Peter Bratuša: Filmi, ki jih ustvarjam, niso narejeni za festivale, temveč za ljudi

S Petrom Bratušo se dobiva v petek dopoldne. V njegovem stanovanju na vrhu ene od ljubljanskih stolpnic me pričaka z nasmehom in hudomušno dobrodošlico: »Dobrodošli v naši savni.« Pogovor opraviva na terasi ob kavi, ki jo skuha sam, pred nama pa se razprostira pogled na Ljubljanski grad in prestolnico. 

Preden začneva, naju pozdravi tudi Špela Levičnik, s katero se podpisujeta pod scenarij Gajinega sveta 3. Časa za daljši postanek nima, saj ekipa pili še zadnje podrobnosti pred premiero in projekcijami. Prav ta konec tedna bo namreč svetovna premiera na filmskem festivalu v Sarajevu, čez dobra dva tedna pa se bo film predstavil domačemu občinstvu v ljubljanskih Križankah. 

Že v pogovoru na terasi je hitro mogoče prepoznati dve Petrovi plati: ambicioznost, s katero se loteva filmskih projektov, in izrazito usmerjenost h gledalcu. Filmi, ki jih ustvarja, po njegovih besedah niso namenjeni festivalom, temveč ljudem. Prav to se v pogovoru znova in znova potrjuje. Pri njem se lepo potrdi tudi pregovor, da se največ zarečenega kruha poje. 

Njegova pot v svetu filma se je začela leta 1991, ko je bil direktor fotografije pri filmu Babica gre na jug, prvem slovenskem celovečercu po osamosvojitvi. Naslednje leto je posnel še Gypsy Eyes, film ameriške koprodukcije. Nato je, kot pravi sam, s filmom »za vedno zaključil«. Sledila so leta dela v oglaševalski industriji, nato vrnitev k televiziji in filmu s celovečercem Prebujanja ter ustvarjanje slovenske nanizanke Življenje Tomaža Kajzerja. Danes je pred nami že tretji Gajin svet, ki se bo konec meseca vpisal v slovensko filmsko zgodovino kot šele drugi slovenski projekt po Kekcu, ki je dočakal tretji del. 

V pogovoru se vračava k upanju, ki ga s svojim ustvarjanjem pošilja v svet, k osrednjemu sporočilu filma o reševanju konfliktov, k vlogi tehnologije, sodelovanju s Špelo Levičnik, produkcijskim izzivom, sodelovanju s Slovensko vojsko in stanju slovenskega filma, ki bi moral biti po njegovem mnenju ambicioznejši.

Večkrat ste poudarili, da je skupna točka vašega ustvarjanja upanje. Kakšno upanje tokrat pošiljate v svet?

»Tokrat se ukvarjamo s konflikti. Že prej smo se z njimi ukvarjali, a tokrat zelo neposredno nagovarjamo konflikte, ki se dogajajo v šoli, medvrstniške konflikte, pa tudi največji konflikt, ki obstaja, vojno.«

Osrednje sporočilo filma je torej reševanje konfliktov in medsebojni odnosi?

»Ja, predvsem reševanje konfliktov. Ko sva s Špelo Levičnik pisala scenarij, sva se nekaj časa ukvarjala s tem, ali lahko vojno sploh vključiva v mladinski film. Razmišljala sva, ali je to prav ali narobe. Po nekaj pogovorih s svetovalci, ki jih uporabljava pri pisanju, sva se odločila, da morava vojno nujno vključiti. Otroci namreč, ne glede na to, kako zelo jih poskušamo zaščititi pred grozotami, ki se dogajajo bodisi v Gazi bodisi v Ukrajini in še marsikje drugje, te stvari vsekakor vidijo. In vredno je, da jih nagovorimo.«

Se v filmu še vedno kakšen del dogajanja vrti okoli tehnologije in njene uporabe, tako kot v prejšnjih dveh delih?

»Tudi. V filmu Gajin svet 3 o tehnologiji govorimo z vidika, da je telefon lahko zelo škodljiv, na primer pri fotografiranju in objavljanju tujih fotografij na družbena omrežja, čeprav si tega ne želimo. Hkrati pa tehnologija lahko tudi pomaga. V filmu ima tehnologija dve funkciji: sramotilno in reševalno.«

Kako sta se s Špelo Levičnik odločila, da bo Gaja prišla na vojno območje? Je bila odločitev povezana s temo reševanja konfliktov?

»Gaja v resnici ne rešuje vojnega konflikta, temveč svojo osebno dramo. Na enem izmed vojnih območij namreč ugrabijo njeno mamo.«

Kaj pa je glavno sporočilo zgodbe, ki ga želite, da ga gledalec po ogledu odnese s seboj? Kakšen nauk skriva zgodba?

»Zelo dober primer tega je zaključni notranji monolog Gaje, ko v nekem trenutku reče: 'Nihče ni tako slab, da ne bi bilo v njem nekaj dobrega.' Torej iskanje dobrega v ljudeh. Morda zveni nekoliko patetično, ampak v filmu se zares zgodi, da se dva popolna nasprotnika znajdeta skupaj in sta primorana dva dni preživeti drug z drugim.«

Kaj v povezavi s tem sporočate svetu? Kaj je to sporočilo o svetu, v katerem živimo?

»To, da je konflikte mogoče reševati, da ne pride do nasilja. Za to so potrebni pogum, vztrajnost in občutljivost.«

Gledalci imajo z vsakim delom višja pričakovanja.

»Absolutno se strinjam. In upam, da jih bomo zadovoljili. Zato je tretji del nekoliko drugačen od prejšnjih, tudi žanrsko smo ga zastavili nekoliko drugače.«

Ali potem z vsakim delom stopnjujete produkcijski obseg?

»Zagotovo. Ta film je verjetno eden bolj ambicioznih slovenskih filmov nasploh. Ko sva s Špelo na začetku posredovala scenarij najinemu notranjemu krogu ljudi, ki lahko scenarije preberejo že zelo zgodaj, so bila vprašanja skoraj vseh usmerjena v to: kako sploh mislita to narediti? 

Takrat sem jim rekel, da bova poskusila. In seveda, brez sodelovanja s Slovensko vojsko bi bilo ta film skorajda nemogoče posneti. Zato se še enkrat zahvaljujem za pomoč, ki so nam jo nudili. Prav zaradi tega je film v produkcijskem smislu bistveno bolj filmičen. Helikopterji, letala, snemanje na vojaškem letališču v Cerkljah, vsi avtomobili in vojaki. Zdi se mi, da smo s sporočilom filma Gajin svet 3 uspeli prepričati takratnega ministra, da je podprl sodelovanje v takem obsegu.«

Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste povedali, da Gajinega sveta 3 zagotovo ne bo. Enako ste povedali tudi po prvem delu. Kaj je botrovalo odločitvi tokrat?

»Iz tega lahko sledi samo ena stvar: da naj zaprem usta in neham govoriti o teh zadevah (smeh). Načeloma se je s tretjim delom sklenila Gajina zgodba. 

Za veliko stvari sem rekel, da jih ne bom več delal, med drugim tudi, da ne bom več posnel nobenega filma. To sem rekel leta 1994 in trajalo je skoraj 20 let, da sem se s filmom začel ponovno ukvarjati. Moram priznati, da me to zdaj strašno veseli.

Tudi iskreno sem mislil, da ne bom posnel naslednjega dela. Ko sva se s Špelo pogovarjala, da nadaljevanja ne bova posnela, čeprav ona ni tako striktna kot jaz, ko rečem, da ne bom, sem nekega dne rekel: 'Kaj pa, če bi …' Nikoli se nisem zavestno odločil, da bi napisal tretji del, ampak sem očitno o tem razmišljal nezavedno. Počasi se je pojavila želja, da se vse lepo zaokroži in da se zgodba začne na prvi dan srednje šole ...  Imel sem že nekaj osnovnih premis, v katero smer bi lahko šel celoten film. In potem sva si s Špelo rekla: 'Pa dejva potem napisat.'«

Gajin svet 2 je prvi slovenski mladinski film po Poletju v školjki,  ki je bil deloma posnet na morju, Gajin svet 3 pa je drugi slovenski film po Kekcu s tretjim delom. Poleg vsebine, ki jo želite posredovati gledalcem, se nehote zdi, da želite podirati neke nevidne rekorde v slovenskem filmskem prostoru. Se motim?

»Vsak od nas si želi, da bi njegovi filmi nekaj premaknili, a to je predvsem stvar drugih, predvsem gledalcev in ljudi, ki bodo povedali, ali nam je to res uspelo ali ne. 

Prav tako se z vsakim delom stopnjuje kompleksnost. Mislim, da je tretji del najbolj kompleksen Gajin svet, tudi zato, ker je Gaja zdaj stara 16 let in je njen svet bolj kompleksen. Bolj kompleksen pa je tudi film, zato mu pravimo družinska akcijska komedija.«

Koliko snemalnih dni je bilo? 

»28, enako kot pri Gajinem svetu 2 in manj kot pri prvem delu. Največji problem je, kako sestaviti načrt snemanja. V glavnem je vse odvisno od razpoložljivosti igralcev.«

Ni to kar velik izziv, spraviti tak obseg filma v tako malo dni? 

»Zato je potrebna izjemna ekipa, ki je sodelovala pri snemanju. Imel sem srečo, da sem to izjemno ekipo imel - in ji lahko stoprocentno zaupal. 

Jaz sicer vedno pravim: ti dve akcijski sekvenci, ki sta zares veliki, bi v Hollywoodu snemali 14 dni. Mi pa smo ju posneli v manj kot dveh dneh.«

Imamo v Sloveniji dovolj prostora za take filme, kot je Gajin svet 3, oziroma je Slovenija dovolj ali premalo ambiciozna? 

»Jaz mislim, da je velikokrat premalo ambiciozna. Imam ambicijo in željo, da odpiram nove možnosti v produkciji, da si upamo stvari narediti malenkost večje, kot nam jih ti okvirji narekujejo. Tudi pri tretjem delu sem si rekel: 'Dajmo nekaj narediti, da bo tudi s produkcijskega vidika izgledalo drugače.'

Film bo 15. avgusta prikazan v Sarajevu, kjer bomo prvič videli film z gledalci. Praktično dva meseca pred premiero v Križankah so vstopnice že skoraj razprodane, prav tako smo razprodali nekaj dvoran v Odiseji in Cineplexxu. Nikoli prej ni bilo takšnega zanimanja. Po izjemnem zanimanju za premiero je to dober znak.

Tako da z optimizmom poskušam gledati na celotno zadevo. Upam, da bo film ljudem všeč in da ga bodo želeli gledati. Kar pa hočem še posebej poudariti: zelo rad imam filmske festivale, posebej sarajevskega, ki mi je zelo pri srcu. Ampak filmi, ki jih delam, niso narejeni za festivale, temveč za ljudi. Zelo pomembno mi je, da je Gajin svet ljudem blizu, da jim je všeč, da jim nekaj pomeni in da morda spremeni tudi njihovo razmišljanje. Menim, da je v Sloveniji veliko prostora za take filme, kot je Gajin svet 3.«

Bi rekli, da si je film že ustvaril prepoznavno znamko? 

»Zagotovo. Pomagalo je že to, da smo ustvarili prva dva dela, ki sta bila uspešna in lepo sprejeta med ljudmi. Med prvim in drugim ter drugim in tretjim delom je minilo štiri leta, kar je po eni strani precej časa. Generacijsko gledano so gledalci, ki so prvi del gledali v osnovni šoli, zdaj že na fakulteti. To niso več isti gledalci. Verjamem pa, da bo Gajin svet 3 zanimal tudi marsikoga, ki ne gleda več mladinskih filmov, pa je star že 20 let. 

Film bo razumel vsak, ki še ni gledal prvega ali drugega dela. Tisti, ki so gledali prva dva dela, pa bodo začutili rdečo nit, ki se vleče od prvega dela. Pri takšnem številu zvestih gledalcev je zelo velik zalogaj upravičiti njihovo zaupanje.«

Kako pa poteka pisanje scenarija skupaj s Špelo Levičnik? Kako ga pišeta, veljata za tandem? 

»Res je. Prvi skupni scenarij sva napisala pred 14 leti, ko sem bil star 50 let. Takrat sva začela skupaj pisati in vse do danes, ko vsako leto napiševa več kot 100 strani scenarijev, lahko rečem, da je to že postala tradicija.

Zares lahko zelo enostavno piševa skupaj. Piševa zelo intenzivno, vzameva si določen čas, nekaj dni ali več tednov. Piševa z dvema odprtima računalnikoma, ki sta povezana z enim scenarističnim programom. Tako jaz vidim, kaj piše ona, in ona vidi, kaj pišem jaz. Čisto odvisno od značaja prizora. S Špelo na začetku napiševa okvirni scenarij filma na približno 20 straneh. V tem načrtu, kot ga imenujeva, so določene stvari samo zelo strukturno nakazane. To je predvsem najin načrt, kako bova napisala scenarij. 

Že na začetku si med drugim izbereva določene slovenske igralce in določiva, kdo bo igral posamezen lik. Na ta način lik prilagajava igralcu. Že v prvem delu smo imeli trojico Sebastiana Cavazzo, Ajdo Smrekar in Jano Zupančič. V drugem delu je igral tudi Jurij Zrnec. Zanj je bila napisana vloga Alexa, ki jo igra tudi zdaj v tretjem delu, le da je njegova vloga tokrat bistveno večja. Vloga je bila napisana z mislijo na to, kakšen značaj prizora bi lahko odlično odigral. 

Pri marsičem razmišljam tudi s produkcijskega vidika, predvsem o tem, kam postaviti določeno stvar, da bomo finančno zmogli. Določene stvari v scenariju že ciljno postavimo na posamezne lokacije, druge pa ne. Zamislim si tudi osnovni občutek, ki ga mora imeti določen del filma, na primer kakšna napetost naj vlada v prizoru. 

Jaz sem v produkcijo nehote padel pred davnimi leti, ko smo delali film Babica gre na jug. Takrat je Vinci Vogue Anžlovar zmagal s scenarijem na enem japonskem natečaju in dobil 250.000 dolarjev. Nihče od takratnih producentov v Sloveniji ni ocenil, da bi bilo mogoče s tako vsoto denarja v Sloveniji posneti film. Nam se je pri takratnih 27 letih zdelo, da se da. In potem smo, še Tomaž Strle je bil zraven, rekli: 'Dajmo to posneti.' In smo. 

Od takrat naprej sem se naučil razpolagati z denarjem na način, ki se mi zdi najbolj smiseln. Potem sem produciral še približno 350 do 400 televizijskih oglasov. Ves čas sem delal kot producent, razen pri drugi sezoni Življenja Tomaža Kajzerja. Nekako se mi zdi lažje, če sam naredim selekcijo med tem, kar se mi zdi res pomembno, kam je pomembno vložiti denar in kje ga lahko prihranimo.«

V tretjem delu je lik Alexa, ki ga igra Jurij Zrnec, postavljen zelo zanimivo – kriminalec, ki na svoj način postane eden ključnih pri reševanju Gajine mame. Kaj ste želeli s takšnim likom povedati o reševanju konfliktov in o tem, kako gledamo na »dobre« in »slabe« ljudi? 

»Da je pri reševanju konfliktov pomembno, da se postavimo v položaj tistega, ki misli drugače od nas. Če poskušamo videti situacijo z njegove strani, ugotovimo, da imajo ljudje neko zgodovino, povezave, stiske … Manifestacija teh stisk pri nasilnežih ni nujno žalost. Bistveno je, da smo pripravljeni oziroma da zmoremo nekoga poslušati in ga poskušati razumeti, ne glede na to, da se z njim niti približno ne strinjamo. To je nekako logika reševanja konfliktov: da se poglobimo v človeka in poskušamo razumeti, zakaj in kako je ista situacija videti z njegove pozicije. Ko to enkrat razumemo, tudi konflikt lažje razumemo. 

Za šole smo v okviru programa pripravili tudi dve delavnici, povezani z ogledom filma: Krepimo odnose, ne sporov in Naredi, kar je prav. Želimo, da pri šolskih projekcijah ne bi samo pokazali filma, v katerem ne moremo razložiti vsake zadeve. Na teh delavnicah pa mladi dobijo nekoliko bolj poglobljen pogled na problematiko, ki jo nagovarjamo v filmu.«

Prvi Gajin svet je do tretje zlate role, torej do 75.000 gledalcev, prišel v devetih mesecih, drugi del pa je to številko dosegel v dobrih štirih mesecih. Oba filma sta se uvrstila med deset najbolj gledanih slovenskih filmov po letu 1991, skupaj pa sta v kinematografe privabila več kot 160.000 gledalcev. Prejela sta mednarodne nagrade, prvi del je postal tudi najbolj gledan televizijski film leta 2020. Film je pustil močan pečat med gledalci. 

»Mogoče so k uspehu med drugim pripomogle tudi skupne osnovne premise, ki sva jih zasnovala za lik Gaje. Zadala sva si, da je Gaja mešanica Pike Nogavičke in Lise Simpson – nekdo, ki je zelo občutljiv na krivice in ni pasiven, temveč želi aktivno sodelovati v življenju. Svet želi spreminjati z namenom, da bi ustvarila takšnega, v katerem bi tudi sama rada živela.«

Ko sta s Špelo ustvarjala lik Gaje, ste omenili, da predstavlja nekoga, ki ni pasiven, ampak aktivno sodeluje v življenju. V prvih dveh delih smo jo spoznali kot pogumno in odgovorno najstnico. Gaji ste pripisali lastnosti, ki jih v Sloveniji, vsaj večinoma, družba mladostnikom ne pripisuje. 

»Sam lahko odgovorim na ta način. Glede na to, da imam že odraslega otroka, mislim, da vse to izhaja iz pozicije starejših, ki vedno gledamo na mlade kot na neodgovorne. Kot da je edina stvar, ki jo počnejo, zapravljanje časa na družbenih omrežjih in da iz njih nič ne bo. Ampak to je vedno generacijsko gledano. 

Jaz sem enkrat poslušal psihologa, ki je prebral besedilo, ki je enako govorilo o mladih, iz pozicije odraslih, s tem da je bilo to besedilo iz leta 1500. Zato bo ta pogled odraslih na mlade vedno podoben. Vedno je nekaj, kar nekoga moti. Ampak mene absolutno nič ne skrbi za to mlado generacijo, da ne bo enako uspešna in enako pametna kot vse generacije pred njo. Zagotovo pa ima zdajšnja mlada generacija nekatere stvari, ki bi jih bilo treba omejiti, na primer uporabo telefona, ki bi jo bilo po mojem mnenju treba omejiti predvsem v zgodnji starosti. Ker je to ena od nevarnosti. Obstajajo že določene diagnoze otrok, kot je digitalna demenca. 

Sam nimam mnenja, da so mladi slabi. Enako število je dobrih in manj dobrih, kot jih je bilo vedno.«

Večina gledalcev, ki si ogledajo film, so verjetno otroci in njihovi starši. Prvi omenjeni veljajo za zelo stroge in iskrene gledalce. Vemo, da je težko pridobiti in ohraniti njihovo pozornost. Kakšen izziv je to pri pisanju scenarija oziroma snemanju filma? 

»Jaz seveda nisem ciljno razmišljal o tem, kako doseči njihovo pozornost ampak o svoji pozornosti. Prvi test je vedno, ali se me zgodba zares dotakne. Vedno verjamem, da je v meni še toliko otroka, da tudi pri svojih letih znam gledati na isti način. Ker mislim, da se te stvari ne spremenijo tako radikalno. 

Seveda moram kot režiser uporabljati prijeme, ki so sodobni. Ne morem narediti takega filma, kot so ga naredili leta 1962, ko sem se jaz rodil. Takrat so bili filmi pač drugačni. Moja naloga je, da se kot avtor razvijam in razumem, kam se filmski jezik premika, na kakšen način se premika in predvsem kako ohraniti pozornost ljudi, da jih seveda ne dolgočasim. To je osnovna stvar. 

Mislim, da je popolnoma res, da je mlado občinstvo vedno radikalno. Če jim ni všeč, jim ni všeč. In zares ni s tem nič narobe. To je ena od nalog, en izziv, ki si ga postavimo, da to naredimo. Ampak to bi naredili v vsakem primeru, tudi če bi delali za odrasle. Jaz bi se vedno ukvarjal s tem. 

Predvsem ena stvar mi je pomembna: da ima film ritem, ki mene kot gledalca drži v zgodbi. Zgodba mora biti dovolj zanimiva, da me pritegne. Velikokrat se hecam, ko mi nekdo reče: »A si videl film, kako je dobro posnet?« Posnet, v redu? Potem ga že ne bom šel gledat. Ker je potem film brez zveze, če si ti gledal, kako je posnet, in se ukvarjaš s tem, ne pa z vsebino zgodbe. 

Če ima gledalec med filmom čas gledati, kako dobra je kamera in kako dobro je film posnet, je bilo tukaj nekaj narobe z zgodbo. Jaz si ne želim, da bi ljudje to pri mojih filmih opazili. Da ne bo izpadlo narobe, seveda si želim narediti film, ki je lep, z dobrimi posnetki in dobro zmontiran. Hočem, da so vsi elementi odlični. Ampak ne zato, da bi ljudje rekli, kako je to najboljše. To je samo zato, da celota bolje deluje, da je uravnotežena. Jaz temu rečem, da gledalcu prodamo karto za resničnost. Da nekoga za tisto uro uspemo prepričati, da je vstopil v nov svet, ki ga želimo pokazati. In da on pristane na to. To je konec koncev pogodba, ki jo imamo z gledalci.«

Zdi se mi, da se Gajina zgodba z vsakim delom prilagaja današnjemu svetu in njeni starosti. Če se osredotočim na zgodbo, zdaj se po svetu dogajajo vojne, tukaj je med drugim reševanje konfliktov. Scenarij, kot ste že rekli, ni nastal pred 60 leti. Navezal bi se na podatek, da v povprečju v Sloveniji od nastanka scenarija do projekcije v kinematografih mine približno štiri do pet let oziroma še več. Kako težko je pisati scenarij, ki je hkrati aktualen in bo aktualen tudi čez pet let? Če pogledamo Gajin svet 1, je še vedno aktualen. Pri nekaterih filmih, tudi slovenskih, pa aktualnost hitro izgine. 

»Jaz sem verjetno eden najhitrejših, kar se tega tiče (smeh). Zelo redko se pri meni zgodi, da od napisanega scenarija do snemanja minejo štiri leta. Pri Gajinem svetu 3 to še posebej ni tako. Dve leti in pol je od takrat, ko je nastal scenarij. 

Zelo pogosto pride do omenjenega prav zaradi pridobivanja sredstev, glede na to, da jaz kot producent nisem prav zelo uspešen pri koprodukcijah. Ampak zato smo mi pri Gajinem svetu praktično izključno sami. Nismo imeli nobenega neposrednega koproducenta, seveda pa smo imeli manjše koprodukcije. 

Sem zelo nestrpen, kar se tega tiče. Hotel bi čim prej posneti in čim prej dati film v kino.«

Veliko gledalcev verjetno misli, da je največji izziv posneti film. Je v Sloveniji največji izziv posneti film ali zanj zagotoviti sredstva? 

»Vedno pravim, da se seveda 90 odstotkov časa ukvarjaš s tem, kako boš dobil denar, deset odstotkov pa uživaš, se pravi snemaš. In to je še vedno tako. 

Posneti film v Sloveniji je težko. Je izjemno težko. In jaz sem vedno za vsak film, ki ga kdorkoli uspe posneti, poln spoštovanja.«

Ampak kaj bi bilo, če bi imeli zdaj vi neko moč? Kaj bi bilo tisto, kar bi najprej spremenili glede filmske industrije v Sloveniji?

»Mislim, da sta to dve stvari. Prva je vsaj malo več denarja. Za nekoga od zunaj se bo to verjetno zdelo ogromno denarja, milijon evrov, ki ga dobimo od davkoplačevalcev, ampak v resnici ni tako veliko. Druga stvar, ki je zelo pomembna, pa je, da bi se uspeli razširiti in bi naše slovenske filme gledali tudi na drugih trgih. Zdaj jih sicer že gledajo, ampak v zelo omejenem obsegu. Noben slovenski film se finančno ne splača v Sloveniji. Morda kakšni filmi, kot sta Gepack in Pr' Hostar, ki so ju naredili z izjemno malo denarja in veliko entuziazma ter tako nekako pokrili stroške. Pri profesionalnem filmu, kot je Gajin svet 3, pa je nemogoče, da bi se povrnil samo z gledalci v Sloveniji.

Slovenski film sicer ima določeno pozornost tuje javnosti, ampak ne v smislu, da bi uspeh, ki ga Gajin svet doživi v Sloveniji, lahko ponovili na primer na Hrvaškem. Ta vrata so še vedno zelo zaprta. Razlogov je več, ampak to je ena od stvari, ki bi jo nujno morali spremeniti. Tudi ameriški filmi se ne morejo predvajati samo v Ameriki, da bi se finančno povrnili. To je predvsem problem. 

Gledanosti seveda ne moreš doseči brez tega, da vložiš določeno količino denarja v promocijo v tujini. To področje bo treba sistematično razvijati. Obstaja na primer tak paradoks: skandinavske serije in filmi odlično funkcionirajo po svetu, ne da bi jih sinhronizirali v druge jezike. To je tradicija, ki se verjetno vleče še od Bergmana in vseh drugih, hkrati pa so sistemsko razvijali vsebine, ki so zanimive tudi za druge. Če pogledamo, kateri balkanski filmi na festivalih funkcionirajo, so to predvsem filmi o tisti žalostni vojni iz devetdesetih, ki so kazali, da smo barbari. To je dokazoval tudi Emir Kusturica. Vse to zares funkcionira kot film z Balkana, iz tega našega prostora. Drugačnih filmov, npr. filmov o sodobnih odnosih ne sprejemajo enako. Enostavno tako je postavljen sistem in to je nekaj, kar bi si želel, da bi se spremenilo.

Mogoče bi morali imeti tudi več filmov, ki niso socialne drame ali relativno komorni filmi. Če že dobimo tolikšno količino denarja od slovenskih davkoplačevalcev, bi bilo lepo, da jim to tudi malo vrnemo, vsaj s tem, da bi ustvarjali vsebine, ki bi jih bolj zanimale. 

Predvsem bi morali z določenimi filmi bistveno bolj ambiciozno odpirati trge. Če nič drugega, vsaj trg nekdanje Jugoslavije. Tako kot je na primer film Svadba dosegel dva in pol milijona gledalcev. Relativno majhen film po finančnem obsegu, ampak zadeli so točno tisto, kar je ljudi spravilo v kino. To je fascinantno in seveda dokazuje, da gre. Ni tako, da to ne gre. Gre.«

Promocija ima potem tukaj ogromno vlogo. Se motim? 

»Če ti nikomur ne poveš, da je bil film narejen, imaš malo možnosti, da bo kdo prišel gledat. Dostikrat pri slovenskih filmih še jaz sploh ne vem, da so ga snemali, ne vem, da je bil v kinu. Samo naenkrat se pojavi: 'Ja, ta film je bil.'  Zelo pozoren sem na vse informacije. Sledim, berem časopise, gledam na spletu, zanimajo me nove stvari, ampak velikokrat sploh ne vem, da je bil film posnet, niti da so ga montirali, niti da so ga predvajali. Potem mogoče na nekem festivalu dobi neko nagrado. 

Festivali imajo en problem: da so tekmovanje. Tekmovanje v umetnosti ni v redu. 

No, če se navežem na promocijo našega filma, je pri Gajinem svetu verjetno zelo velika prednost, da jaz in Špela pravzaprav izhajava iz oglaševanja. To je 20 let mojega življenja, ki sem jih preživel v tem, in si domišljam, da nekaj vem o tem. Špela še bolj, vodila je mednarodne velike oglaševalske agencije. Vsekakor se učimo iz projekta v projekt, kaj bi bilo bolje in kako bi ljudem najbolj učinkovito povedali, da obstajamo.

V osmih letih od prvega do zdaj tretjega dela so se pojavile radikalne spremembe na področju promocije. Če je pri prvem delu na družbenih omrežjih prevladoval Facebook, pri drugem Instagram, se zdaj vse vrti okoli TikToka. Vse se je spremenilo.«

Za časopis Delo ste pred dvema letoma zapisali svoj komentar z naslovom Čudežna dežela, kjer ste med drugim slovenski film primerjali s slovenskim kolesarstvom. Zapisali ste tudi, da številni ustvarjalci zaradi odvisnosti od javnih sredstev ne upajo javno kritizirati sistema. Kakšne posledice je imel vaš komentar? Se je od takrat kaj spremenilo? Ste prejeli kakšen klic? Kakšne posledice ima po vašem mnenju takšna samocenzura za razvoj slovenskega filma? 

»Če si od nečesa odvisen, ne grizi roke, ki te hrani. S tem bi lahko povzel celotno zadevo: raje bodi pohleven in počakaj, da prideš na vrsto. Sam pa na tak način ne razmišljam in mi takšno ravnanje ni blizu ...

Ne bi mogel reči, da sem si s svojimi izjavami pridobil veliko prijateljev. Ampak glede na to, da jaz osebno na srečo nisem finančno tako odvisen od tega, sem mogoče s tem poskušal biti glas za nekoga drugega. Oziroma si to vsaj domišljam. Ampak tukaj bi poudaril, da filmi, ki jih ustvarjam, niso komercialni projekti. In še to, da Slovenci radi gledajo slovenske filme, želijo si jih gledati ...«

V povprečju naj bi Slovenec kinematografe obiskoval enkrat na leto. Hkrati pa živimo v času, ko so filmi in serije oddaljeni le en klik, prosto dostopni prek različnih platform. Kot smo že omenili, sta Gajina svetova tukaj zagotovo dober primer tega, da ljudje gredo v kino. Je velik izziv, glede na to, da gre Slovenec v kino v povprečju enkrat na leto, prepričati gledalca, da bo šel prav ta film gledat in da bo vstal z domačega kavča? 

»Zagotovo. Začne se s širjenjem dobrega glasu tistih, ki so si film ogledali. Oni so najboljši promotorji filma. 

Če se navežem tudi na vprašanje ... Bom dal primer. Nogomet lahko gledaš tudi od doma, čeprav je v osnovi popolnoma dolgočasen, če ne poznaš pravil, če ne veš, da je bil tisti igralec na prejšnji tekmi poškodovan, da je tisti dosegel največ golov ... In doživeti tekmo skupaj z več deset tisoč gledalci je popolnoma druga izkušnja. In enako je z obiskom kina. Filmska drama, ki te pripelje v kino, se mora zgoditi že prej. Že pred tem moraš ljudem približati temo, like in situacijo, da jih začne vse skupaj zanimati. Predvsem zato, ker konkuriramo s tisoč dražljaji, ki obstajajo. 

Treba je seveda o tem razmišljati in razumeti, da smo v resnični konkurenci. Če se s pravimi prijemi gledalcu približaš celotni zadevi, bodo ljudje upajmo prišli tudi v kino. Brez vlaganja, finančnega in miselnega, v to, kako bomo neko zadevo približali gledalcu, ni uspeha. 

Tudi v slovenskem filmu imamo lahko akcijske sekvence, kot jih imamo v Gajinem svetu 3, z letali in tako naprej, kar redko vidimo, ker se redko kdo s tem ukvarja, saj rečejo, da se ne da. Ampak na koncu se da. V prvem delu so specialci vstopili v dogajanje, v drugem smo imeli na morju dogajanje s policijo. Zanimivo mi je, da so gledalci po projekcijah rekli, da jim je bilo to zelo zanimivo, slovenski film in akcija. Rekli so, da takega slovenskega filma sploh niso vajeni. In predvsem to, da so slovenski filmi lahko zanimivi. Želel sem pokazati, da se tudi v Sloveniji to da narediti. Ampak ne samo zaradi tega, temveč tudi zato, ker paše k zgodbi, ker ima smisel v sami zgodbi in tudi poživi celotno strukturo. 

V Gajinem svetu 3 sta zares dve veliki akcijski sceni, na letališču in pri reševanju Gajine mame s helikopterjem, ki imata točno določen pomen v zgodbi. Zato sta tam, ne pa zato, ker bi morali vanjo vtakniti akcijsko sceno. Organsko pašeta v zgodbo.«

Premiera Gajinega sveta 2 je bila v razprodanih Križankah, kar je bilo neobičajno, saj je bilo tam več kot 1500 gledalcev. Tudi premiera tretjega dela bo v Križankah. Zakaj? 

»Križanke so zame magični prostor. Čisto drugače je gledati film s 1500 ljudmi kot s 300. Ena drugačna dinamika je, kar je zelo lepo. Križanke so moja osebna želja. S premiero v Križankah želimo ustvariti doživetje. Doživetja pa seveda ustvarjamo tudi z naslednjimi premierami drugod po Sloveniji ... Zdi se mi zelo pomembno, da gledalci v živo vidijo ljudi, ki so ustvarjali film, se z njimi pogovorijo, fotografirajo in tako naprej. Na drugačen način se povežejo s filmom.«

Pogovor sva začela z mislijo o Gajinem svetu 3 in zarečenih besedah. Končala ga bova z mislijo, da vaše napovedi za Gajin svet niso najbolj zanesljive. Zato vprašanje: če bova čez nekaj let spet tukaj sedela in se pogovarjala o Gajinem svetu 4? 

»Zaprl sem usta, da ja ne bom kaj rekel (smeh).«