Katarina Benček o žuranju v osmem razredu: »Ja vem, zgodaj, ampak to so bili drugi časi«

Katarino Benček pozna res dobršni del prebivalcev prestolnice, saj je kot pravi sama, otrok mesta, ki si je v Ljubljani ustvarila nešteto lepih in nepozabnih spominov. 

Nekdanja Playboyjeva zajčica, podjetnica, avtorica knjige Lublanska izpoved in danes ena najbolj znanih vplivnic pri nas, ki je imela pred leti tudi modno trgovino na Trubarjevi ulici, nam je v klepetu zaupala svoj pogled na Ljubljano, kaj jo v glavnem mestu moti in kaj stori, ko jo v prestolnici prepoznajo mimoidoči.

Ste avtohtona Ljubljančanka? Kdaj in kje se je začela vaša »ljubljanska pot«?

»Sem »velika« Ljubljančanka, ampak mogoče ne čisto avtohtona, ker sem se rodila v Beogradu. Stara sem bila okoli pol leta, ko sem prišla v Slovenijo.«

Kaj je po vašem mnenju značilno za Ljubljančane?

»Obisk tržnice ob sobotah in sprehod čez mestno jedro. Sicer pa naša »lublanska govorica«. (smeh)«

Katera predstava o Ljubljančanih je najbolj zgrešena?

»Da smo vzvišeni …«

Po čem ste najbolj »ljubljanski« vi?

»Najprej občutek neke pripadnosti, ker sem vedno goreče zaščitniška do Ljubljane. Jo pogrešam, ko me nekaj časa ni. Pogrešam prav mesto, ta ljubljanski vrvež, ko na vsakem koraku nekoga poznaš in pokimaš z glavo v pozdrav. Sicer pa obisk tržnice po večini prespim, ampak kakšen sobotni brunch v centru mi pa zagotovo ne uide.« 

So v Sloveniji naglasi, ki so lepši od ljubljanskega? Za kakšnega bi ga sicer označili?

»Mogoče primorski naglas, ampak meni je naš super! Mu rada rečem kar žabarski. (smeh)« 

Kaj je vaša prva asociacija na Ljubljano?

»Center Ljubljane, vidim Prešernov trg, Tromostovje in pogled na Ljubljanski grad.«

Katera pesem vas spomni na Ljubljano?

»Malaaa terasa, spodaj Ljubljanaaa …«

Spremljate ljubljanske športne klube, morda tudi navijate?

»Nisem goreča navijačica, če pa že, grem rada na dober derbi Olimpija proti Mariboru.«

V katere kulturne ustanove v Ljubljani radi zahajate?

»Opera je nekaj najlepšega pri nas, rada zaidem tudi v galerije ali si pogledam kak dober balet v zimskih mesecih.«
 

Kakšen film bi morali posneti v Ljubljani?

»Po moji knjigi »Lublanska izpoved« (smeh)«

Kateri del Ljubljane vam je najbolj pri srcu?

»Center, brez dvoma.«

Kdaj ste se nazadnje povzpeli na Rožnik?

»Uf, zdaj je že nekaj časa minilo, ampak pomladni meseci me vedno pripeljejo tja, na regrat in jajca.« 

Kam v Ljubljani greste najraje na topel napitek, kam jesti, kam na sladico in kam se zabavati?

»Topel napitek nekam ob Ljubljanici; sladice žal niso moje področje, ampak naj bo Fetiché, je pa zdaj res ogromno nekih novih »sladic« v Ljubljani; na kosilo ali dober obrok v Le petit; na zabavo pa v Nebo.« 

Če bi morali narediti fotografijo za razglednico Ljubljane, kje bi jo naredili?

»Ljubljana je res fotogenična. Najverjetneje bi šla pa na Kongresni trg proti Uršulinski cerkvi ali pa pred Robbov vodnjak.«

Katera je po vašem mnenju najbolje varovana skrivnost Ljubljane?

»Tako je varovana, da jo še sama ne poznam. (smeh)«

Je Ljubljana najlepše mesto? Zakaj?

»Absolutno je! Ker je moje mesto in nosi cel kup mojih spominov.«

Kaj je po vašem mnenju največji minus slovenske prestolnice?

»Vedno višje cene!« 

Katera je oblika prevoza po Ljubljani vam je najljubša?

»Avto!«

Kdo je za vas ikona Ljubljane?

»Uf, veliko jih je, a zapisan bi zagotovo ostal župan Zoran Janković, ker je naredil korenito spremembo mesta.«

Kateri znan obraz tudi sami največkrat srečate na ljubljanskih ulicah?

»Od Sebastiana Cavazze do Zorana Jankovića. Če se gibaš po centru mesta, srečaš praktično res vse.« 

Vas ljudje v Ljubljani pogosto prepoznajo in ogovorijo?

»Me, včasih so to samo pogledi in rukanje s komolci, včasih se kdo tudi opogumi in pristopi, ker želi stisniti en selfie.« 

Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano?

»Ogromno jih je! Mogoče en tak zame »zmagovalni« je, ko sem odprla trgovino na Trubarjevi ulici, na meni zelo ljubi lokaciji. Nasproti bivšega Tru-bara, kamor sem čisto prvič šla »žurat« v osmem razredu osnovne šole. Ja vem, zgodaj, ampak to so bili drugi časi. (smeh)«