Samo še enkrat gremo spat

Kaj se zgodi na drugem koncu sveta, ko metulj zamahne s krili?

Uprizoritev Samo še enkrat gremo spat izhaja iz otroške naivnosti, pričakovanja, obljub in neusahljive ter neustrašne želje po vsakem jutri - saj bo vsak jutri le še boljši od vsakega danes. Karkoli se zgodi danes, nam še zmeraj ostane jutri. Karkoli se pokvari danes, lahko popravimo jutri. Karkoli izgubimo danes, lahko ponovno najdemo jutri. »Samo še enkrat gremo spat« izkazuje neumorni zagon upanja, ki ga teža današnjega dne nikakor ne more ustaviti. A po drugi strani, nam ravno to prazno upanje, prelaganje praznih obljub na naslednji dan onemogoča, da bi se za trenutek ustavili, umirili, ozrli okoli sebe, zastali v trenutku tukaj in zdaj, ga poželi in sprejeli, preden bi že zdrveli v obljubljajoče jutro naslednjega dne. Vsi trenutki preteklosti, ki smo jih doživeli, so bili sestavljeni iz drobcev načrtnih in naključnih odločitev, ki so v svojem prepletu in sosledju skrojile naš danes, naš jutri. Vendar kaj bi se zgodilo, če bi namesto Medvedka Puja, kot majhni brali Jakca in fižolovo steblo? V kaj bi verjeli in kakšno življenje bi živeli, če pravljice nikoli ne bi imele srečnih koncev in če dobro ne bi premagalo zla? Bi se naša življenja in prihodnost odvila kaj drugače, če bi si prvi poljub izmenjali z nekom drugim? Če bi si prvo brazgotino prislužili na drugem delu telesa? Če nas pravljice ne bi pospremile v miren spanec, temveč v realnost v kateri živimo zdaj? Bi sploh imeli otroštvo? In če ne bi imeli otroštva, bi sploh lahko imeli prihodnost?

V času informacijske preobloženosti, nejasne meje med dejstvi in fikcijo, potrošne hiperprodukcije in nenehne gonje dela za prihodnost, planov za prihodnost, misli na prihodnost, ter vseh potencialnosti, ki jih odpira in zapira prihodnost, je ključen trenutek prav sedanjost. Sedanjost, ki je nikoli ni. Sedanjost, ki takoj ko se zgodi, že spolzi, nam ubeži, mine in odplava v polje preteklosti. Sedanjost v kateri ni prostora za majhne zgodbe in majhne ljudi. Sedanjost v kateri ni časa za sedanjost, ker se nam že mudi v prihodnost. Kako torej ujeti sedanjost, se v njej ustaviti, občutiti in razumeti kako je do nje prišlo ter s temi istimi elementi njene drobovine iz katere je bila zgrajena, iznajti nove mehanizme za tlakovanje mosta med sedanjostjo in prihodnostjo?

Samo še enkrat gremo spat izhaja iz želje po raziskovanju, razumevanju in zasledovanju preteklosti ter njenih razpok, v katerih so se naselili strahovi, bolečine, igre, spomini in minuli trenutki. Skozi postopek rekonstrukcije, ki predvideva predelovanje in ponovno osmišljanje minulih, utečenih, popularnih ali pa prežvečenih in zapostavljenih zgodb, trenutkov, spominov in izkušenj, uprizoritev v preteklosti išče ključ za soočanje s sedanjostjo, realnostjo in prihodnostjo. Rekonstrukcija kot postopek predstavlja možnost reparacije nevidenega, pozabljenega, neopaženega, izgubljenega ter hkrati predstavlja potencial grajenja in osmišljanja novega, prihodnjega - drugačnega. Rekonstrukcija drobcev melanholične nostalgije tako ponuja vstop v ponovno prepisovanje zgodb, ki bi si morda zaslužile drugačen začetek, drugačen konec, drugačno prihodnost. Kaj so pravljice za lahko noč, ki si jih lahko govorimo danes? Sploh obstajajo pravljice, ki ne bi lagale, zavajale in prodajale praznih obljub? Bi to morda lahko bile otroške predstave za odrasle?

Samo še enkrat gremo spat skozi princip »metuljevega učinka« (ang. butterfly effect), raziskuje kaos spominov, ki so ostali za nami – v nas, ter išče tisti metuljev zamah kril v naših preteklostih - v nas, ki je povzročil orkan naše sedanjosti. Tisti metuljev zamah kril, ki bo postal orkan naše prihodnosti. Lahko sprožimo orkan na drugem koncu sveta, ko v predstavi zamahnemo s krili? Lahko gledališče zamahne s krili in vpliva na svet?