Zagorelo je nekaj minut čez polnoč, prebivalci so naprej slišali glasen pok, kmalu zatem dim in nato še ogenj. Ta se je po njihovih pričevanjih razlegel po celotnem objektu v izjemno hitrem času, rešiti ni bilo možno skoraj ničesar - razen življenj.
V pol ure ostali brez vsega
»Pol ure in je vse zgorelo. Dobro, da jaz nisem spala, če grmi, jaz ne morem spati. In sem zavohala dim, preden sem prišla, telefon svoj sem lahko rešila, drugo je vse zgorelo,« opisuje grozovit požar stanovalka Stanislava Stepišnik.
Od štirih oseb v hiši so bile poškodovanje tri, ena je ostala na zdravljenju v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.
Moški srednjih let se je denimo rešil s skokom iz strehe. Tako so v pol ure ostali brez vsega, sredi gozda in sredi nevihte.
Ljudmila Stepišnik, ena izmed stanujočih, pojasnjuje, da jim je požar uničil vse:
»V tisti spalni srajci sem bila in nič kaj drugega. Tako, da mi je zdaj ta soseda dala ta oblačila, da sem se lahko oblekla.«
Cisterna 300 metrov od požara, lesena hiša popolnoma pogorela
Zaradi ozke in neutrjene ceste so morali gasilci cisterno pustiti okrog 300 metrov stran od požara - od tam so se na pomoč podali kar peš.
Lesena hiša pa je medtem seveda večinoma pogorela.
Simon Šauperl, poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Podvelka - Brezno, da je pri intervenciji težave povzročal predvsem teren: »Če si predstavljate, da je z vso opremo, pa s cevmi, plus voda, pa tema ... je to še kar zelo zahtevna intervencija bila danes. Hrib, tema, potoki, čisto blizu so tudi hudourniki, ko ne vidiš, kam stopiš, lahko pride hitro še do kakšne poškodbe gasilcev.«
Dodal je še, da je verjetno zaradi lesene strukture zgradbe zagorelo zelo hitro in tudi zelo močno:
»Gorelo je pa ja, zelo močno, ker je to leseni objekt in kot vidite ni ostalo nič od njega.«
Na pomoč priskočilo 45 gasilcev in gasilk
V intervencije je sodelovalo 45 gasilcev in gasilk z okoliških prostovoljnih društev.
Trenutno so Stepišnikovi nastanjeni pri sosedih - ti so jih priskočili na pomoč že sredi noči - oziroma med požarom. Socialna služba jim je ponudila začasno prebivališče v hostlu v Radljah ob Dravi, vendar si želijo nazaj na kraj, ki ga imenujejo dom.
»Da bi mi vsaj to hišo spravili nazaj na ta stari prostor, ker sem pač jaz tu notri navajena, ker sem si jo sama zgradila. Da imam svoj mir, jaz nisem rada v gneči,« nam je dejala užaloščena Ljudimila.
Tudi Stanislavo je najbolj prizadela izguba doma, kraja, ki jim je do nedavnega predstavljal varno zatočišče:
»Dom je pa le dom, zdaj pa nimamo popolnoma nič. Ne dokumentov, ne denarja, nič za obleči, čisto nič.«
Hiša po njenih besedah ni bila zavarovana, zato zdaj preko lokalnega rdečega križa zbirajo denar za pomoč in obnovo.
Starejše novice
