V Ljubljani je šest pasjih parkov, kjer se lahko psi prosto gibljejo: ob Vilharjevi cesti; v Štepanjskem naselju; v Kosezah ob koseških blokih; v Šmartinskem parku; na Clevelandski ulici; in v Družinskem parku Muste.
Pravila vedenja v parku so sledeča:
1. V vseh parkih, kjer se psi lahko gibljejo brez povodca (če so primerno socializirani), so postavljene klopi za obiskovalce, koši za smeti in koši za pasje iztrebke.
2. Lastniki oziroma skrbniki psov morajo pobirati pasje iztrebke in jih odlagati v ustrezne koške.
3. Otrokom brez spremstva odrasle osebe vstop ni dovoljen.
Pasji park pa bo prej ali slej tudi v Tivoliju. Lani so tako na Mestni občini Ljubljana dali vedeti, da dejstvo, da je park naravni spomenik, terja kar nekaj dogovarjanja. Nekaj mesecev pozneje se je izkazalo, da so za pasji park odredili lokacijo ob teniških igriščih.
Kaj pa pravijo te dni?
»Izgradnja pasjega parka je v parku Tivoli v načrtu. V teku so usklajevanja glede točne lokacije in detajlov izvedbe parka, nato pa bomo pristopili k izvedbi.«
Ni vse zlato, kar se sveti
Kakorkoli že, to je dobra priložnost za ozaveščanje o primernem bontonu v pasjih parkih ter pasteh, ki tam prežijo na pse in njihove lastnike. Na naša vprašanja je odgovarjala Karmen Grubelić, dr.vet.med., strokovnjakinja za vedenje psov, ki vodi Pasjo Univerzo.
Od kod izvirajo pasji parki, gre za ameriško pogruntavščino?
»Zgodovina pasjih parkov sega nazaj več stoletij, vendar so postali bolj priljubljeni in razširjeni v zadnjih nekaj desetletjih.
Prvi pasji park naj bi bil ustanovljen v Nemčiji v 18. stoletju. Čeprav ni veliko dokumentiranih podatkov o pasjih parkih v tem obdobju, se domneva, da so bili nekateri od začetnih pasjih parkov ustanovljeni v povezavi z vzrejo psov in za druge praktične namene, npr. socializacijo in gibanje psov. V tem obdobju so se začeli oblikovati prvi standardi pasem psov, ki jih poznamo danes, kjer je bil poudarek na zunanjem videzu psov in pasji parki so bili verjetno kraji, kjer so vzreditelji in ljubitelji psov ocenjevali in primerjali pse glede na te standarde. Vendar so bili takratni standardi pasem manj formalni kot današnji.
V funkciji, kot jo razumemo danes, pa se je vse skupaj začelo v ZDA, bolj natančno v Kaliforniji, v kraju Berkeley, leta 1979, ko so občine začele izvajati strožje zakone o psih na povodcih. S tem je bila svoboda prostega gibanja in druženje psov zelo omejeno. Prvi pasji park v Kaliforniji in eden prvih na svetu je bil "Ohlone Dog Park" v Berkeleyju, ki deluje še danes.
Njegovo ime je bilo izbrano v čast domorodnemu ameriškemu plemenu Ohlone, ki je naseljevalo to območje Kalifornije pred prihodom evropskih naseljencev.
Zgodba o ustanovitvi Ohlone Dog Parka je tesno povezana z dogajanjem v bližnjem People's Park-u.
People's Park je bil prostor za druženje in protestiranje v Berkeleyju in je bil pogosto prizorišče političnih demonstracij. Leta 1979 so aktivisti iz People's Park prevzeli zemljišče, ki je bilo pripravljeno za gradnjo podzemne železnice. Ta prazni prostor so preoblikovali v pasji park.
Ohlone Dog Park je postal prostor, kjer so se lastniki psov lahko srečevali in njihovi psi igrali in socializirali. To je bilo še posebej pomembno, saj so v tistem času občine v Kaliforniji uveljavljale strožje zakone o psih na povodcih, kar je omejevalo prosto gibanje psov. Pasji park je omogočil lastnikom psov, da svoje pse vodijo na prostem, da bi se igrali in družili z drugimi psi.«
Kakšen je v teoriji koncept pasjih parkov?
»Osnovni koncept pasjih parkov je zagotoviti varno in nadzorovano okolje, kjer se lahko psi prosto gibajo, igrajo in družijo z drugimi psi, medtem ko so pod nadzorom svojih lastnikov. V grobem lahko rečemo, da je namenjen izboljšanju kakovosti življenja psov in njihovih lastnikov, tako da jim omogoča interakcijo, gibanje in uživanje v varnem okolju.«
Lahko opišete dogajanja v njih?
»Pasje parke najdemo v različnih oblikah in velikostih. Nekateri so majhni ograjeni prostori, namenjeni samo psom, medtem ko so drugi večji in imajo tudi igrala, poti in rekreacijske površine za ljudi. V Sloveniji imamo predvsem tipe ograjenih praznih prostorov s kakšno klopco ali več njih, namenjene zgolj psom.
Definitivno bi bili bolj primerni ograjeni obogateni prostori. To so pasji parki, ki nimajo zgolj trave, temveč posajeno kakšno grmovje in podobne »trdožive« rastline, ki niso strupene za pse, različne podlage (npr. guma, les ipd.) in vseboval različne predmete, ki spodbujajo vse čute psov. Skratka, da vsebuje park tudi elemente, ki bodo pse spodbudili k ovohavanju in raziskovanju z vsemi čutili in ne zgolj gol tek, brezglavo norenje in preganjanje drugih psov. Uporaba pasjega smrčka dokazano znižuje njihov srčni utrip in krvni tlak, posledično se psi bolj sprostijo in so manj pod stresom. Je pa ovohavanje tudi nujen del telesne komunikacije psov.«
Je stroka glede njih poenotena? Kako nanje gledate vi?
»Problematični so parki postali predvsem, ker se lastniki ne držijo pravil, ki bi jih moral imeti vsak pasji park, ker ne prepoznajo znakov pravilne igre in ko se igra med psi sprevrže v preganjanje, ustrahovanje ter tudi pretep, ne znajo pravilno postopati oz. celo preprečiti morebiten konflikt med psi. Večina nas pasjih parkov v namen socializacije in prostega teka ne priporoča več, saj psi od tam odnesejo več slabih kot pa dobrih izkušenj.
Če imate psa, ki je reaktiven na druge pse (se zaganja, laja, renči, bi se stepel z drugim psom ipd.), bo pasji park zadevo samo še poslabšal, če se ne postopa pravilno. Tudi uporaba le-tega močno odsvetujem za mladičke, če ne gre za druge pse podobne starosti in velikosti. Sama uporabim park, če najdem za svojega psa primerno družbo, kjer se lahko varno družita, igrata, vohata itd. in takrat ni prisotnih drugih psov.
Zagotovo pa je prostor hitro premajhen za večje število psov.«
So nujno zlo, bi šlo brez njih?
»Povsod po svetu je lastniških psov vsako leto več, gostota ljudi je vse večja v večjih mestih, kjer imajo psi posledično mnogo manj osebnega prostora in prihaja do vse več konfliktov med psi. Pasji parki postajajo nek minimum, kjer psi še delno lahko izražajo svoja naravna vedenja, ki so temelj za zagotavljanje njihove dobrobiti. Največ so v uporabi lastnikov, ki živijo v blokovskih naseljih in imajo malo travnatih površin. Posledično bi morali psa peljati nekam z avtom, če bi želeli, da je prost ali pa v pasji park. V Šmartinskem parku pri pokopališču Žale sem opazila, da se skupinice lastnikov s psi pogosto prosto družijo izven ograjenega pasjega prostora.
Preferenca večine ljudi s psi so še vedno prostrani travniki, gozdovi ipd.«
Kakšnih vedenjskih vzorcev se lahko tam navzamejo psi? So parki primerni za socializacijo?
»Da bi lahko razumeli, zakaj so pasji parki pogostokrat problematični in pridobijo psi velikokrat zgolj slabe izkušnje, moramo razumeti osnoven koncept psihologije psov. Vsak pes ima rad svoj osebni prostor, v katerega nihče ne posega (ne drug pes ne človek). Enako kot pri ljudeh. To je osnovna potreba, ki zagotovi občutek osebne varnosti. To psi med seboj dosegajo z izražanjem telesne govorice, ki je del »pasjega jezika«.
Druga pomembna stvar pa je ta, da ko pes začuti stisko, strah oz. celo paniko in pade v trenutno stresno stanje, se bo primarno instinktivno želel umakniti na zanj dovolj veliko razdaljo, kjer se bo spet počutil varno. Največkrat se to zgodi, ker se hoče pes iz nekega razloga umakniti drugemu psu/ človeku, situaciji ali stvari (ali se ga boji, ga kaj boli, se ne počuti dobro, itd.).
Torej, v akutnem stresu je začnejo skokovito sproščati iz nadledvičnih žlez v krvni obtok stresni hormoni. Največ se sprosti adrenalina, ki mu pravimo tudi »hormon boja ali bega«. Žival bo šla takoj v beg. In to pogosto najbolj očitno vidimo pri mladičkih.
To je instinktiven evolucijsko prilagojen odgovor, ki omogoči osebku preživetje. Če bi žival vsakič izbrala boj namesto bega, bi bila dolgoročno to veliko večja možnost izumrtja, saj vsak boj v naravi pomeni potencialno poškodbo in smrt.
Pes bo šel torej primarno v beg, vendar če in ko bo ugotovil (in vsak pes enkrat ugotovi, da beg ni več smiseln), da se tisti zanj »strašni« situaciji, psu, človeku ,… ne more umakniti na dovolj veliko razdaljo, da se spet počuti varnega, bo šel v boj. To v praksi vidimo kot zaganjanje, renčanje, lajanje, kazanje zob, tudi pretep, če bo možen. In ta občutek nemoči, da se ne more umakniti sprožijo omejeni prostori (npr. pasji parki) ali povodec. Poznamo še drugo skrajnost, ko pa se pes zapre vase, imenovana naučena nemoč, enostavno obupa nad tem, da bi se rešil strašljive situacije in trpi v nedogled.
Tako lahko pes dobiva redno slabe izkušnje s psi in utrjujejo »neželena« reaktivna vedenja. Zelo hitro se tako vrtimo v začaranem krogu, stanje pa je vse slabše. Zmotno je prepričanje, da boš psa prevzgojil samo tako, da ga boš redno vozil med pse.«
Kaj bi svetovali tistim, ki svoje pse vodijo tja? Kako tam ravnati z mladiči?
»Če jih že morate voziti tja, naj ne bo preveč psov istočasno v ogradi. Lastniki morate poskrbeti, da nivo energije vseh prisotnih psov ni previsok predolgo, saj skupina psov pomeni večjo verjetnost za konflikt. V skupini psov se NIKOLI ne meče predmetov (žogic, frizbijev, palic,..), skupinsko hrani pse ali pušča, da enega psa preganjajo ostali psi.
Če imate mladička, priporočam, da najdete družbo psa ali več njih PODOBNE STAROSTI IN VELIKOSTI, ko se želite družiti v pasjem parku. Ne dovolite, da vaš mladiček preganja in nadleguje ostale in obratno. Mladički se hitro mentalno preobremenijo, zato priporočam, da vsaki krajši igri (zgolj nekaj minut), sledi učenje umirjanja, skupnega ovohavanja in raziskovanja. Tako mladiček ne bo povezal ostalih psov zgolj z brezglavim norenjem in pretirano vznemirjenostjo, kadarkoli jih bo srečal v prihodnosti. Zagotovite jim redna druženja z drugimi mladički, a naj bodo le-ta kratkotrajna.«
Starejše novice
