Saša Kveder je Ljubljančanka, ki uživa v lepih plateh življenja, kakršen je tudi njen poklic, oblikovanje interierja. Poleg tega ceni glasbo, ples, modo, književnost, umetnost ... Je pa tudi žena in mati, ki skriva globoko bolečino. Njen danes triintridesetletni sin se namreč trudi, da bi se izvil iz ujetništva zasvojenosti od prepovedanih substanc.
V dobrem desetletju njegove zasvojenosti se je morala soočiti z vsem mogočim: sinovimi krajami, prestopki, globami, nočnimi klici, sumljivo družbo, zapornimi kaznimi, tudi v tujini; sinovim popolnim razčlovečenjem, dejstvom, da je vnovič in vnovič raje izbral cesto kot topel dom. S partnerjem sta mu kljub temu prišla nasproti vsakokrat, ko je dejal, da je zdaj pa res konec, da bo obrnil nov list.
Tokrat bo morda pa res drugače, je pomislila. Pa ni bilo. Do zdaj še ne. Prav takšen naslov, Tokrat bo drugače, je naposled izbrala tudi za še svež roman, ki ga je napisala o svoji in sinovi bitki. Čeprav gre za njeno osebno zgodbo, je pisan v tretji osebi.
»Pisati sem začela že jeseni leta 2019. Medtem sem se še izobraževala na področju kreativnega pisanja, pregledovala zapisane misli, dnevnike, fotografije in vso dokumentacijo, vezano na sina in se odločila za kronološko zapisovanje zgodbe. Proces pisanja je bil pogosto res zelo boleč, morala sem ponovno obnavljati in se vživljati v pretekle dogodke, čustvene pretrese in kopati po starih ranah. Mnogo solz je spremljalo pisanje,« pripoveduje.
»A nenazadnje je bilo pisanje tudi zdravljenje razbolele duše in na en način sem prevetrila in predelala preteklost in z njo zaključila. Le tako grem lahko naprej, živim za danes in razmišljam o prihodnosti.«
Med ustvarjanjem knjige o morebitnih odzivih okolice ni razmišljala, priznava pa, da se je začela, ko se je bližal zaključek pisanja, ukvarjati tudi s tem.
»Med pisanjem sem se osredotočila le na pretekle dogodke, svoja občutja, družino in zgodbo. A potem sem se začela spraševati, ali bom sposobna iti s knjigo v javnost. Iskala sem vse mogoče načine, premlevala, ali naj pišem pod psevdonimom, ali naj knjige vendarle sploh ne izdam ... nazadnje sem se odločila pisati v tretji osebi in tako vzpostaviti neko distanco z resničnostjo.«
Odločitev za izdajo knjige je zahtevala skoraj leto dni, večina ljudi, ki jo pozna, namreč ni bila seznanjena z razmerami, v kakršnih živi in s tegobami, s katerimi se spopada zaradi poti, ki jo je izbral njen sin.
»Po naravi sem družabna, pa vseeno nekoliko zadržana, nima ravno vsak vstopa v moj svet. Obenem si nisem nikoli želela pomilovanja, še manj pa stereotipnih pripomb nepoznavalcev situacije. Odločitev je prišla spontano in dokončno, ko sem se zavedela in spoznala, da ima ta knjiga lahko tudi širše poslanstvo.
Knjiga je popolnoma iskrena in resnična, brez kančka sprenevedanja, olepševanja ali laži. Sem tudi sicer človek, ki ljubi resnico, pa ni pomembno kakšna je. Le pristne stvari, misli, izkušnje in izpovedi se lahko dotaknejo soljudi in izzovejo tudi spremembe, pomoč in empatijo. Ko iskreno podeliš svoj intimni svet, nisi več tako osamljen v svoji stiski in podari ti tudi olajšanje.«
Zasvojenost je bolezen
Ko je spoznala, da lahko s knjigo pomaga tudi preostalim staršem s podobno izkušnjo, se je odločila, da bo problematiko uživanja drog postavila v širši kontekst.
»Sinova usoda nenazadnje nosi v sebi sporočilo, ki lahko vpliva na druge, da ne gredo po njegovi poti. Upam tudi, da bo to, da so dogodki zdaj postavljeni v pripoved, pomagalo tudi sinu, da se sooči z zgodbo svojega življenja in da je zanj terapevtska. S tem pušča za seboj osebno sled in njegovo življenje s tem pridobi pomen in motivacijo, ki lahko doprinese k spremembi.«
Saša Kveder poudarja, da je bilo do trenutka pisanja romana nemogoče komurkoli razlagati, kako živi.
»Kdor odvisnosti ni doživel na lastni koži, ne more razumeti razdejanja družine in razčlovečenja, ki sledi uživanju drog. Dejstvo je tudi, da ta problematika ostaja skrita za štirimi stenami zaradi stigme. Ta kot nekakšna družbena kazen povzroča, da ljudje nepoznavalsko sodijo ali obsojajo tako bolnike z motnjo uživanja substanc kot njihove starše in družine, ki se potem zapirajo vase, bolnikom pa to otežuje pot zdravljenja.«
Ko bo družbi jasno, da je zasvojenost bolezen, kot jo prepoznava zdravstvena stroka in kot vse druge bolezni, bo drugače gledala na ta problem, je prepričana.
»Tudi o tem se premalo piše in govori. Zasvojeni so še vedno tarča neprimernih opazk in nalepk. Razlika je le v tem, da so bolniki s težkimi boleznimi pripravljeni na zdravljenje, zasvojeni s poškodbami možganov, ki jih povzročajo substance, pa niso sposobni sprejemati odgovornih odločitev zase, kot sem prepoznala tudi na podlagi lastne izkušnje s sinom.
Zasvojenost prizadene predvsem možgane in jih spremeni. Poleg tega pa ima tudi katastrofalne posledice za telesno zdravje.«
Družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin
Delo Tokrat bo drugače je kmalu po izidu pritegnilo precejšnjo pozornost javnosti, kar je imelo za posledico tudi to, da so pri njej uteho pričele iskati matere, ki so v podobni situaciji.
»Nekatere še v hujši: samohranilke, materialno ogrožene, neskončno utrujene in obupane, ker ne najdejo prave rešitve in podpore s strani ustanov,« pravi Saša Kveder.
»So pa tudi matere, ki imajo za seboj že pozitiven izid in ozdravljene otroke. Te poudarjajo, da je podpora bolniku pomembna, vendar je ozdravitev pogojena le in izključno s trdno odločitvijo in voljo samega zasvojenca. Vsekakor sem se zavedala, da nisem edina mati in družina, ki živi takšno zgodbo.
Marsikdo se lahko ugleda v knjigi in se ne počuti tako osamljenega, kot se pogosto dogaja družinam s tako usodo. Gre torej za družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin in obenem opisuje tudi nemoč staršev.«
Knjigo je prebral tudi njen sin, ki se, razloži pisateljica, le delno zaveda, kakšno trpljenje povzroča družini, zasvojeni v stadiju bolezni zaradi ujetosti v substance in lastne stiske namreč niso najbolj občutljivi za ljudi, ki so jim blizu.
»Marsikaj, kar je zapisano v knjigi, je že pozabil ali želel pozabiti. Glede knjige ima zato mešane občutke, po eni strani se zaveda, da je knjiga dobrodošla kot opomin in svarilo, po drugi strani pa se boji, da mu bo resnica v življenju škodovala, ko se bo rešil drog.
Spopada se tudi z občutkom sramu zaradi stigme, ki družbeno diskreditira posameznike z motnjo uživanja substanc in tudi že ozdravljenim marsikdaj zapira nekatera vrata v prihodnost,« odkrito pove avtorica, ki si v prihodnje sicer želi več povezovanja staršev odvisnikov.
Ti se namreč mnogokrat, predvsem na začetku, ne znajdejo v novonastali situaciji. Pomembno se ji zdi tudi osveščanje mladostnikov o posledicah uživanja drog ter okrogle mize s strokovnjaki s strani preventive in kurative.
»Problem drog je še kako prisoten v naši družbi, od eksperimentiranja do uporabe, zloraba, ki pelje v zasvojenost, pa je že tisti zadnji stadij, bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Zato je pomembno zaščititi mladostnike, biti pozoren na spremembe in pravočasno ukrepati, čim se pojavijo kakršnikoli problemi. Namesto zatiskanja oči, ko gre kaj narobe, je bolje biti pozoren in se obrniti na strokovnjake. Dokazano je namreč, da je mladostnik še bolj dovzeten za nastanek kasnejše odvisnosti,« pravi.
Ko je kot mati skušala razumeti in reševati svojo in sinovo stisko, je raziskovala in brala strokovne knjige in članke o vzrokih za nastanek zasvojenosti in se izobraževala o tem, da je zasvojenost bolezen, ki nastane iz različnih vzrokov ter da je vsak posameznik drugačen in potrebuje individualno obravnava.
»Motnja uživanja substanc ima več obrazov, kot tudi niso vsaki možgani dojemljivi zanjo. Uživanje drog je lahko tudi simptom psihičnih problemov, kot na primer depresije, ki je bila delno prisotna tudi v moji primarni družini, ali pa so otroci ranjeni zaradi socialnih ali družinskih okoliščin.
Tudi stereotip, da je zasvojenost osebna izbira, ki odraža pomanjkanje volje, ali moralni spodrsljaj, je neprimeren, saj je medicina zasvojenost prepoznala kot kompleksno možgansko motnjo z vedenjskimi komponentami,« razloži.
Življenje v nenehnem strahu in skrbeh
Življenje s sinom edincem z motnjo uživanja prepovedanih substanc se kaže na mnogih področjih. Ne zadeva samo trenutne situacije, temveč odpira tudi negotova poglavja, spraševanje o smislu lastne prihodnosti in družine. Vsak starš želi prenesti svojo materialno in duhovno dediščino na prihodnje generacije in Saša Kveder pri tem ni bila izjema.
»Zdaj sem že zdavnaj opustila nekatere ambicije in želje, ki jih imamo pogosto starši v zvezi s svojimi otroci, kot na primer idealna družina, uspešen športnik, poslovnež, mesto v družbi,« iskreno pove. »Največ mi pomeni, da sin preživi in ozdravi ter se počasi postavi na lastne noge.«
Dejstvo je tudi, da za starše tovrstna bolezen svojca postane način življenja.
»Na žalost v nekem smislu skupaj živimo ujeti v odvisniško življenje. To je agonija, življenje v nenehnem strahu, skrbeh, v slabem počutju in negotovosti,« pove.
Nočni telefonski klici, slabe novice in negotovost, ki jo je grizla, ko ni točno vedela, kje se sin trenutno nahaja – vse to je doživela neštetokrat.
»Pravijo in res je, da se človek vsega hudega počasi navadi in se utrdi, ko to postane neka stalnica. Seveda sem pogosto potrebovala psihoterapevtsko pomoč, da sem premagala mračne dneve brezizhodnosti. Vendar sem skozi leta in pridobivanje vedno več znanja o tej težki bolezni nekako sprejela, da bolezen odvisnosti terja veliko potrpljenja, da je boj dolgotrajen in povezan z vzponi in padci.«
Dobro se zaveda, da mora ob vsem, kar se dogaja z njenim sinom, dobro skrbeti za svoje psihofizično zdravje in počutje, da se ne bi predala ali omagala. Poleg dela, ki jo izpolnjuje, zato še naprej goji tudi hobije, se izobražuje in si nove moči nabira na potovanjih.
»Vse to, da grem lahko naprej, ker boj še zdaleč ni končan. Poleg tega sem tudi po značaju uporna, praktična in verjamem, da se da premagovati težave in izzive, pred katere nas potiska življenje le s pozitivno naravnanostjo. Želim biti pa tudi dober zgled sinu, saj mu le s svojim zdravim načinom življenja in pogumom lahko pomagam,« pove.
»Ne glede na vse to pa sem se z leti v vseh stiskah tudi utrdila in se nehote navadila živeti z bolečino in skrbmi. Slej ko prej je treba nekatere stvari v življenju le in samo sprejeti ter razumeti.«
Bolnemu otroku ne moreš odreči pomoči
Med sinovimi poskusi ozdravljenja je bila velikokrat deležna očitkov, da je do odraslega sina preveč zaščitniška in da sta brezpogojna podpora in ljubezen, ki jo sinu nudita s partnerjem, hkrati tudi razlog, da se ves čas vrača v začarani krog odvisnosti. Kadarkoli se sin namreč odloči, da se bo »s ceste« vrnil domov in se poskusil pozdraviti, mu ponudita roko in varno zavetje.
Tudi v času tega pogovora je bil doma in se je pripravljal na zdravljenje, za katerega se je odločil sam. Poleg tega sta Saša in njen mož skupaj z njim obiskovala zdravnike in terapevtske skupnosti, kamor se bo vključil po končanem razstrupljanju od prepovedanih substanc.
»Za nič mi ni žal in si ničesar ne očitam. Ljudje, ki so samo zunanji opazovalci, ne morejo biti tudi dobri svetovalci, še posebej če niso strokovno usposobljeni. Spoštujem pa različna konstruktivna mnenja, ki mi dajo priložnost, da razmislim o lastnih dejanjih.
V teh letih sem mnogokrat slišala, da se mora sin dotakniti dna, da ga je treba vreči iz hiše, prekiniti stike … Tega nisem mogla storiti, saj bolnemu otroku ne moreš odreči pomoči. Raje sem se odločila, da mu pomagam. Vem le to, da ga moram vedno znova spodbujati k zdravljenju in ne čakati, da se dotakne »dna«, ker je to prenevarno,« je odločna Saša Kveder.
»Pa tudi sicer je čakanje in odlašanje nedopustno, ker bolezen napreduje in se slabša, kot vsaka druga bolezen, ki se ne zdravi. Ne dvomim, da si ne bi vsak starš prizadeval, da svojega otroka spravi na zdravljenje, če je ta bolan,« dodaja.
Kadar se sin torej odloči vrniti domov in si poskusiti urediti življenje, se mu z možem popolnoma posvetita. Življenje se jima takrat obrne na glavo, a je bilo teh obdobij v preteklosti že precej, zato sta že navajena in se znata prilagoditi novim razmeram.
»Pomembno je, da sva z možem skupaj, enotna in si pomagava, razdeliva si delo in obveznosti. Zamenjajo se pač vsakdanje prioritete. Je pa tudi neizmerna sreča, ko je sin zopet doma, kljub težavam se lahko skupaj pohecamo in objamemo.«
Veliko se pogovarjajo, spodbujata ga in stimulirata k spremembi, mu nudita varno okolje in prisotnost.
»V vseh teh letih sem se morala veliko izobraževati in naučiti, da lahko razumem, kako težka bolezen je zasvojenost. Danes gledam na to popolnoma drugače kot pred recimo desetimi leti. Naučila sem se, da ne kritiziram, postavljam ultimatov, ne pričakujem hitrih rezultatov, nudim le spoštljivo podporo. Pomembneje je graditi predvsem zaupanje.
Sin je v preteklosti velikokrat izbral življenje na cesti in v teh obdobjih sva z možem postavila jasne meje in nisva ga mogla povabiti nazaj v naš dom, ker ni bil dovolj motiviran za spremembo. Samo nemočno sva čakala, da bo zaprosil za pomoč, vmes pa je bil izpostavljen nevarnostim in propadanju. Tudi s tem je bilo potrebno živeti in preživeti. Edino to je prava bolečina.«
Zdaj, ko sin zopet odhaja na zdravljenje, čuti, da ga bo neizmerno pogrešala.
»Ponovno bo zazevala praznina v našem domu. Vendar tokrat zopet z novim upanjem na njegovo svobodo. Zopet me navdaja upanje, da bo tokrat zmogel, saj ima za seboj že veliko težkih izkušenj, hoje po robu prepada in z leti je zrelejši,« zaključuje Saša Kveder.
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Starejše novice
