Kako uresničiti milenijcu sanje? Kupiš mu karte za koncert Linkin Parkov. Po možnosti v Italiji.
Malo za hec, malo za res. Ampak med milenijci kroži šala, da ne potrebujemo terapije za generacijske travme. Kar rabimo, je v en glas s tisoči neznancev peti: »I tried so hard, and got so far. But in the end, it doesn't even matter.«* Gre za enega najbolj prepoznavnih refrenov Linkin Parkov, iz pesmi In the End z albuma Hybrid Theory.
Zanimivo je tudi, da je ta refren postal skoraj generacijski stavek za zgodnja 2000-a. Linkin Park so v njem ujeli nekaj, kar je bilo značilno za njihov zvok: mešanico jeze, ranljivosti, notranjega nemira in občutka, da človek izgublja nadzor. In milenijci s(m)o se v tem še kako dobro našli. Menda v bendu s tem niso računali, a ta komad je postal ena njihovih največjih uspešnic.
Petkov koncert Linkin Park v Firencah je bil zagotovo eden največjih rock dogodkov letošnjega poletja pri naših zahodnih sosedih. Edini italijanski nastop skupine v okviru turneje From Zero World Tour je bil hitro razprodan, po navedbah italijanskih medijev in organizatorjev pa je bilo prodanih več kot 60.000 vstopnic.
Preporod mita
Italijanski medij Panorama je že pred koncertom dogodek opisoval kot enega najbolj pričakovanih rock dogodkov evropskega poletja in kot preizkus nove identitete skupine. Njihova teza je, da Linkin Park po smrti Chesterja Benningtona niso ostali »spomenik preteklosti«, ampak so se znali na novo izumiti, ne da bi zanikali svojo identiteto. In imajo še kako prav.
Najbolj neposredno je doživetje na koncertu opisal Rockon.it, ki je nastop v Firencah ocenil kot »rinascita di un mito« oziroma preporod mita. Po njihovi oceni je Arena Visarno postala »srce svetovnega rocka«, koncert pa med drugim so opisali tudi kot triumfalen.
Šov je bil zgrajen kot štiridelno, skoraj filmsko potovanje, v katerem so se stare skladbe iz obdobja Hybrid Theory in Meteora povezale z novim obdobjem, ki ga vodi energija karizmatične pevke Emily Armstrong. Prav Armstrong ima kot sveža članica skupine pri svojih performansih najtežjo nalogo, saj se mora soočiti s tragično preteklostjo benda, ki je ni mogoče spregledati ali enostavno pozabiti.
Po oceni številnih je nova energija skupine v njej, povezala je novo poglavje benda z njegovimi največjimi klasikami, njena vokalna moč pa najbolj pride do izraza prav pri novih skladbah, predvsem pri The Emptiness Machine in Heavy Is The Crown.
Ko pevka sede za bobne
Na nedavnem koncertu v največjem mestu italijanske dežele Toskana je bila posebej zanimiva tudi izbira uvodne glasbe. Pred prihodom skupine na oder je iz zvočnikov zazvenela italijanska pesem Per sempre sì neapeljskega izvajalca Sal Da Vinci, kar je med občinstvom povzročilo nekaj presenečenja, nato pa navdušenje množice – tudi zato je bil večer za italijanske oboževalce še toliko bolj poseben. Lani so na italijanskem koncertu storili nekaj podobnega s pesmijo Laure Pausini, zato nekateri ugotavljajo, da to postaja simpatična tradicija skupine v Italiji.
Kot smo že omenili, koncert v Firencah ni bil zasnovan kot navaden pregled uspešnic, temveč kot štiridelno, skoraj filmsko potovanje skozi zgodovino Linkin Parkov. Prvo dejanje je odprlo novo obdobje s skladbo The Emptiness Machine, drugo je poudarilo elektronsko-hiphopovsko plat skupine in solo vložke Joeja Hahna, tretje je prineslo čustveni premor z akustično različico Lost, četrto pa je stopnjevalo napetost do 'velikih' komadov, kot so: Numb, Heavy Is the Crown in Bleed It Out.
V dodatku so Linkin Park udarili še z nostalgičnimi in generacijskimi klasikami Papercut, In the End in Faint, ki so jih z njimi peli desettisoči obiskovalcev.
Emily Armstrong je za kratek čas sedla tudi za bobne. To se je zgodilo med razširjenim solo delom Mika Shinode, ki je medtem odrapal refren Step Up, nato It's Goin' Down, zatem pa prešel v Remember the Name.
Še nekaj zanimivosti ...
1. To je bil prvi koncert Linkin Park v Firencah.
Fanovska koncertna baza Linkinpedia navaja, da je bil to prvi nastop Linkin Parkov v Firencah. Hkrati dodaja zanimiv kontekst: šov je bil sprva napovedan kot del Firenze Rocks, a je bilo pozneje pojasnjeno, da gre za samostojen koncert na istem prizorišču, ne za del festivala.
2. Šlo je za redek samostojni italijanski koncert skupine.
Linkinpedia izpostavlja še, da Linkin Park v Italiji niso imeli samostojnega koncerta, ki ne bi bil vezan na festival oziroma večji dogodek, vse od leta 2003, ko so nastopili v času albuma Meteora. Vmesni italijanski nastopi so bili povezani s festivali oziroma dogodki, kot so Heineken Jammin', Sonisphere, Rock in Roma, I-Days in drugi.
3. Pred koncertom je iz zvočnikov presenetljivo zadonela italijanska popevka.
To je ena bolj zabavnih posebnosti večera. Tik pred prihodom benda na oder je po zvočnikih zaslišala skladba Per sempre sì neapeljskega pevca Sala Da Vincija. Izbira, ki je za rock koncert precej nenavadna, občinstvo pa je presenetila in zabavala.
4. Mike Shinoda je iz množice naredil osebno zgodbo.
Mike Shinoda se je sprehodil pod odrom, eni obiskovalki narisal tetovažo, nato pa se ustavil pri dečku Andrei, ki je koncert spremljal iz prve vrste, in mu podaril kapo Linkin Parkov, podpisano od članov skupine. Množica je vzklikala: »Andrea! Andrea! Andrea!« To je bil še eden v vrsti čustvenih trenutkov večera.
5. Vizualna podoba je bila velik del šova.
Obiskovalci koncerta si bomo lahko zapomnili močan digitalni dizajn na LED-zaslonih: oder se je skozi projekcije spreminjal v arhitekture, ogenj in velike vizualne prostore, pri čemer je produkcija podpirala občutek, da bend iz zvoka ustvarja čustveno izkušnjo. Ob skladbi The Catalyst so izstrelili vijolične konfete, barvo, povezano z albumom From Zero, pozneje pa se je vizualna podoba pri Burn It Down prevesila v ognjeno rdečo.
6. Setlista je bila zelo dolga in polna posebnih izvedb.
Poslušali smo kar 32 skladb oziroma delov programa. Med posebnostmi so bile krajše, razširjene ali predelane verzije: New Divide z uvodom »short Moscow intro«, Where'd You Go kot skrajšana Fort Minor priredba, Two Faced z razširjenim bridgem, solo Joeja Hahna, mash-up When They Come for Me / Step Up / Remember the Name, Papercut z uvodom 2024 in Bleed It Out z razširjenim zaključkom.
8. Predskupini sta bili žanrsko precej različni.
Pred Linkin Parki sta nastopila Phantogram, ameriški electro-pop/indie rock duo, in Clipse, hiphopovski duo Pusha T in No Malice.
Kdo po tem še potrebuje terapijo?
Ne sme ostati neomenjeno, da je koncert spremljala peklenska, dušeča vročina. Več kot 60.000 ljudi je v hudi vročini, pri skoraj neznosnih 38 stopinjah Celzija, ure čakalo na skupino, ki je zaznamovala generacijo, nato pa skupaj z njo pelo verze, ki so za mnoge že zdavnaj prerasli okvir rock skladb. Naj torej pojasnim, čemu uvodni kontekst tega pisanja.
60.000 grl je minuli petek v Firencah v en glas pelo: »I tried so hard, and got so far. But in the end, it doesn't even matter.« Kdo po tem še potrebuje terapijo?
In ko pišem ta tekst, si mislim: Šit, zakaj nimam boljših slik? Zakaj nimam boljših posnetkov? Da bi res videli, kako je bilo. Da bi res začutili. Ampak veste kaj? Še dobro, da nimam boljših slik. Še dobro, da nimam boljših posnetkov. Ker se je splačalo biti tam. Res BITI tam.
»Lift me up. Let me go.«**
*Prevod: »Tako zelo sem se trudil in prišel tako daleč. A na koncu nič od tega več ne šteje.« (op. a: Gre za delček refrena iz pesmi In the End.)
**Prevod: »Povzdigni me. Pusti me oditi.« (op. a: Gre za delček besedila iz pesmi The Catalyst.)
