Glej, premiera: Hči tovarne
Termin
Lokacija
Gledališče Glej𝐇č𝐢 𝐭𝐨𝐯𝐚𝐫𝐧𝐞
avtorska predstava / Silvia Viviani
produkcija: Gledališče Glej
[email protected]
𝐎 𝐩𝐫𝐞𝐝𝐬𝐭𝐚𝐯𝐢
Delo ima svoj ritem, telo se mu prilagodi. Hitrost stroja, akrobacija rok, vonj, hrup, temperatura prostora. Z leti delo postane telesno znanje. Telo ne misli, ve. Tovarna ne proizvaja zgolj izdelkov. Proizvaja navade in organizira življenje. Vstopi v dom, določa urnike, priporoča dopust in se počasi ugnezdi v spomin. Generacijski, kulturni, snovni, telesni. Kdaj se izmena konča?
Hči tovarne se vrača v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas pospešene industrializacije, množičnega zaposlovanja in vse večjega vstopanja žensk v industrijsko delo. Delavka postane ena ključnih figur modernizacije med proizvodno linijo in gospodinjstvom, emancipacijo in novo obliko discipline. Industrija je obljubljala boljšo prihodnost, njena sedanjost pa je temeljila na natančno odmerjenem času, ponavljanju ter prilagajanju telesa hitrosti in zahtevam proizvodnje. Ritem dela ni ostajal za tovarniškimi vrati. »Tudi če je bilo težko, je bilo potem doma še težje. Samo delo, vedno hitenje, vedno hitenje.«
Predstava skozi industrijska okolja tega časa odpira vrata intimni izkušnji vsakdana, prežetega z delom. Je kolaž različnih plasti spomina in izkušenj: pogovorov s tovarniškimi delavkami nekdanje Mehanotehnike v Izoli, raziskav, ki jih je avtorica Silvia Viviani nadaljevala med rezidencama v Avignonu in Soveratu, ter njene lastne izkušnje odraščanja v industrijskem okolju. Dokumenti, pričevanja in osebne zgodbe se srečujejo v raziskavi načinov, kako delo oblikuje telo, vsakdan in intimno življenje ter kako dolgo njegov ritem vztraja po koncu izmene.
*
Med kraji in spomini se ponavljajo isti motivi. Smrad, pôt, kolajne, umazanija, obljube, nesreče. Nekje in nekoč se je industrijska prihodnost raztezala 640 metrov daleč v morje, drugič in drugod ob reki zraste šola. Pomol, ki naj bi spremenil prihodnost mesta, danes stoji v vodi kot ostanek obljube, ki se ni izpolnila. Kovina rjavi, kopanje je prepovedano. V učilnici okna popokajo in šola se sprazni. Dovolj je bila ena iskra.
Toda večino dni se ne zgodi nič tako velikega. Delavka pride domov. Na mizo položi juho z zvezdicami.
Ali imaš rada bistro juho?
Ali znaš plavati?
Kdaj si nazadnje videla utrinek?
Ali rada hodiš v krogu?
Ali imaš rada ognjemete?
Ali veš, katera tovarna je najbližje tvojemu domu?
Ali rada potuješ z vlakom?
Ali sanjaš?
𝐊𝐨𝐥𝐨𝐟𝐨𝐧
Avtorica in igralka: Silvia Viviani
Dramaturgija: Iva Š. Slosar
Kostumografija in rekviziti: Katarina Zalar
Glasba in zvok: Danijel Bogataj
Svetovanje za gib: Tajda Podobnik
Vsebinsko svetovanje: Janja Majzelj, Luna Pentek
Tehnične rešitve avdio elementov: Igor Vuk
Izdelava scenskega elementa: Virginio Viviani
Rezidenčno svetovanje pri raziskavi: Guido Sciarroni
Rezidenčni prevajalec in asistent: Victor Poty
Grafično oblikovanje gledališkega lista in oblikovanje plakata: Grupa Ee / Mina Fina, Eva Bevec
Urednica gledališkega lista: Iva Š. Slosar
Tehnično vodenje predstave: Grega Mohorčič
Promocijska fotografija: Marijo Županov
Snemanje predstave in izdelava napovednika: Borut Bučinel
Lektorica: Barbara Cerkvenik
Kreativna produkcija: Barbara Poček
Izvršna produkcija: Paulina Pia Rogač
Odnosi z javnostmi: Paulina Pia Rogač in Tina Malenšek
Produkcija: Gledališče Glej
Rezidenčna koprodukcija: IRA Institute (ITA), La Manufacture (FR)
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana
Zahvala sogovorkam in sogovorcem: Albina, Andrea, Antonio, Boleslav, Daniela, Fabio, Francine, Franck, Graziella, Igor, Jefel, Louis, Marica, Maurizio B., Maurizio C., Mirjana, Nadine, Sandra, Slavka, Virginio.
Zahvala organizacijam: Dom Upokojencev Izola, Mairie de Monteux, Les Foyer des Têtes Blanches - Ville de Monteux, Dinamica Packaging, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Associazione QuarantasetteZeroQuattro
𝐎 𝐮𝐬𝐭𝐯𝐚𝐫𝐣𝐚𝐥𝐤𝐢
Silvia Viviani je igralka in avtorica ki močno verjame v gledališče kot družbeno orodje.
Rojena je leta 1988 v Italiji, študirala pa je v ZDA in Evropi, kjer se je osredotočila na eksperimentalno gledališče. Od leta 2012 nadaljuje svojo umetniško pot v Sloveniji, kjer sodeluje pri različnih projektih tako znotraj gledališča kot v javnem prostoru. Fleksibilnost pri prehajanju med različnimi slogi, jeziki in kulturami bogati njeno umetniško raziskovanje, ki temelji na terenskem delu in antropološkem raziskovanju.
