Izložbe, lokali in trgovine vse pogosteje posegajo po angleščini, med najbolj zglednimi pri spoštovanju slovenščine pa ponudniki bureka.
V enem od nedavnih podkastov na Valu 202 Jezikanje so se ukvarjali z raziskovanjem jezikovne krajine v slovenskih mestih, s poudarkom na Ljubljani, in ugotovili, da je vedno več napisov v izložbah ter nad trgovinami in lokali v tujih jezikih, največkrat v angleščini.
Presenetljiva ugotovitev voditeljev Ajde Kus in Tadeja Košmrlja, pa je bila, da so mestni prodajalci bureka med najbolj doslednimi pri spoštovanju zakona o javni rabi slovenščine.
O tem, kakšna je jezikovna krajina v Sloveniji, sta se pogovarjala s predstojnikom Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša prof. dr. Kozmo Ahačičem.
Jezikovna krajina pomeni vse javno vidne jezikovne izraze v prostoru - od prometnih tabel, imen ulic, oglasov, imen lokalov in trgovin do vseh zapisov v izložbah. Prav ti napisi po ugotovitvah podkasta pomembno vplivajo na podobo mesta in tudi na občutek pripadnosti prostoru.
Kršitev precej, globe visoke
Ahačič je opozoril, da se v slovenskih mestih, predvsem v turističnih središčih, vse bolj širi uporaba angleščine tam, kjer bi morala biti prisotna slovenščina ali vsaj slovenščina skupaj s prevodom.
»Najbolj očitni primeri so celo določeni lokali, kjer slovenščine sploh več ni. To pa je zaskrbljujoče in je slabo,« je poudaril.
Po njegovih besedah težava ni v imenih tujih podjetij ali mednarodnih blagovnih znamk, temveč v vseh drugih napisih - odpiralnih časih, ponudbi, napisih na tablah in celo dnevnih menijih, kjer se pogosto pojavljajo izrazi, kot je denimo »food and beverages« namesto preproste slovenske različice »hrana in pijača«.
Kot razkrivata voditelja, so na samo štirih ljubljanskih ulicah raziskovalci našteli kar 136 primerov očitnih kršitev zakona.
Kazni sicer niso nizke, so še poudarili v podkastu, in znašajo od dva do pet tisoč evrov. Povedali so tudi, da jih Tržni inšpektorat večinoma ne izreka.
Ena od ključnih misli Ahačiča je bila, da bi bilo poleg kaznovanja pomembno predvsem ozaveščanje, saj številni lastniki lokalov sploh ne vedo, da kršijo zakon.
Ob pogovorih z lastniki lokalov po Ljubljani je sicer ugotovil, da se večina zgolj zgleduje po sosednjih poslovalnicah. Prav zato je izpostavil zanimiv primer prodajalcev bureka, ki so med najbolj doslednimi pri spoštovanju zakonodaje.
»Dobro zavedanje so imeli samo prodajalci burekov, zato ker je očitno nekoga od njih doletela kazen, imajo vsi zgledno dvojezične napise,« je pojasnil.
Kako je to področje urejeno?
Področje ureja predvsem zakon o javni rabi slovenščine, ki določa, da mora biti vsak javni napis tudi v slovenskem jeziku, pri čemer mora biti slovenski zapis vidnejši od tujega.
To velja tudi za napise na tablah s kredo, kjer gostinci pogosto izpisujejo dnevne menije ali kratka obvestila za obiskovalce.
Posebna težava pa se pojavlja pri poimenovanju poslovnih enot. Medtem ko je ime podjetja zakonsko jezikovno opredeljeno, pri poslovnih enotah ostaja precejšnja zakonodajna vrzel. Zaradi nejasnih pravil lahko te pogosto dobijo povsem poljubna imena v tujih jezikih, ki jih sistem nato brez težav obravnava kot zakonita.
Vprašanje zato ni več zgolj jezikovno, temveč tudi identitetno: koliko slovenščine bo še ostalo v podobi slovenskih mest in ali bodo obiskovalci sploh še vedeli, da so v Sloveniji, če bodo na vsakem koraku gledali predvsem angleške napise.
