Premierno | Lucy Kirkwood Nebesje
Termin
Lokacija
Erjavčeva 1, 1000 LjubljanaLucy Kirkwood 𝗡𝗲𝗯𝗲𝘀𝗷𝗲
Prevajalka 𝘛𝘪𝘯𝘢 𝘔𝘢𝘩𝘬𝘰𝘵𝘢
Režiser 𝘚𝘦𝘣𝘢𝘴𝘵𝘪𝘫𝘢𝘯 𝘏𝘰𝘳𝘷𝘢𝘵
𝗣𝗿𝗲𝗺𝗶𝗲𝗿𝗻𝗼 23. 3. ob 20.00
𝗣𝗼𝗻𝗼𝘃𝗶𝘁𝘃𝗲 𝘃 𝗺𝗮𝗿𝗰𝘂 25., 26., 27., 28. in 29. 3. ob 19.30
𝘐𝘨𝘳𝘢𝘫𝘰
Maruša Majer
Nataša Barbara Gračner
Saša Pavček
Silva Čušin
Zvezdana Mlakar
Iva Babić
Vanja Plut
Pia Zemljič
Maša Derganc
Eva Jesenovec
Mina Švajger k.g. | a.g.
Sabina Kogovšek
Nina Ivanišin
Igor Samobor
Nejc Cijan Garlatti
Prevajalka | Tina Mahkota
Režiser | Sebastijan Horvat
Dramaturg | Milan Ramšak Marković
Lektor | Arko
Scenograf | Igor Vasiljev
Asistentka scenografa | Katarina Majcen
Kostumografinja | Belinda Radulović
Skladatelj | Drago Ivanuša
Oblikovalec svetlobe | Aleksandar Čavlek
Oblikovalka maske | Julija Gongina
Del gledališke poti Lucy Kirkwood je tudi rezidenca v Clean Breaku, angleški gledališki skupini, ki že od leta 1979 dela z ženskami v zaporu in odpira vprašanja ženske kriminalitete v povezavi s sodnim sistemom. Z različnimi programi odpirajo presečišča med prostori gledališča in institucijo zapora, kjer dajejo glas ženskam, ki v različnih gledaliških reprezentacijah govorijo o življenju v zaporu – v povezavi z družbo, življenjem in pravnim sistemom. Gledališka skupina je tukaj jasna: odnos državnega sodnega sistema do žensk je eden večjih dokazov, da še zmeraj živimo v neenakopravni družbi, kjer se ženskam sodi po drugačnih standardih.
Nebesje se sicer dogaja leta 1759 v majhni vasici v pokrajini Suffolk, kjer porota dvanajstih žena odloča o življenju in smrti Sally Poppy, ki je obtožena, da je ob pomoči svojega ljubimca umorila enajstletnega otroka. Ženska porota mora z demokratičnim glasovanjem odločiti o resničnosti Sallyjine domnevne nosečnosti, ki bi ji lahko prinesla rešitev od že izrečene smrtne kazni z obešenjem.
Na besedilo lahko gledamo kot na neke vrste ženski pendant znamenitega hollywoodskega filma Dvanajst jeznih mož, v katerem se porotniki soočajo s svojo moralo in vrednotami, te pa so v našem primeru izrazito zaznamovane z novodobnimi feminističnimi parametri. Morala in vrednote porotnic so namreč opredeljene z njihovim razrednim položajem, ki je brutalno izražen z njihovo telesnostjo: koliko otrok so rodile, kolikokrat so splavile, kaj delajo za preživetje in kakšen je njihov odnos do spolnosti (ta morala se neprestano obliva s telesnimi sokovi – urinom, mlekom in krvjo). Perspektiva se še dodatno zaostri, ko besedilo presekajo »hudičeve sanje« in vstopi vanj krščanska fascinacija s čarovništvom, medtem pa nam pogled od ženske telesnosti nenehno odvrača pričakovanje, da bo zdaj zdaj dogajanje preletel nebesni pojav: komet, ki se nevarno približa zemlji vsakih 74 do 79 let.
𝘚𝘦𝘣𝘢𝘴𝘵𝘪𝘫𝘢𝘯 𝘏𝘰𝘳𝘷𝘢𝘵