Foto: Osebni arhiv Tomaž Rotar
Profile picture for user Nika Vajnhandl Nika Vajnhandl
Ustvarjeno dne
Sob, 12.2.2022 07:59
Tomaž Rotar je uspešen slovenski zobozdravnik, ki pa se lahko pohvali tudi s tem, da je osvojil najvišje gore tega sveta. Pravi, da se zanj pot vedno pojavi sama, včasih brez cilja, kar se mu zdi najlepše.

Tomaž Rotar je zobozdravnik, ki ima zasebno prakso v Radovljici. Družbo mu delata še zobozdravnica in kolega zobozdravnik, pravi.

Že pred osemnajstimi leti se jima je z ženo Melito, ki je zdravnica, rodila prva hči, dve leti kasneje pa še njena sestra. 

»Glede na to, da večino časa še vedno preživim v službi, lahko rečem, da imam rad svoj poklic in svojo družino,« pove zobozdravnik, ki živi na Gorenjskem.

Pravi pa tudi, da bi bilo »prav čudno, če se že od prvih dni ne bi zavedal lepot pokrajine in si želel hoditi in plezati po hribih«.

Razbiti delovni tempo

»Bili so časi, ko sem živel samo za službo,« razkrije za Ljubljanainfo. 

Takoj po študiju je bil dve leti zaposlen na medicinski fakulteti, kot asistent. Po opravljenem magisteriju se je odločil za zasebno prakso, kar, pravi, vsaj prva leta 'zahteva celega človeka'. Razlaga, da je delal po dvanajst ur na dan, včasih celo več. 

»Konce tedna sem največkrat preživel v hribih ali v Posočju, ki spada med najlepše konce naše države,« razlaga.

»Tako hud delovni tempo vsakogar zlomi in tudi sam sem spoznal, da bom moral življenje nekoliko spremeniti,« pove odkrito.

Odprave v najvišja gorstva na svetu

Razlaga, da je zato, ker prihaja z Gorenjske, s hribi vedno živel: »Pozimi in poleti, s kolegi smo se večkrat odpravili po evropskih Alpah.«

Že v študentskih letih se je prvič podal v Ande, na Aconcaguo in v Patagonijo. Pravi, da je bila naslednja logična odločitev Himalaja, hčeri in žena pa temu niso ugovarjale.

Dva meseca službene odsotnosti

Odprave v najvišje gorstvo sveta trajajo okoli dva meseca, kar je pomenilo, da je moral spremeniti tudi organizacijo dela v ambulanti. Zaposlil je kolegico zobozdravnico, kasneje še zobozdravnika, dve asistentki pa sta skrbeli, da je delo teklo, kot mora.

»Prva odprava je bila težka odločitev, dvomi o pravilnosti odločitve so se porajali sleherni dan, vendar sem kmalu spoznal, da sem tudi sam pogrešljiv in da se bo brez mene svet prav tako vrtel naprej,« razlaga.

Pove, da na odpravah štiri do pet dni izgubi na mednarodnih letih, deset do štirinajst dni pa traja pristop do baze. 

Ves preostali čas je namenjen aklimatizacijskim turam, čakanju na vremensko okno in končnemu vzponu in spustu, ki traja okoli pet dni. 

Kakšne so priprave?

Pove, da si zadnja leta poleg vikendov ukrade še dva popoldneva med delovnim tednom in skoraj ves prosti čas posveti pripravi na vzpone na najvišje gore na svetu.

Pol leta pred odpravo nekoliko več trenira, pravi. Razloži, da poleti prekolesari okoli deset tisoč višinskih metrov na teden, pozimi pa kolo zamenja za turne smuči, občasno pa tudi za cepin in dereze na ledenih slapovih v Tamarju in drugje.

Kako je videti odprava na Everest?

Za Ljubljanainfo pove, da se je prvič odpravil v Himalajo z namenom priti na Everest. 

Čeprav je to najvišja gora na svetu, pa to še zdaleč ne pomeni da jo je osvojiti najtežje, pravi: 

»Osebno menim, da je Everest najboljši uvod v osvajanje ostalih osemtisočakov iz več razlogov: je lahko dostopen, kar pomeni, da je tudi podpora s strani različnih »servisnih« služb dobra.

Do baze je moč priti hitro, prav tako jo je mogoče hitro zapustiti, kar omogoča tudi reševanje, ki sicer še zdaleč ne dosega pojma reševanja po ostalih gorah na našem planetu. 

V bazi, na Nepalski strani, ki meni osebno sicer ni poznana, ker sem goro osvojil s tibetanske strani, je veliko ljudi, ki tako močan faktor osame v bazi, nekoliko omilijo. 

Ves čas je na voljo tudi internet, kar pomeni stalno komunikacijo z domom in domačimi, ki včasih zelo prav pride. Baza je dobro oskrbovana s hrano, zdravili, vodo in podobnim, kar močno olajša bivanje pet tisoč metrov nad morjem.«

Opisuje, da Everest ni tehnično zahtevna gora, vremenske napovedi so relativno dobre, alpinistom pa omogoča preizkus telesa visoko nad morjem, kjer normalno delujejo le potniška letala.

Kljub temu pove, da so pri vzponu na Everest predhodno opravili več kot 30.000 višinskih metrov aklimatizacijskih vzponov, vse nad višino pet tisoč metrov.

Prvi osvojil goro, ki ima najvišjo smrtnost

K2, ki ga je osvojil poleti 2018, spada med najbolj zahtevne osemtisočake na svetu in ima poleg gora Naga Parbat in Anapurna najvišjo smrtnost. 

Na Everestu namreč umre en alpinist med dvestotimi, ki poskušajo doseči vrh, K2 pa je gora, ki vzame vsakega četrtega alpinista, ki poskuša stopiti ali pa je stopil na njen vrh. Torej je na Everestu vsako leto na vrhu dvakrat več ljudi, kot jih je na K2 splezalo v celotni zgodovini alpinizma. 

Rotar smrtnost pripisuje temu, da je gora zelo odročna - do baze je potrebno prehoditi 120 kilometrov dolgo pot prek ledenika Baltoro, ki je največji gorski ledenik na svetu. 

K2 leži v provinci Gilgit-Baltistan, ki je vojno področje zaradi spopada med Pakistanom in Indijo za gorski Kašmir. Leži na meji s Kitajsko, od koder doslej na goro niso spustili še nikogar. 

Vremenske razmere na gori so neprimerljivo slabše kot na nepalskem Everestu. 

Foto: Osebni arhiv Tomaž Rotar

K2 je bil do lanske zime zadnji neosvojeni osemtisočak v času meteorološke zime, odprava, v kateri je bil tudi slovenski zobozdravnik, pa je to dejstvo dokončno spremenila.

K2 zima, ostanki C2 po viharni noči. (Foto: Osebni arhiv Tomaž Rotar)

Na gori umrlo pet njegovih prijateljev

Kljub temu, da je bila odprava izjemno uspešna, pa je Rotar na gori pustil kar pet prijateljev.

Že na aklimatizacijskem vzponu se je ponesrečil Španec, ki je omahnil tisoč petsto metrov v globino. 

»Najverjetneje zaradi zdrsa, gora je bila namreč pokrita z vodnim ledom in le kot britev ostre dereze so nudile približen oprijem. 

Truplo, na katerem ni bilo nezdrobljene kosti, smo našli ob višjem baznem taboru, prenesli smo ga v bazo in dva dni kasneje naložili na vojaški helikopter,« opisuje težko izkušnjo.

Ali Sakhbara, s katerim je vrh gore osvojil poleti 2018, John Snorri, s katerim je preživel zimski K2 sezono prej, in Pablo iz Čila so obnemogli in zmrznili na spustu z gore pri zadnjem neuspelem poskusu, da bi osvojili vrh. 

»Snorri je bil moj dober prijatelj. Prvič sva se srečala v kathmandujski pizzeriji, imenovani Fire and Ice, kamor zahaja vsa alpinistična srenja in takrat mi je prvič predstavil noro idejo o plezanju na K2 pozimi,« opisuje.

Zimo 2019/20 sta preživela v bazi pod goro, za katero pravi, da je najbrž najmanj gostoljubno področje na zemlji. »Tisto zimo« opiše tako:

»Skupaj sva se imela lepo, kljubovala pa sva tudi najtežjim trenutkom, kar jih pomnim. Tiste zime sva sama delala na gori in pri ekstremno nizkih temperaturah in vetru postavila vrvi do dvojke, sherpe so namreč zaradi »neznanega« razloga odpovedale sodelovanje. 

Prepričan sem, da je John Snorri tam, kjer je vedno želel biti, njegovi ženi in šestim otrokom pa želim, da bi sledili svojim sanjam, kot je to počel oče.«

Rotar se je z gore vrnil, nesrečnike pa je zapustil na višini slabih 8000 metrov, ko je ugotovil, da bo nadaljevanje zanj pogubno:

»Temperature so segale skoraj 60 stopinj pod ničlo, vremenska napoved pa je kazala na močan veter v naslednjih 24 urah. 

Bolgar Atanas Skatov, s katerim sem stal na vrhu Kanchenjunge, je omahnil pri spustu, nekje nad drugim višinskim taborom, pri zadnjem spustu z gore,« pove.

K2, Črna piramida. (Foto: Osebni arhiv Tomaž Rotar)

»Nesreče se bodo v hribih vedno dogajale, sploh v tako težkih pogojih, kot smo jim priča na K2. Ob vsem tem ni potrebne nobene dodatne filozofije ali iskanja razlogov. Vsi, ki se podamo na goro, se zavedamo nevarnosti, ki tam pretijo,« doda.

Pove pa, da se smrti v hribih človek nikoli ne navadi. 

Na odročnih predelih našega planeta

Pove, da je tudi Kanchenjunga, ki je tretji najvišji vrh na svetu in le nekoliko nižji od K2, leži na skrajnem vzhodu Nepala in meji na indijski Sikiim, tehnično precej bolj zahtevna kot Everest. 

Dostop do gore poteka skozi deževne gozdove vzhodnega Nepala, ki je eno najbolj odročnih predelov na našem planetu, pismenost prebivalcev tam pa ne dosega 50 odstotkov:

»Tu ni cest, letališč ali kakršnekoli druge infrastrukture, le stoletja stare poti, deloma trgovske, ki pa še danes služijo kot osnova vsemu transportu na dveh ali štirih nogah.«

Občutki na vrhu največjih gor

Razlaga, da je na samem vrhu težko govoriti o kakšnih posebnih občutkih: 

»Seveda sem bil vedno vesel, vendar takrat ni časa za praznovanje, prav tako ne kisika za poglobljeno doživljanje dogodka. 

Vedno se zavedam, da sem šele na pol poti in da je težji del, kjer se po navadi zgodi največ nesreč, šele pred mano.«

Opisuje, da na vrhu nikoli ni več kot dvajset minut, kar, pravi, je ravno dovolj časa, da posname nekaj fotografij, pregleda zalogo kisika, plezalni pas, oponke in spije nekaj tekočine. 

»Časa za čutne izlive in zapisovanje teh, tako da bodo vsem všečni, je vedno dovolj, ko se človek vrne z gore,« pove.

Življenje v bazi

Za Ljubljanainfo razlaga, da je življenje v bazi precej drugačno od tistega, ki smo ga sicer vajeni, vendar včasih nekoliko naveličani in predstavlja naš vsakdan - torej življenje v osnovnem pomenu besede. 

V bazi na najvišjih gorah sveta so ljudje, ki jih največkrat ne poznamo, ali pa vsaj ne dobro, govorijo drug jezik in imajo lahko precej drugačne življenjske navade od nas. Ni družinskih članov in starih prijateljev. Ni telefona, interneta, televizije, ni službe in trgovin, avtomobilov, domačega kavča in postelje. Ni vode za tuširanje in domačega hladilnika, kaj šele kuhinje in popoldanskih prigrizkov. 

Ti dejavniki in še mnogi drugi naredijo svet okoli nas poseben, kar je v bistvu dobro, pravi. Po drugi strani pa veliko ljudi odneha predvsem zaradi zgoraj naštetih razlogov ali drugače rečeno, preveč pogrešajo svoj dom: »Na prvi pogled se to morda zdi čudno, vendar smo ljudje socialna bitja, ki razen za kratke izlete, težko zapustimo svoj dom in se odrečemo »osnovnim« vsakodnevnim dobrinam.«

»Hrana v bazi je po navadi dobra, vsaj zame, ki rad poskušam eksotično kuhinjo in ki še zdaleč nisem izbirčen jedec. 

Še na vseh odpravah, ki jih je bilo do sedaj pet, tudi v Pakistanu, so nam kuhali nepalski kuharji,« opisuje, da je hrana je mešanica indijske in kitajske kuhinje, včasih nekoliko pikantna, vendar pravi, da »se človek vsega navadi«. 

Pove, da so največkrat so na mizi zelenjavne jedi, »Dal Bat« ali leča z rižem pa je osnovna hrana nepalskih šerp. »Piščančje meso je rezervirano za bolj »naporne« dni, jakovo pa le kot priboljšek ali nagrada po uspešni aklimatizaciji ali osvojenem vrhu,« opisuje.

Vse več nesreč v gorah tudi pri nas

Vse več nesreč v gorah pa se dogaja tudi v Sloveniji. Poznavalci gorskega sveta to pripisujejo povečanemu številu ljudi v gorah.

Rotar svetuje, da se ljudje odpravljajo v hribe po lastni presoji in »ne zaradi opisa dogodkov na družbenih medijih, ki so največkrat tudi neresnični in lažnivo zavajajo ljudi o pogojih v hribih in o tem kaj je mogoče in kaj ne«.

Poziva, da se mora vsak sam odločiti, kdaj in zakaj se bo podal v hribe, postopno nabirati izkušnje, spremljati vremenske napovedi in ne prilagajati vzpona vrhunski opremi, ki si jo je lahko privoščil, ampak svojim dejanskim sposobnostim, ki niso vedno na vrhuncu. 

»Vsak si mora pustiti nekaj rezerve, slab dan vedno lahko pride,« pravi in poziva, naj si tudi prijatelje za na pot vsak izbere glede na sposobnosti, tako da nikoli nihče na poti ne ostane sam.

Starejše novice