Požgana zemlja

Minimalistični krimič, postavljen na nočne ulice sodobnega Berlina, je prav takšen kot njegov glavni junak: redkobeseden, učinkovit in zelo zelo kul.
režija Thomas Arslan, scenarij Thomas Arslan, fotografija Reinhold Vorschneider, montaža Reinaldo Pinto Almeida, glasba Ola Fløttum, zvok Jochen Jezussek, produkcija Florian Koerner von Gustorf, Michael Weber, Anton Kaiser, igrajo Mišel Matičević, Marie Leuenberger, Alexander Fehling, Tim Seyfi, Marie-Lou Sellem, Katrin Röver, Bilge Bingül, distribucija Fivia

festivali, nagrade Berlinale (sekcija Panorama); nagrada Združenja nemških filmskih kritikov za najboljši celovečerec; São Paulo; SEMINCI; Liffe

IMDb
zgodba
Poklicni ropar Trojan se po dvanajstih letih vrne v Berlin, da bi našel delo. A mesto se je spremenilo in Trojanovi stari stiki niso več uporabni. Zato mine nekaj časa, preden dobi dober posel: krajo slike iz muzeja. Pri ropu bo sodeloval z nekdanjim kolegom Luco, voznico Diano in računalniškim strokovnjakom Chrisom. Toda skrbno načrtovani rop kmalu uide izpod nadzora …

iz prve roke
»Všeč so mi filmi o ropih, kadar so ti skrbno pripravljeni in izpeljani, z vsemi komplikacijami, ki sodijo zraven. To so zgodbe, v katerih ima delo glavnih junakov pomembno vlogo. Rad imam filme, ki zločinski posel jemljejo zelo resno in ga prikazujejo v vseh podrobnostih, na primer Rififi Julesa Dassina, Rdeči krog (Le cercle rouge) Jean-Pierra Melvilla ter Ulice nasilja (Thief) in Vročino (Heat) Michaela Manna. /…/ Trojan se je zavestno odločil, da ne bo del organiziranega kriminala. Zato ni gangster v klasičnem smislu. Je nekdo, ki skuša živeti po lastnih pravilih, z vsemi pripadajočimi težavami in odrekanji. In ker je poklicni zločinec, je njegov vsakdanjik seveda daleč od vsake oblike meščanskega življenja. Lik, kakršen je Trojan, nima referenčnih točk v smislu rednega dela, družine, stalnega prebivališča ali želje po lastnini. Nič od tega ga ne zanima. Pri delu je povsem sam s seboj. Čista prisotnost. /…/ Toda čeprav se giblje zunaj meščanskih norm in zakonov, skuša vzdrževati nekakšen lasten moralni kodeks.«
– Thomas Arslan