Že desetletja v naši čudoviti deželici pod Alpami poslušamo in sami sebe prepričujemo v zablodo, da »fuzbal« pa res ni naša igra. Košarka, odbojka, smučanje, plezanje, kolesarstvo, hokej, skoki in še večina drugih disciplin - to že. Ampak nogomet? To pa ne.
A zakaj je temu tako in zakaj je bil včerajšnji kolektivni zlom srca nekaj najboljšega, kar bi se lahko zgodilo?
Slovenija je v resnici po vseh možnih parametrih tudi v »čudoviti igri«, najpopularnejšem športu, izredno uspešna. Gre za igro, skozi katero se zgradi in konča največ vezi, igro, ki se jo najhuje politično zlorablja, igro, ki čez noč ustvarja milijonarje in igro, na kateri se gradijo narodne zavesti.
Da smo lahko včeraj vsi skupaj zakričali od navdušenja, ko je Jan obranil Ronaldu enajstmetrovko, in da smo v šoku obnemeli, ko je naš dragulj Benjamin zapravil »tisto« priložnost, pa zopet slavili, ko je sodnik odpiskal konec in kmalu zatem dvignjenih glav ugasnili televizorje, je morala ta reprezentanca dozoreti.
In včeraj se je to zgodilo. Ta ekipa, ki je v svojem slogu pod taktirko človeka, ki sovraži evforijo in ki pooseblja besedo »pragmatik«, je na način, kot zna samo ona, odigrala še svoj četrti in zadnji remi. Na celotnem evropskem prvenstvu smo z enajstmetrovkami vred zabili le dva gola (hvala, Erik in Žan!) in se z najbolj negledljivim nogometom na prvenstvu znašli na vratih raja.
»Smučarji« so svetu, predvsem pa samim sebi še enkrat dokazali, da zmorejo tako zelo veliko več, kot bi kdo od njih pričakoval. A da bodo to naredili po svoje.
Danes, ko smo ta čudovito tragičen večer prespali in ko sta se dva milijona priložnostnih nogometnih navdušencev iz športnega transa vrnila v vsakdanjo realnost, je ostal samo še ponos.
Zvečer, preden se bodo naši nogometaši zbrali na Kongresnem trgu, bosta Tadej in Primož verjetno že prikazala novo vrhunsko predstavo na Dirki po Franciji. Pred vrati so še Olimpijske igre, kjer bomo znova stiskali pesti za naše športnike. Nato se bo poletje prevesilo v jesen in jesen v zimo.
Nika, Anže, Janja, Luka, Primož, Tim in vsi drugi bodo tu za nas. V državi, ki ima manj prebivalcev od malo resnejšega predmestja kake evropske metropole, v državi, ki še ni uspela povsem prebaviti dejstva, da je samostojna in se deli na vsakem koraku, nam pač ne preostane drugega, kot da se jim iskreno zahvalimo za neštete trenutke sreče, ki nam jih omogočajo.
Naši sosedje in preostali svet bo le začudeno gledal in marsikdo bo hotel škodoželjno pripomniti: »Ja, ampak v fuzbalu so pa zanič!« Pa ne bo mogel.
Hvala, smučarji!
Starejše novice
