Tokrat je z nami najverjetneje najbolj znan antropolog pri nas - dr. Dan Podjed, ki je v Ljubljano prišel kot študent, danes pa je njegov dom zaradi ljudi, ki jih je tu srečal, in življenja, ki si ga je tukaj ustvaril.
Je višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Njegovo delo ni omejeno le na akademske kroge. Zagnano si prizadeva, da bi vpogledi antropologije – zlasti na področju vsakdanjega življenja, digitalne tehnologije in mobilnosti -, imeli konkreten vpliv na družbo.
Je avtor več knjig, svoja spoznanja pa pogosto predstavlja tudi širši javnosti na predavanjih po vsej Sloveniji.
Ste avtohtoni Ljubljančan? Kdaj in kje se je začela vaša 'ljubljanska pot'?
»Ljubljančan? Jaz? Kje pa! Celjan sem, od nekdaj! Od leta 1993, ko sem začel študirati, pa živim v Ljubljani. Priznam, sprva se tu nisem počutil domače, a sem se mesta postopno navadil in zdaj celo v rodnem Celju ponosno povem, da je Ljubljana moj dom.«
Kaj je vaša prva asociacija na naše glavno mesto?
»Kaj pa vem … Mogoče trola? Tega izraza, ki označuje mestni avtobus, v Celju nismo poznali. No, mogoče smo kot osnovnošolci tako ozmerjali kakšno punco. 'Ti pa si trola,' smo ji rekli.«
Katera pesem vas spomni na Ljubljano?
»V glavi mi najprej zaigra ikonična skladba Naš mali avto, ki jo je prepevala Marjana Deržaj in za katero je besedilo napisala Svetlana Makarovič. Če malo razmislim, me na Ljubljano spomnijo še Je v Šiški še kaj odprtega od skupine Martin Krpan, Ljubljančanke od Janka Ropreta in Čez Šuštarski most, ki jo je prepevala Majda Sepe.
No, pa še dve sta mi ljubi, in sicer Lublana je bulana od Pankrtov in pa genialna Ljubljan-ska od Ane pupedan: 'Dirjam po Ljubljani gor in dol, iz Rožne na Kodeljevo, od tam pa na Metelkovo. Potem pa vse žure obrnemo …' Tega njihovega napotka smo se v študentskih letih nadvse resno držali!«
Kateri del prestolnice vam je najbolj pri srcu?
»V zdaj že domači Ljubljani mi je najbolj pri srcu Vič, kjer stanujem, natančneje Mestni log. Včasih smo – sledeč priporočilom Ane Pupedan – v bližnjem Bunkerju žurali, zdaj pa je blizu naš dom. Lepo je tu!«
Kaj je po vašem mnenju največji minus Ljubljane?
»Hmmm … Raje se ne bom preveč pritoževal, da me ne izženejo, ko sem se po treh desetletjih ravno ugnezdil. Ampak malo se pa lahko usajam. Največji minus se mi zdi, da mestne oblasti nimajo več toliko korajže pri ustvarjanju smernic kot nekoč. Pred dvema desetletjema se je mesto začelo preobražati v pravo smer, mestno središče so zaprli za avtomobile, mladi so dobili nove prostore, kjer so se zabavali in ustvarjali … No, take ukrepe po meri ljudi in okolja pogrešam. Včasih morajo biti tudi radikalni, drzni, pogumni.«
Katera oblika prevoza po mestu vam je najljubša?
»Kolo, seveda. Pa peš grem tudi rad po mestu. Avtomobila na srečo nimamo več. Vožnja z njim mi je predstavljala pravo muko.«
Kdo pa je za vas ikona Ljubljane?
»Zame so ikone priseljenci, ki so pred desetletji zabredli v 'močvirje' in soustvarjajo raznolikost mesta.«
Kateri znan obraz največkrat srečate na ljubljanskih ulicah?
»Mišo Molk, recimo, ki je ena redkih pravih zvezd in hkrati zelo prizemljena oseba. Z veseljem jo srečam, vsakič znova.«
Vas ljudje, ko se sprehajate po ulicah, pogosto prepoznajo in ogovorijo?
»Tu in tam me pa res. Sploh letos, ko sem se v medijih precej oglašal v zvezi z omejitvijo uporabe zasebnih telefonov v šolah in vrtcih, so me ljudje ogovorili tudi na cesti in mi povedali, da podpirajo zamisel. Sem bil kar počaščen, priznam, ko sem ugotovil, da sem pomagal spremeniti javno mnenje.«
Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano?
»Rojstvo mojih treh otrok, ki so tu rojeni. Zaradi njih in moje žene je Ljubljana dokončno postala moj dom.«
Starejše novice
