Slaptinci, vas brez slapov, a z bogato tradicijo, kjer prebivalci cenijo pristne odnose, gasilstvo in šport. Kljub napornemu delu na kmetijah so znani po dobri volji in izjemno dobrih medsosedskih odnosih.
V občini Sveti Jurij ob Ščavnici najdemo še eno vasico, ki se konča s končnico 'ci'. Na prvi pogled se morda ne zdi, da se ta ne razlikuje veliko od drugih, sosednjih vasi, vendar ko dobro pokukamo v njeno notranjost, najdemo velike razlike. Gre za vas Slaptinci.
V Slaptincih mora biti kakšen slap ... Ali pač?
V tem hudem vročinskem valu, ko termometri ponovno kažejo rekordne temperature, vsi iščemo različne možnosti za ohladitev.
In zato smo se odpravili v Slaptince, saj smo iz imena vasi predvidevali, da bomo tukaj našli kakšen slap. No, tega nismo našli, nas je pa vmes prijetno namočil rahel dež.
Zakaj pa torej so Slaptinci Slaptinci, če ne zaradi slapu?
»Tega podatka žal nimamo, kolikor vem, je bila vas Slaptinci omenjena leta 1360, takrat se je imenovala vas Slebotinci,« nam je dejal domačin Branko Berden.
»Točno ne vem, se je omenjalo včasih, da je bil neki slap, ampak to močno dvomim, da to drži, ker nismo neka hribovita vas,« je dodal domačin Simon Černel.
»Tega ne bi vedel, ker mi tega nihče ni povedal,« pa je še v smehu pripomnil domačin Alojz Gregorec.
In čeprav morda ne poznajo natančnega izvora imena kraja, jim je znan vsak obraz, ki v tej vasici prebiva.
»V naši vasi smo si vsi dobri, smo dobri sosedje, smo si dobri sovaščani, tako da če je treba iti po vasi pa 'vsekati' kakšno bližnjico, lahko brezskrbi greš sosedu čez vrt, sosedu čez sadovnjak, tudi čez dnevno sobo, če treba na špricar,« je dodal Černel.
Srčnost teh prebivalcev je čutiti že med pogovorom.
»Sproščeni, vedno srečni, nasmejani, pomagajo drug drugemu, vedno pripravljeni tudi pomagati komu izven vasi, nekako ni problema kar se tega tiče, ker imamo tudi gasilsko društvo in smo že od nekdaj pripravljeni pomagati drugim,« nam je povedala domačinka Katja Berden.
In ravno po gasilskem društvu so Slaptinčari in Slaptinčarke, med drugim, najbolj poznani.
Gasilski dom krasijo stare fotografije, polne spominov, med njimi najdemo tisto z gasilskim avtomobilom, ki naj bi bil prvi v Pomurju.
Gasilsko društvo Slaptinci je bilo ustanovljeno že leta 1922 in tukajšnjim prebivalcem zraven najpomembnejše vloge - pomoči, kadarkoli je treba - pomeni tudi druženje in neke vrste pobeg od vsakdana.
»Ko sem bil jaz otrok, ni bilo interneta, ni bilo računalnikov, kaki mobiteli ne, gasilci smo bili v bistvu v moji mladosti smo lahko kam otroci 'vujšli z domi', odšli malo,« je v smehu dejal Berden.
Tudi mlajše generacije so enakega mnenja, je pa res, da se zdaj že kar nekaj časa lahko družijo tudi na športnem igrišču, kjer vsako leto poteka zdaj že tradicionalni turnir Slaptinci.
»Je eden izmed najbolj obiskanih turnirjev v samem Pomurju. Pa imamo kar pestro. Imamo skoraj 80 plus članov, ti sestavljajo in člansko in veteransko ekipo,« je dejal Berden.
Mlajše generacije so bolj športno aktivne, starejše pa je nekoč bolj zanimala glasba. Med drugim so imeli tukaj nekoč tudi tamburaški orkester.
Ne samo tamburaški orkester, peli so tudi moški.
»Tu so bili dobri pevci, moj mož pa od sestre mož, pa več je takšnih bilo, pa še Selišči, to so peli kak ptički. Ja, dandanes tega več ni,« pa sta se spominjala zakonca Klara in Alojz Gregorec.
Prebivalci prleške vasice pa niso bili edini pevci, ki jih je bilo tukaj mogoče najti.
»V Slaptincih je bilo znano, da zvečer, ko si šel ven, ko se je stanje umirilo, se ni več v hlevu delalo, si dejansko lahko užival in poslušal, kako se je od Ščavnice slišalo, ko je veter pihnil samo reganje od regic,« se je spomninjal Berden.
Zato lahko v grbu vasi in tudi v grbu športnega društva najdemo žabo. Teh je trenutno malo manj, ampak …
»Še marsikdaj najdeš kakšno na dvorišču zvečer, ko najmanj pričakuješ, potem se pa sliši malo krikov od ... recimo moje mame,« je v smehu dejala domačinka Katja.
Čeprav se tukaj ljudje po večini še vedno ukvarjajo s kmetijstvom, je bilo nekoč kmetij bistveno več. In kljub temu da je bilo delo na kmetijah izjemno težko, so s skupnimi močmi vedno zmogli.
»Med seboj so se poznali ljudje, ker v mestu, če gledamo v bloku, se lidje ne poznajo med seboj. Tu je bilo to drugače. Tu smo se poznali, pa si pomagali en drugemu,« je razložil Gregorec.
Med seboj si izjemno radi pomagajo še danes. Še nekaj se ni spremenilo, še vedno se radi tudi pošalijo.
»Ko so šli sosedje oziroma iz sosednjih vasi skozi vas Slaptince, po glavni stezi. So večinoma obrnili hlačne žepe navzven, to pa zaradi tega, da so domačini videli, da nimajo kaj ukrasti,« je še dodal Berden: »Če si pri sosedu ukradel tretji lanc ali ketno ali verigo, si svojega domov prinesel.«
Še vedno se nasmejani Slaptinčari in Slaptinčarke, se radi zbirajo na nogometnem igrišču in v gasilskem domu, sploh za pustni čas.
»Vedra je v naši občini tradicionalna pustna prireditev, ki se odvija v večini vasi, prav tako tudi v naši. To pomeni, da za čas pusta dve družini oziroma dve hiši organizirata prireditev, na katero so povableni vsi vaščani,« je dodal Černel.
Tam se je prleško tünko, pije prleški špricar, smeji, pleše in raja. Tam si pridne roke domačinov odpočijejo in vsaj malo pozabijo na vsakodnevne skrbi.
