Iz majhnega studia v Župančičevi jami, ki se je odprl leta 2015 in obsegal skromnih dvajset kvadratov, se je Uriela Tattoo Studio, ki ga vodita zakonca Urška (Uriela) Kocmur Gorjanc, glavna umetnica studia, in Tomaž Kocmur, ki opravlja vlogo menedžerja, do danes razvil v enega bolj priljubljenih in obiskanih v Ljubljani.
Leta 2017 so se zaradi vse večjega povpraševanja preselili v večje prostore na ljubljanskih Fužinah, 2019 pa so odprli še dislocirano enoto v samem osrčju Ljubljane, na Starem trgu. Leto 2023 pa bo zanje očitno še posebej prelomno, saj je v načrtu širitev v tujino.
Kot nam opiše Kocmur, se je tetoverska scena v zadnjih desetih, petnajstih letih izrazito spremenila. »Najboljši tetoverji v svetu so dandanes slikarji,« pravi.
»Pred desetimi leti se je tatuje mogoče povezovalo z neko motoristično sceno, širše popularne pa so bile kitajske črke, danes vse skupaj ne bi moglo biti dlje od tega. Danes ljudje želijo portrete in tega jim ne more ponuditi nekdo, ki ne zna risati.«
Zaradi tega se mu tudi zdi, da bi morala biti osnova za odprtje tetoverskega studia končana likovna smer izobraževanja, šele potem dodatno izobraževanje na področju kozmetike, higiene in zdravja.
V Sloveniji pa je trenutno, pove, za odprtje lastnega tetoverskega studia še vedno pogoj to, da ima nekdo od zaposlenih končano šolo za kozmetiko in zdravstvo.
»Pri nas seveda zadostujemo vsem kozmetičnim standardom. A na tak način si seveda dodobra poučen o nekih stvareh, ki se tičejo kozmetike, ni pa nujno, da si ti dober tatu umetnik. Ker tetoviranje je enostavno umetnost. Poleg tega, da moraš znati slikati oziroma risati, pa moraš imeti tudi prakso v rokah. Mašinca, orodje, se obnaša drugače kot čopič. Oboje je torej predpogoj za dobrega tetovatorja. Uriela je hitro uspela, ker ima smisel za risanje, hkrati pa je praktična.«
Urška oziroma Uriela, gonilna umetniška sila za Uriela Tattoo Studiem, je po izobrazbi prav to: slikarka.
»Oba se po njeni strani že celo življenje gibljeva v svetu umetnosti. In na neki točki se je to preneslo v tetoviranje. Ne morem reči, da sva pričakovala, da naju bo pot zanesla v to smer, a na neke poti nisi pripravljen, so ti pa enostavno usojene,« se nasmehne Kocmur.
Na začetku je Uriela tetovirala prijatelje. Kocmur se spominja, da ji je dejal, da ko bo prišla na stopnjo, da po njenih tatujih ne bodo povpraševali le prijatelji, temveč tudi popolni neznanci, bo čas za odprtje lastnega tatu studia. Postopoma so naročila neznancev res začela prihajati - vse do prvega studia v Župančičevi jami.
Ko je začela sodelovati na konvencijah in dobivati prve nagrade, je prvi studio postal premajhen. Čakalna doba za tatu se je povečala iz nekaj tednov na eno leto.
»Bilo je toliko povpraševanja, da enostavno nisva mogla vsega podelati. Tako sva vzela pod okrilje še enega tatu umetnika in počasi smo se začeli širiti.«
Danes v studiu v obeh enotah tako vključno z Urielo delajo štirje tetoverji. Glede na razporeditev dela boste na tatu pri njih čakali mesec ali dva.
Slovenija ni naklonjena 'walk in' tatujem
Glede na to, da se ena enota njihovega studia nahaja v strogem centru, kjer se sploh v spomladanskih in poletnih mesecih zgostijo turisti, med katerimi bi si morda kdo spontano zaželel tatu, ki bi ga spominjal na potovanje, smo Kocmurja povprašali, ali v studiu na Starem trgu sprejemajo tudi nenaročene stranke.
»Koncept 'walk in' tatuja v Sloveniji še ni preveč razširjen. Kot narod nismo ravno naklonjeni temu, da se nekega dne zbudimo in odločimo, da bi imeli tatu. Glede tega smo zelo rigorozni in previdni, razmišljamo o motivih, hodimo na posvete ... Zaradi tega se nam med tetoviranjem v centru praktično nikoli ni zgodilo, da bi na vrata potrkal nek Slovenec in dejal, da bi imel naključni tatu. Mogoče sta bila v vseh letih dva,« nam pojasni.
Turisti, po drugi strani, take studie iščejo in se jim zdi nenavadno, da tega pri nas ni.
»Vseeno pa ne moreš računati na obiske turistov, kajti v nekem trenutku jih lahko pride veliko, potem pa spet ni nobenega. Biti odprt samo zaradi turistov se nam na žalost ne izplača. Lahko pa se, če vidijo odprt studio in stopijo noter, dogovorijo za poznejši termin ali pa nas pokličejo.
Če lahko torej nekomu, ki je pri nas na dopustu, omogočimo, da si pri nas naredi tatu za spomin, in to tako, da smo zadovoljni tako mi kot on, se nam to seveda zdi super.«
Ponujajo vse stile tatujev
Kocmur nam razloži, da so se stili tatujev razvijali hkrati z orodji za tetoviranje.
Prvi tatuji so se delali z orodji, ki danes skorajda niso več v uporabi - ta orodja so bila primerna za tatuje z močnimi linijami in napise, nikakor pa ne bi moral z njimi risati realističnih portretov.
Ti so začeli pridobivati na popularnosti z razvojem orodij nemškega proizvajalca Cheyenne, ki je eden najmočnejših na trgu, pravi Kocmur.
Danes je na nemškem trgu, katerega trendi se prenašajo tudi v Slovenijo, najbolj priljubljen realističen način tetoviranja, ki spominja na slikarstvo, v Italiji pa imajo raje neotradicionalne tatuje, ki so bliže ilustracijam. To pa ne velja za mlajše generacije, ki imajo tudi v Sloveniji najraje minimalistične, linijske tatuje.
V Uriela Tattoo Studiu vam bodo sicer z veseljem naredili realistične, neotradicionalne, linijske tatuje (line work) in tetovaže v obliki pik (dot work). Malo manj pa bodo veseli, če boste pri njih povpraševali po tribal in maorskih - geometričnih tatujih.
Pri njih je vsak umetnik usposobljen v svojem slogu in ima svojo bazo strank, ki ceni njegovo delo in slog. Posamezni artisti se tako neradi spuščajo na področja, za katera niso specializirani.
Tetovirajo se tudi babice
Kocmur nam ob koncu pogovora zaupa, da obiskovalce, ki so tik pred polnoletnostjo in si želijo prvi tatu, na tetoviranje pogosto pospremijo starši, ki si želijo biti vključeni oziroma preveriti, kako je postopek tetoviranja sploh videti.
»Potem so zelo presenečeni, saj je to čisto nekaj drugega, kot so si predstavljali. Urejen studio z nagradami, higiena na nivoju ... na koncu se potem tudi starši tetovirajo. (smeh) Ali pa stari starši! Imamo tudi zgodbe, ko otrok pripelje starša in si vtetovirata skupen motiv.
Ponekod se za to odločajo celo cele družine, pa babice in vnuki, ki na tetoviranje gledajo kot na kakovostno skupno preživljanje prostega časa. Izberejo si skupne začetnice, motive ptic, skratka, nekaj, kar jih povezuje.«
Vsi starši in stari starši seveda niso tako 'kul' - nekateri se kljub vsemu ne morejo sprijazniti s tem, da se je njihov otrok ali vnuk odločil za tatu, pa četudi gre za majhen, nevpadljiv motiv.
»Njih vseeno ne smemo obsojati, kajti dejstvo je, da je popularnost tatujev stvar naše dobe, oni niso zrasli s tem. Res pa je, da tudi oni ne bi smeli nas, ker bi morali vedeti, da se čas spreminja in da je treba iti v korak z njim. Če tega nočeš, ni problema, ne jezi pa se na tiste, ki grejo.«
Za trmaste nasprotnike tatujev je po njegovem najboljše zdravilo, da jih pripeljemo v tatu studio, kjer si bodo lahko iz prve roke ogledali, da ne gre za 'zakajeno motoristično sceno', temveč umetnost.
»Ne bojmo se tatujev, to ni več stigma, to je del človeštva. Tatuji po mojem mnenju zelo dobro izražajo osebnost in individualnost človeka. Tako da pozivam ljudi, naj se malo bolj odprejo, kajti svet je glede tatujev že odprt, le mi še malo capljamo zadaj,« smeje zaključuje Kocmur.
Starejše novice
