Ana Lekše: Višina me pomirja in najsrečnejša sem v zraku

Ana Lekše je predstavnica mlade generacije plesalcev. Po študiju umetnostne zgodovine jo je pot ponesla v zrak, med cirkusante, kjer odkriva nove vzorce gibanja med zemljo in zrakom.

Sedaj se v belgijskem Leuvnu posveča predvsem zračnim tehnikam, ki se jih je pred devetimi leti v Sloveniji naučila pod mentorstvom Branka Potočana. 

Občasno še vedno nastopa na odru v Ljubljani, kjer je tudi letos je sodelovala na festivalu sodobnega cirkusa Klovbuf. Nastopila je v predstavi Pozabljeni spomini (What have I found in the attic), ki jo je leta 2020 Niko Goršič uvrstil med vidne dosežke na področju plesnega performansa.

Vas je kdaj strah višine?

»Seveda ne. Najsrečnejša sem v zraku. Ko sem enkrat na višini, ima vse neko logiko, hkrati pa me višina tudi izjemno pomirja. Imam enak tobčutek kot potapljači, le da grem namesto v globino v višino.«

Koliko časa se že ukvarjate z akrobatiko in zračnimi disciplinami?

»Približno devet let, priučila pa sem se jih pod mentorstvom Branka Potočana. Oder mi ni nil nikoli tuj. Do dvanajstega leta sem namreč plesala na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pod mentorstvom Jane Kovač Valdes, od dvanajstega leta naprej pa sem se učila tudi lutkarstva pri mentorici Ireni Rajh. Pod njenim budnim očesom smo člani zoreli v skupini Artizani. Nastajale so gledališko-lutkovne predstave, s katerimi smo potovali po Evropi, nastopili pa smo tudi v daljnem Nepalu in na Tajskem. To je bila odlična izkušnja in kar nekaj se nas je zapisalo gledališču.«

Katere cirkuške veščine še obvladate?

»Moja specialnost je vrv, sicer pa nastopam tudi na tkanini, obroču in trapezu. Na teh orodjih nastopam tudi v paru. V zadnjih letih sem se začela ukvarjati tudi s kontortionizmom. To je disciplina, za katero je potrebna izjemna felksibilnost.«

Verjetno je življenje cirkusanta malo drugačno, kot si ga romantično predstavljamo. Kako bi opisali vaše? 

»Potrebno je mnogo truda in neštetih ur vadbe. Pomembno vlogo imata tudi prehrana in dober spanec. Kar gledalci vidijo na odru, je zgolj končni izdelek, ki je seveda izjemno pomemben, vendar pa se za njem skriva nešteto ur treninga, piljenja in vaj.«

Zračne discipline, kot so ples na tkanini in zračna joga so vedno bolj priljubljene. Kakšne lastnosti mora imeti oseba, in koliko mora trenirati, da ji uspejo prvi triki na tkanini?

»Pretežno je odvisno od tega, zakaj se posameznik odloči ukvarjati z zračnimi disciplinami. Ali je zgolj namenjena rekreaciji ali pa se z zračnimi disciplinami želi ukvarjati na profesionalni ravni.«

Seveda je potrebna redna vadba, pri kateri je treba krepiti in raztezati mišice. Pomembno je, da so mišice dolge in močne, kajti potrebno je dvigniti in delati z lastno težo.

Koliko ur dnevno trenirate?

»Minimalno dve do tri ure na dan. Poleg tehničnega treninga na vrvi, je potreben redni trening stoj, raztegovanja in moči.«

Prva zračna disciplina je bila verjetno trapez, ki ga poznamo iz cirkusa. Kje in kdaj pa se je razvil ples na tkanini?

»Prva uprizoritvena točka je res bila na trapezu. 12. novembra 1859 jo je izvedel Jules Leotrad v Cirkusu Napoleon, kasneje imenovanem Cirque d’Hiver. Sicer pa so začetki plesa na tkanini nejasni. Članek iz leta 1959 omenja študentko, ki izvaja akrobacije v zraku na tkanini. Drugi viri postavljajo začetek plesa na tkanini v leto 1987, ko je Andre Simand sodeloval pri razoju inovativnih pristopov akrobatike za Ciruqe du Soleil. Tretji vir umešča uradni razvoj tega orodja v leto 1995 z nastopom Isabelle Vaudelle na prestižnen festivalu Festival Mondial du Cirque de Demain. Z Isabelle Chasse sta leta 1998 nastopili v predstavi Quidam zasedbe Cirque du Solei, kjer se taknine prvič množično pojavijo.«

Iz kakšnih materialov so tkanine, da so tako močne in varne?

 »Tkanine so narejene iz močnega materiala, ki je raztegljiv v obe smeri, tako vertikalno kot horizontalno, in temu primerno mora biti tudi močan. Ponvadi je to poliester, lycra ali nylon tricot. Sestava blaga je odvisna tudi od potrebe in preferenc izvajalca.«