V register nesnovne kulturne dediščine sta odslej vpisani dve novi enoti, in sicer priprava prekmurskih gibanic ter popravilo mehanskih ur.
Priprava prekmurske gibanice odslej priznana kot nesnovna kulturna dediščina Prekmurja.
Kaj spada pod nesnovno kulturno dediščino?
Glede na Unescovo Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine, nesnovna kulturna dediščina predstavlja:
»prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine.«
Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino večinoma prenašajo iz roda v rod. Kulturna dediščina zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti«.
Priprava prekmurske gibanice kot kulturna dediščina Prekmurja
Prekmurska gibanica spada med najbolj poznane jedi stare prekmurske kuhinje. Pripravljena je iz krhkega in vlečenega testa, štirih različnih nadevov (skutnega, makovega, orehovega in jabolčnega) in smetanovega ter maščobnega poliva.
Velja za tradicionalno slovensko jed v Panonskem svetu Slovenije, poznana in cenjena pa je tudi na širšem območju Slovenije in med slovenskimi izseljenci.
Leta 2006 je bila prekmurska gibanica na podlagi Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. V okviru evropske sheme kakovosti pa je leta 2010 gibanica dobila še naziv »Zajamčena tradicionalna posebnost«.
Pod imenom prekmurska gibanica in s prejetim zaščitnim znakom jo lahko prodajajo le certificirani proizvajalci.
Izvor prekmurske gibanice?
Prekmurska gibanica naj bi dobila ime po narečnem izrazu za gubo ("güba"), saj naj bi bila sestavljena iz več gub oziroma plasti testa. Izvor besede gibanica izhaja iz starih izrazov za jerbas za pecivo ("gibâničnik", "gibâničnjak") in peka ("gibâničar").
Do sedaj najstarejša znana omemba prekmurske gibanice kot sladice, ki so jo običajno uživali na večjih slavjih, velja omemba župnika na Gornjem in Spodnjem Seniku pri Monoštru Jožefa Košiča iz leta 1828.
Prekmurska gibanica kot pečena močnata jed in načini njene priprave pa so opisani tudi v znanstveni študiji etnologa Vilka Novaka Ljudska prehrana v Prekmurju iz leta 1947.
Preberite še:
V register kulturne dediščine tudi popravilo mehanskih ur
Ob vse manjši uporabi mehanskih hišnih in osebnih ur, ki so jih zamenjale elektronske, je zelo pomembno predvsem znanje urarjev, povezano z javnimi urami, ki so v številnih primerih mehanske.
Javne mehanske ure so po celotnem ozemlju Slovenije, pritrjene so na pročelja mestnih hiš, cerkev in gradov, na stolpe in v notranjosti stavb. Nekatere so izjemne starosti ali izdelave.
Pri popravilih in obnovah ur je potrebno združevanje znanj urarjev, mehanikov, finomehanikov, zlatarjev, filigranistov, konservatorjev, restavratorjev in oblikovalcev kovin. Ob upoštevanju visokih mednarodnih strokovnih in etičnih standardov so delujoče ure rezultat ohranjenih urarskih znanj in celostnih konservatorsko-restavratorskih ter tehniških obnov.
Mojstri, ki imajo vsa znanja, orodja, stroje in naprave, potrebne za popravilo javnih mehanskih ur, so zelo redki. Njihovo delo pa je zato dragoceno, saj so poleg osnovne izobrazbe potrebni širše poznavanje tehniške dediščine in urnih mehanizmov, konservatorsko-restavratorsko znanje, dodatno usposabljanje in mednarodno izpopolnjevanje ter sodelovanje.
