Andrej Šifrer je po tridesetih letih izdal dve različici istega albuma. / foto: Tone Stojko
Ustvarjeno dne
Čet, 12.11.2020 11:40
30 let pozneje glasbenik izdal »pozabljeni« album v angleščini

Ko je pred tridesetimi leti Jugoslavija začela pokati po šivih, se je Andrej Šifrer s sveže pečenimi pesmimi odpravil v Nashville, da bi tam posnel s countrujem začinjeno ploščo. Domov je prinesel skladbe pozneje izdane pod naslovom Hiti počasi, a je manj znano, da je vzporedno nastajala tudi angleška različica albuma. Ta je nekaj mesecev pozneje izšla na kaseti naslovljeni Underground Cowboy, a hitro utonila v pozabo, medtem ko je Hiti počasi drvel proti 100.000 prodanih izvodov in (p)ostal zadnja domača plošča prodana v tolikšni nakladi. Ob tridesetletnici je zdaj znova izdana na CD formatu, Undergound Cowboy, oz. kot pravi "deset sramežljivih pesmi v angleščini, ki v senci slovenskih verzij do danes niso imele mojega dovoljenja za navdušenje", pa je v prečiščeni verziji dodanih kot bonus. Mogoče bi jih izdal že prej, a so občutki na snemanje bili preveč slabi. "Pa pesmi sploh niso slabe," navdušeno dodaja, ko si pred dnevi znova izdani album ogleduje med čakanjem, da prižgem diktafon.

Znamenita naslovnica albuma je nastala pred bifejem Grand Ole Opry, v katerem so pili mnogi glasbeniki preden so šli na oder. »Kuža je pripadal brezdomcu, ki smo ga prosili za dovoljenje za fotografiranje."

Zakaj so se trideset let posnetki valjali v arhivih?

Naj začnem odgovor z življensko modrostjo: ko ti gre vse po maslu, si prepričan da si ti zaslužen za to, ko ti pa ne gre, čeprav delaš enako kot prej, pa ugotoviš, da mogoče tudi v prvo nisi za vse zaslužen sam. Sam to dojemam kot življensko silo, ki te uči ponižnosti. Slovensko različico Hiti počasi smo posneli leta 1990. Iz Amerike sem se vrnil prestrašen in zakreditiran, za snemanje sem vzel 20.000 dolarjev kredita in načel večino prihrankov. Leta 1985 smo odprli lokal, ki ga je vodila žena, 1988 smo se preselili v novo hišo, tako sem imel občutek, da če se mi kaj zgodi, bo družina imela od česa in kje živeti. Mogoče pa lahko kaj naredim kaj zase? Deset let prej sem spoznal Steva Popovicha, najuspešnejšega človeka v glasbeni industriji s koreninami na Balkanu. Sodeloval je z Michaelom Jacksonom in Krisom Kristoferssonom, največji dosežek pa je podpis založniške pogodbe z Meatloafom za njegovo založbo Cleveland International, pri kateri se je album Bat Out of Hell prodal v 45 milijonov izvodov. Steve je imel varovanko po imenu Ellen Foley, ki je pela pomožne vokale na Bat Out of Hell in pozneje veliko delala z Ianom Hunterjem. Jaz sem takrat delal kot urednik za licence pri Založbi kaset in plošč in sem preko službe in Ellen spoznal Steva. Zdelo se je, da Steve pozna vse na sceni in vsi poznajo Steva. (smeh) Seveda je imel ogromno poznanstev med studijskimi glasbeniki v Nashvillu in padel je predlog, da tam posnamem nov album.

Kamor ste prispeli s spisanimi pesmimi in idejo da jih tam posnamete?

Drži. Tja sem prišel s sedmimi dokončanimi skladbami, tri nadaljne sem nameraval posneti po povratku domov. Na koncu sem vse tri dokončal v Nashvillu, med njimi tudi eno, ki sem jo ustvarjal osem let, a je nisem uspel dokončati – Uspavanka za Evo. Imel sem prvo kitico in refren, ki sem ju napisal, ko je bila stara dve leti, dokončal pa pri njenih osmih in to po telefonskem klicu iz Nashvilla, ko mi je razlagala kako je prišla s sprehoda z našim kužkom. Naenkrat se je besedilo zložilo samo od sebe. Uspavanka za Evo je bila tako zadnja dokončana skladba za album - danes ima neuradni video na YouTube 2,5 milijona ogledov – tako da sem bil končno pripravljen za samo snemanje. Steve me je vprašal, če je katera med temi pesmimi ekstra všeč nežnejšemu spolu, ker potem imam uspešnico. Nekaj novega materiala sem že preigral po gostilnah in Šum na srcu je vsakič naletel na dober odziv pri puncah. Imel je prav.

Nato ste šli v studio s glasbeniki, ki jih prej niste poznali?

Moral sem jim le razložiti katera pesem nosi katero emocijo. Glasba je emocija, seveda. Jaz sem jim povedal za kaj gre, oni pa so si spisali aranžmaje na svoje vložke. Tako smo posneli štirinajst skladb, se pravi ob skladbah s Hiti počasi, še Romanje, Vse manj je dobrih gostiln, Ko zvonovi zapojo in Kdo komu več pomeni. Nato sem vsebinsko prevedel besedila v angleščino, saj so predlagali, da angleške tekste spišejo profesionalni avtorji. Naivno sem pričakoval, da bodo iz njih nastale čudovite nashvillske country zgodbe. (smeh)

Se pravi ste jim dali osnutke, ki naj bi jih oni spolirali in dokončali v angleščini?

Tako je. Predlagal sem, da se vrnem čez leto dni in nato te skladbe posnamemo. Ko sem se vrnil niti ena ni bila dokončana.

Se pravi, da ob povratku čez par mesecev ni bilo vse pripravljeno za snemanje, kot ste se dogovorili?

Točno tako. V Nashville sem se vrnil aprila 1991. Ko sem jih začel spraševati kaj se dogaja, je bilo veliko pogledov v tla. V studiju je bila pevka/avtorica Bonnie Gillie Hill in z njo sva se zbližala, da sem jo prosil za pomoč. Na hitro je prevajala tekste. Prvič je šlo vse po maslu, drugič vse narobe. Namen posnetkov v angleščini niso bile sanje o mednarodni karieri, namen so bile pravice iz naslova publishinga. Prijatelj iz Anglije me je prepričal, da bi lahko te skladbe prodal naprej drugim izvajalcem, seveda veliko lažje, če bi jih slišali v angleščini. Ideja je bila, da katero teh skladb posnel nekdo za uspešen album.

"Bi prodal več izvodov, ker na plošči gostuje Joe Walsh? Ne, bi si pa izpolnil življenjsko željo, da mi na albumu igra nekdo iz Eagles."

Iskreno povedano, nikoli do zdaj nisem slišal, da ste pred tridesetimi leti izdali album v angleščini.

Undergound Cowboy je izšel na kaseti. V senci Hiti počasi, ki je hitel proti 100.000 prodanih izvodov, se je Cowboy prodal v res majhni nakladi. Tudi sam nisem bil zadovoljen s posnetki, tudi zaradi te nejevolje kako se je zgodba zakomplicirala. Pred šestnajstimi leti so mi iz Nashvilla poslali CD s posnetki, ker so zapirali studio. Šele leta pozneje sem jih končno preposlušal in ugotovil, da vsebina ni slaba, le občutek in spomini so bili slabi. Logično se je zdelo, da izdaja pride v poštev ob tridesetletnici Hiti počasi. Posnetki so zdaj le zvočno prečiščeni, nič ni nasneto ali umaknjeno.

Kako so odreagirali Eagles na slovensko različico njihove Take it Easy, glede na to, da so zelo občutljivi na avtorske pravice? Je bilo kaj zapletov?

Za to skladbo nimam nobenih pravic. Zadeva se prijavi, avtorske pravice pa so njihove. Z Eagles imam zanimivo zgodbo.

Ne bodite sramežljivi, zgodbe o Eagles so vedno zanimive.

Na albumu je skladba Holdin' On. Zdelo se mi je, da rabi rockovsko kitaro in reče Steve, da se mu zdi, da je (kitarist Eagles) Joe Walsh v Memphisu in ga bo vprašal če je za. Pokliče ga in Joe se strinja. Pravi le naj s sabo pripeljemo tehniko in tehnika. Navdušeno se odpravimo v Memphis in po štirih urah vožnje prijavimo v tamkajšnji hotel. Čakamo dan, dva, Steve postaja nervozen, kliče Walsha in se izkaže, da se v sobi drogira in noče ven. Čakali smo ga štiri dni, nato pa spakirali kovčke in se razočarano vrnili v Nashville. Nekdo je pripomnik »that's rock n' roll!« (smeh)

Bi pa bilo ga bilo fino slišati na albumu.

Točno to! Nekdo me je vprašal, če res mislim, da bom prodal več izvodov, ker na plošči gostuje Joe Walsh. Ne, si bi pa izpolnil življensko željo, da mi na albumu igra nekdo iz Eagles! (smeh)

Ste avanturo zabeležili na video posnetkih?

Imel sem video snemalca, a material ni bil nikoli objavljen, ker je še vedno v arhivih na beta video kasetah. Edina za zdaj objavljena zadeva je lirični video za I'll Leave it Up to You, ki je iz tistega obdobja iz Amerke, ni pa iz Nashvilla. V načrtu imam digitalizacijo video posnetkov, a ne vem kaj točno bi z njimi naredil.

Medtem je Hiti počasi lomastil v Sloveniji. 100.000 prodanih izvodov je fantastična in že dolgo absolutno nedosegljiva številka za kogarkoli v Sloveniji.

To je zadnji album slovenskega izvajalca, ki je in bo še kdaj dosegel takšno naklado. Seveda je nemogoče primerjati tisti in današnji čas. Danes preveriš kako nekaj zveni na predvajalnih platformah, fizična izdaja albuma je danes draga osebna vizitka.

Je bil takratni honorar primeren nakladi?

Takrat so bili odstotki od prodaje plošča za glasbenike in avtorje nižji kot danes. Če smo imeli pogodbeno 8 % od prodajne cene, je to na koncu zneslo nekje 3-4 %. Ampak, je bil kar OK honorar.

Koliko se je popularnost albuma takrat odražala na obiskanosti koncertov?

V treh letih in pol sem imel 200 koncertov. Veliko sem nastopal na osnovnih in srednjih šolah, brez benda, le vokali in kitara v živo, zadaj pa se je vrtela matrica. Da se je slišal ta zven Nashvilla. Na vseh špilih sem tako izvajal celotno ploščo.

Nikoli niste bili član benda. Zakaj? Ste samotar, ki ima rad da pri glasbi obvelja njegova beseda, saj je bend bolj ali manj demokracija?

Nikoli nisem razmišljal kot človek v bendu. Na večjih nastopih kot je Cankarjev dom pač rabim spremljavo benda. V Kranju deluje country band Mali oglasi in z njimi sem imel več kot petnajst nastopov.

Je Hiti počasi vaša najbolj prodajana plošča?

Kot enojna, da. Ideje izpod odeje je bila dvojna in se je prodala v nekaj tisoč izvodov več.

Kako boste ploščo promovirali, ko bo enkrat minila aktualna situacija s pandemijo?

Nimam nobenih večjih koncertnih načrtov. Ta izdaja je predvsem opomin, da ti posnetki v angleščini obstajajo in veseli me, da je industrijsko tiskan CD najbolj obstojen digitalni nosilec zvoka kar ga poznamo. Če ne drugega gre za spomin na moment, ko smo iskali plodove ... za pozne rodove. (smeh)

Je bil ta projekt izpolnitev glasbenih sanj? Nashville. Country mojstri. Joe Walsh, ki ga sicer na koncu ni bilo.

Hm. Težko vprašanje. Ko sem pozneje snemal v Kaliforniji, je bila tisto ena izpolnitev, album z The Dubliners je bila izpolnitev sanj o irskih glasbi, snemanje v londonskih studijih Abbey Road za istoimensko ploščo spet tretja. Country je tako bil eden od teh ciljev, ki sem jih želel doseči. Vesel sem, da mi je to uspelo.

Starejše novice