Ljubljanainfo
Pekarna Osem velja za prvo pravo butično pekarno v Ljubljani.
Pred približno dvajsetimi leti so se začele pojavljati komercialne, večinoma albanske pekarne, ki jih je danes v prestolnici kar nekaj, a koncepta, kakršnega si je za pekarno Osem zamislil njen glavni pek in lastnik Andrej Gerželj, do tedaj nismo poznali.
Pekarna se je odprla že leta 2013, najprej na Gornjem trgu, kjer je bil prostor in proizvodnja precej manjša, na lokaciji na Starem trgu pa Ljubljančane razveseljujejo zadnjih pet let.
Bili so denimo prvi, ki so uvedli 'sour dough', torej kruh iz kislega testa, znan tudi kot kruh z drožmi, ki je danes prava pekovska modna muha.
Zanimanje za njihove pekovske izdelke ni v desetih letih delovanja ni prav nič upadlo - še več, bralci Ljubljanainfo ste jih letos izbrali za naj pekarno leta. Prislužili so si kar 30 odstotkov vseh glasov.
Ko lastnika povprašamo, kaj je po njegovem mnenju tisto, zaradi česar se Ljubljančani tako radi vračajo v pekarno Osem, nam pove, da na gre le za prodajo izdelkov, temveč tudi pekarne Osem kot blagovne znamke.
»Bili smo prvi, skozi leta smo organsko rasli in razširjali bazo rednih strank. Po mojem mnenju gotovo pripomore tudi to, da sam še vedno praktično vsak dan delam v pekarni. In 75 odstotkov strank zagotovo poznam, če že ne po imenu, pa vsaj na videz, in jih vsakič pozdravim.
Morda smo torej mi nek moderen približek temu, kar so obrtniki včasih bili, torej da so poznali svoje stranke. Določeni obiskovalci mi na primer povedo, da je pekarna Osem nekakšen del njihovega stalnega cikla ... torej, gredo na tržnico, do kmeta po lokalno zelenjavo, zatem na kavo ali po kavo v Cafetino, nato pa se ustavijo še v pekarni Osem.
To jim seveda vzame več časa, kot če bi šli v Spar ali Mercator, a gre za neke vrste obred.«
Gerželj torej v pekarno še vedno vsak dan prihaja ob štirih zjutraj, pred vsemi ostalimi peki, ki začenjajo ob šestih. Zaključuje opoldne, preostanek dneva pa namenja birokratskim obveznostim, povezanim s proizvodnjo in nabavo.
»S selitvijo v večji prostor se nam je proizvodnja in posel nasploh seveda občutno povečal, to pa pomeni tudi več birokracije, ki je nihče ne mara, a je nujno zlo,« pravi.
Nekje do dvanajste oziroma ene se napeče ves kruh in ostali izdelki, prodajalna pa nato obratuje do šestih.
V jutranjih oziroma dopoldanskih urah se sicer proda največ malih pekovskih izdelkov, po kruh pa se ljudje ponavadi oglasijo v popoldanskih urah, ko končajo s službami.
Ob široki ponudbi kruha in peciva se bo v pekarni Osem gotovo našlo nekaj za vsak okus, če oklevate, pa lahko posežete po Gerželjevih favoritih - med hlebci mu je najljubši orehovec, v kategoriji peciva pa priporoča rolico s pistacijo in belo ter mlečno čokolado.
Kratka zgodovina pekarne Osem
Andrej Gerželj je študiral turizem, a obenem ves čas gojil strast do peke kruha, njegova žena Barbara pa arhitekturo. Ko so se v svetu pričele odpirati butične pekarne, je bil to fenomen, ki je pritegnil oba, pri butičnih pekarnah je ravno tako kot ponudba pomemben tudi sam videz prostora.
»Vedno bolj sem se poglabljal v tehnikalije in izobraževal na tem področju. Ravno ko sem zaključil faks, se je nato začela kriza. Poslal sem ogromno prošenj, a dobil nobenega odgovora. Takrat sem si rekel: Kaj pa, če je to čas, da poskusim uresničiti svojo vizijo?«
Odkrito pove, da če bi tedaj dobil neko stabilno službo, ni nujno, da bi se zgodba pekarne Osem sploh začela. A tako se je vse odvilo tako, kot se je moralo.
Pomagal je tudi ogromen odziv medijev, ki jih je pritegnila Geržljeva zgodba o uspehu sredi krize, obenem pa seveda koncept pekarne, ki je bil pri nas v tistem času inovativna novost.
Starejše novice
