Miša Molk je legendarna voditeljica in urednica, za nekatere večna »prva dama slovenske televizije«, priznana in spoštovana medijska osebnost, ki je skozi leta postala sinonim za profesionalnost in integriteto.
Od lani je upokojenka, živi v centru prestolnice, ki jo pozna zelo dobro, brez težav pa tudi na glas pove, da nas je Ljubljana začela utesnjevati in opuščati. Pa o najlepšem spominu v mestu …
Ste avtohtona Ljubljančanka? Kdaj in kje se je začela vaša »ljubljanska pot«?
»Rodila sem se na Vrhniki, sem pa Ljubljano začela spoznavati tam nekje pri devetih letih, ko smo se preselili v Ljubljano, na Prule, ki so mi še vedno zelo ljube.«
Kaj je po vašem mnenju značilno za Ljubljančane?
»Ne bi vedela, ljudje kot ljudje. Razen tega, da mi ljubljanščina ni všeč. Ni ravno simpatičen, melodičen način govora. Ti zategli a-ji. Zoprno. Živimo pa tu povsem različni ljudje in Ljubljančani niso zlahka prepoznavni. Meščanstvo se je tako in tako porazgubilo. Pogrešam pa kavarne, v katerih so se ob kavici družili imenitni ljudje, prebirali časopise in se menili. Lepi prizori so to bili.«
Kakšna predstava o Ljubljančanih je najbolj zgrešena?
»Morda jo imajo drugi. Jaz živim tukaj in se s tem ne obremenjujem. Mi je lepo. Le včasih slišim, da smo manj dostopni kot recimo Štajerci. Morda to celo drži.«
Kaj je vaša prva asociacija na Ljubljano?
»Zagotovo moj prvi spomin nanjo, pomfri v škrniclju, mastne roke in kino Komuna.«
Katera pesem vas spomni na Ljubljano?
»Veliko popevk o Ljubljani obstaja. In pred desetimi leti smo prireditev Poletna noč namenili popevkam o Ljubljani. Vem, da sem jih takrat na seznam zapisala čez 40 in seveda smo slišali le manjši izbor. Tudi zdaj bi težko le eno izpostavila.
Bi pa spomnila na pesnico Natašo Velikonja, ki ji ni všeč, da se v Ljubljani ljudje gnetejo, da je natrpana in kot zapiše: '... razmišljala sem, kam naj sploh grem – sama.' No, to. Ljubljana nas je začela utesnjevati in opuščati.«
Kakšen film bi morali posneti v Ljubljani?
»Kaj bi morali, ne vem. O tem več vedo zgodovinarji, morda antropologi, etnografi, umetnostni zgodovinarji ... stroka skratka. To, kar bi bilo nujno, kot ste me vprašali. Dalo pa bi se posneti marsikaj. Imamo zanimive lokacije in zgodbe za izjemno družbeno ali intimno družinsko dramo.
O 'sfaljenih', zdaj že ponarejenih meščanskih manirah, ki se nimajo več kam umestiti, ker jim je čas potekel, o umiranju mesta in izgubljanju lastne identitete in pristnosti, o spominih, ki jih nimaš več kam naseliti, razen v film.«
Kateri del Ljubljane vam je najbolj pri srcu?
»Križanke. In vse, kar je zeleno. Tivoli, Grad, Rožnik, Golovec.«
Kdaj ste se nazadnje povzpeli na Rožnik?
»Včeraj. Pa sem videla, da so veliko dreves odstranili. Sem si na blizu ogledovala požagana debla, da bi videla, če so res vsa obolela in zluknjana. Ne vsa. Sem bila kar pretresena.«
Kam v Ljubljani greste najraje na topel napitek, kam jesti, kam na sladico in kam se zabavati?
»Zabavati? A to še obstaja v Ljubljani? Morda, lokali in diskoteke za mularijo. Se pa ustavim v kakšnem lokalu, popijem kavo, opazujem ljudi in koga iz preteklosti srečam. Hrana je le redko kje dobra, če pa je, je draga, zabave pa ni.«
Kje brezplačno parkirati čim bliže centra?
»Nikjer. Imam sestro, ki me obišče parkrat na teden in za par ur plačuje njeni pokojnini obremenjujoč znesek. Jaz nimam več avta, ker stanujem v mestu. Sem plačevala dovolilnico, pa pogosto nisem našla prostora za parkiranje.«
Če bi morali narediti fotografijo za razglednico Ljubljane, kje bi jo naredili?
»Ah, fotografija ima izjemno moč. Marsikaj lahko vzpostavi kot lepo, zanimivo in Ljubljana z okolico nudi za to veliko priložnosti Če pa gre zolj za dobro fotografijo so tu, vsaj meni zanimiva okna, vrata, balkoni, strehe. Me pa najbolj očarajo podobe ljudi; kjerkoli.«
Katera je po vašem mnenju najbolje varovana skrivnost Ljubljane?
»Če je varovana, nimam vstopa vanjo. Se pa vedno, ko se dregne v zemljo, še kaj najde. Varovanih skrivnosti je pa zagotovo veliko. V ljudeh in v njihovih odločitvah.«
Je Ljubljana najlepše mesto? In zakaj?
»Ljubljana nista zgolj center in njen stari del, zato bi težko rekla, da je najlepša. Pa tudi v centru je veliko povsem zapuščenih podhodov, ljubkih malih ulic z brezzveznimi štacunami 'pofla', vmes pa rastejo ogromne zgradbe za petičneže, ki kradejo prelepe vedute. Ja, vse to res ni lepo. Sem rada v Ljubljani, imam pa rada tudi druga mesta, recimo belgijski Brugge.«
Kaj je po vašem mnenju največji minus slovenske prestolnice?
»Da se ne počutim več doma. Razen, ko stanujem in skozi okno gledam na dvorišče. Dve visoki drevesi sta še tam, ni pa več otrok, ampak le zaparkirani avtomobili. Ni stanovanj za mlade in manj mlade, ni prostora v domovih za starejše občane, ni dovolj parkirnih mest, ni brezplačne parkirnine, niti na Žalah ne, ko greš obudit spomine in urediti grob ...
Lokali se zapirajo prezgodaj, če želiš koga kam peljati ob koncu tedna; ni prijaznih zabavišč s hrano in z glasbo, kjer bi recimo lahko tudi zaplesal; 'džankiji' se zbirajo v centru Ljubljane, vsem na očeh, veliko lokalov je 'mrtvih' zaradi previsokih najemnin, porast B&B ...«
Če ne bi mogli živeti v Ljubljani, kje bi želeli živeti?
»To moram pa še raziskati. Tukaj mi je včasih malo tesno.«
Katera je vaša najljubša oblika prevoza po Ljubljani?
»Več ali manj sem peš. Izjemno pa spoštujem Kavalirje, prevoz po mestu. Ko sem imela mavec na nogi, so mi zelo pomagali. Jih še pokličem in še vedno so mi na voljo, ko imajo čas. Nadvse prijazni! Kavalirji so zakon!«
Kdo je za vas ikona Ljubljane?
»Čisto premalo vem o tem, kdo sploh je Ljubljančan ali Ljubljančanka. Družim se z ljudmi, ki smo tukaj. Pogled v zgodovino pa nam navrže pomembna in ustvarjalna imena.«
Kateri znan obraz tudi sami največkrat srečate na ljubljanskih ulicah?
»Ni pogostih srečanj. Ne sprehajam se po ulicah. V mestu itak ni več uporabnih trgovin. Pogrešam recimo Metalko. Grem raje v hrib. Hodit. Srečam pa koga, tudi v mestu, ko grem v našo malo štacuno ali pa iz nje, Mileno Zupančič, Jerneja Lorencija, Branka Šturbeja ... Ja, razumljivo, blizu Drame stanujem, no, pa saj to sploh ni pomembno. Jih pa rada srečam. Kot Jožico Avbelj na Čopovi.«
Vas ljudje v Ljubljani pogosto prepoznajo in ogovorijo?
»Me pozdravijo, se kasneje tudi opravičijo, češ, znani ste mi bili ... In mi je lepo pri tem.«
Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano?
»Moj prvi, ne vem, če je najlepši, ga bom kar ponovila, je zagotovo najbolj zamaščen, škrnicelj s ocvrtim krompirčkom, ki sem ga kupila čez cesto kina Komuna. Pozobala in odšla v kino. Pa kasneje športno igrišče na Prulah, hala Tivoli, Študentski center in koncerti.«
Če bi morali tujcu predstaviti Ljubljano s petimi znamenitostmi, ki jo najbolje predstavljajo, katere bi izbrali?
»Ne bi z zgradbami, ampak z občutenjem mesta. Dokaj varno in še zeleno.«
Kam bi najprej poslali tujca, da si mora ogledati v mestu?
»Bom povsem pragmatična: Ljubljanski grad, Tromostovje, Prešernov spomenik, galerije, kot so mestna, narodna, moderna, park Tivoli, Švicarija, Mestna hiša, … Ah, ne, se izgubim in kaj pomembnega spustim. Raje bi se izognila vsem zapisanim.
Živeti mesto, živeti ljudi, to se mi zdi najbolj pomembno! Nisem turistična vodička, vse je že na spletnih straneh. Lahko si narediš spisek, se naučiš tistih nekaj smernic, ker da smo pomembni in tu in tam zaznamovali zgodovino ... Uh, ne ... Pomemben je človek, kam ga peljati, kako ga vpeti v naše življenje in mu ga osebno predstaviti.«
Vse resnica. Bravo.