Martina Zbašnik Senegačnik, profesorica trajnostne gradnje na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, opozarja, zakaj vročina v mestu postaja vse resnejša grožnja.
Poleti leta 2022 je ekstremna vročina v Evropi terjala več kot 61.000 življenj. To je le eden od številnih podatkov, ki jasno kažejo, da vročina v mestih postaja vse resnejša grožnja. Tudi v Ljubljani se vse pogosteje soočamo z obdobji izjemno visokih temperatur, poleti pa živo srebro vse pogosteje presega 35 stopinj Celzija.
»Na peš conah in kolesarskih stezah, kjer je na semaforju treba čakati več kot minuto, vročina takrat ni več le neprijetna, temveč lahko postane tudi zdravstveno nevarna,« opozarja Martina Zbašnik Senegačnik s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani.
Prav pregrevanje urbanega okolja je bilo v ospredju dvoletnega raziskovalnega projekta, pri katerem je sodelovala tudi naša sogovornica. Projekt sta financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije ter takratno Ministrstvo za naravne vire in prostor.
V okviru projekta so pripravili interdisciplinarni posvet, na katerem so sodelovali številni strokovnjaki z različnih področij. Da ugotovitve ne bi ostale zgolj del strokovne razprave, so jih zbrali v znanstveni monografiji Odpornost urbanega okolja proti vročini, ki sta jo uredili Martina Zbašnik Senegačnik in Alenka Fikfak, profesorici Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani.
Zelenje kot ključ do hladnejšega mesta
Naša sogovornica navaja, da zelenje ne prispeva le k hlajenju mestnega okolja, temveč tudi k uravnavanju vlage, zmanjševanju emisij in hrupa ter zadrževanju padavinske vode.
To je še posebej pomembno ob vse pogostejših intenzivnih nalivih, ko neprepustne asfaltne in betonske površine delujejo kot kanali ter preobremenjujejo sistem za odvajanje meteorne vode.
Pomen zelenih površin ponazarja tudi primerjava temperatur streh: »Zelena streha se segreje na 25, največ 30 stopinj, betonska pa na 80 do 90. Toplota se nato iz segretih površin prenaša v okolico in dodatno zvišuje temperaturo mestnega prostora.«
Na vprašanje, kaj bi bilo treba upoštevati pri načrtovanju novih ljubljanskih sosesk, je sogovornica izpostavila več ključnih ukrepov: ustrezne razmike med stavbami, ki omogočajo učinkovito prevetritev, zadostno količino zelenih površin – ne le zelenic, temveč predvsem velikih dreves in grmovnic, ki senčijo asfaltne in betonske površine – ter uvajanje zelenih streh in fasad namesto klasičnih mineralnih kritin.
Kje v Ljubljani je najbolj vroče?
Po besedah Zbašnik Senegačnik so raziskovalci s satelitskimi meritvami in terenskim opazovanjem prepoznali več izrazitih vročih točk v mestu – območja BTC, Litostroja, Zupančičeve jame in križišča Ajdovščina, kjer je zaradi obsežnih asfaltnih in betonskih površin ter pomanjkanja zelenja temperatura opazno višja.
Nasprotno pa so v bolj zelenih predelih, kot sta Sava in Rožna dolina, izmerili ugodnejše fiziološke odzive udeležencev raziskave
Po projekcijah Agencije Republike Slovenije za okolje, povzetih v monografiji, bi se lahko povprečna poletna temperatura v Sloveniji do konca stoletja zvišala za več kot 4 stopinje Celzija, število vročih dni pa povečalo za skoraj mesec in pol na leto.
Skupaj do mesta, odpornega na vročino
K blaženju posledic vročine lahko pomembno prispeva vsak od nas, predvsem z vključevanjem v lokalne pobude. Kot zgled dobre prakse Zbašnik Senegačnik izpostavlja Singapur, moderno in gospodarsko razvito mestno državo z napredno infrastrukturo, ki si je kljub gosti pozidavi prislužila oznako »vrtno mesto«, saj zelene površine danes pokrivajo skoraj polovico njegovega ozemlja.
Ko so načrtovalci singapurskega Centra za bivanju prijazna mesta (Centre for Liveable Cities) leta 2019 prebivalce soseske Pek Kio vprašali, kaj jih v njihovem okolju najbolj skrbi, ti niso izpostavili pričakovane poplavne ogroženosti, temveč naraščajoče temperature in vse pogostejše vremenske skrajnosti v vsakdanjem življenju.
Na njihovo pobudo je bila zato ozelenjena glavna pešpot v soseski, pri sajenju dreves in grmovnic pa je leta 2021 sodelovalo približno 70 prostovoljcev.
Pobuda se ni končala z enkratno akcijo – iz nje je nastala skupina prostovoljcev Our Green Pek Kio, ki še danes, razširjena tudi na širšo okolico, sodeluje pri načrtovanju bolj trajnostnega in hladnejšega mestnega okolja.
Primer iz tako oddaljenega mesta je lahko tudi za Ljubljano in druga slovenska mesta zgled ter opomin, da odpornosti lokalne skupnosti na vročino ni mogoče doseči zgolj s tehničnimi ukrepi, temveč zahteva tudi trajno vključevanje prebivalcev in institucionalno podporo.
Ob tem dr. Martina Zbašnik Senegačnik ostaja optimistična: »Ne bojim se, da v Ljubljani ne bomo rešili tudi teh vročih točk, ki jih imamo zdaj. Verjetno so problem organizacija, razumevanje na višjih ravneh, finance in tako naprej, ampak s strokovnjaki, kot jih imamo, znamo in zmoremo.«
