Večer ob monografiji Ita Rina je predstavil igralko kot »zvezdo odra, filma in življenja«.
V Slovenski kinoteki se je konec minulega tedna zgodil večer, posvečen igralki Mileni Zupančič, ob izidu sedme monografije iz zbirke Ita Rina.
Dogodek je ponudil pogovor z ustvarjalci in igralko, predstavitev knjige ter projekcijo filma Vdovstvo Karoline Žašler, ki je prikazal celovit portret ene najpomembnejših slovenskih igralk.
Poglobljen portret igralke
Monografijo o Mileni Zupančič je napisala Majda Širca in prinaša esejistično izostren vpogled v njeno umetniško pot. Gre za sedmo knjigo v zbirki Ita Rina, ki sistematično beleži in analizira opuse nagrajencev za življenjsko delo društva DSI.
V pogovoru, ki ga je povezoval Branko Završan, so sodelovali avtorica, urednica zbirke Mojca Kranjc in sama Milena Zupančič. Mojca Kranjc je poudarila:
»Gledališče je za zgodovinopisce nehvaležno, medtem ko nas film vedno znova nagovarja. Zato avtorji teh monografij poskušajo ujeti tudi kontekst – čas, v katerem so filmi nastajali, in trenutek, v katerem so bili prvič gledani.«
Majda Širca je ob tem dodala: »Pogosto se zapiše le, da je bila vloga dobra ali vidna, analiza pa umanjka.«
Milena Zupančič se v monografiji razkriva kot umetnica, ki je »zvezda odra, filma in življenja«. Njena igra temelji na čustvenem spominu, natančnem prenosu izkustva in izjemni notranji disciplini, kar po avtoričinem mnenju briše mejo med igranim in živetim.
Igralski poklic kot življenjsko poslanstvo
Milena Zupančič je poudarila, da je igralski poklic neprimerljiv z drugimi poklici:
»Našega poklica ne moremo primerjati z ničemer. Niti s profesionalnimi športniki, ki jih sicer zelo občudujem. Ne meri se ne v metrih ne v sekundah.«
O svoji dolgoletni karieri je dodala: »Vloga nastaja skozi tvojo glavo in skozi tvoje srce.«
Po njenih besedah je moč igralskega dela prav v tem, da lahko skozi vlogo ne le odraža, temveč tudi subtilno spreminja družbo.
Vdovstvo Karoline Žašler – izbrani film večera
Posebna pozornost je bila namenjena filmu Vdovstvo Karoline Žašler, ki ga je Milena izbrala kot svoj najljubši in ga umešča med vrhove slovenske kinematografije. Ob spominih na snemanje je povedala:
»Od učenja štajerskega narečja do prvotnega nezaupanja lokalnega okolja, ki se je sčasoma preobrazil v povezanost z ljudmi in prostorom, so me v tamkajšnji tovarni Paloma vzeli za 'svojo'.«
Po projekciji je sledilo sproščeno druženje, polno pogovorov, spominov in vtisov, v duhu umetnice, ki ostaja »zvezda odra, filma in življenja«.
