Ob Tivolskem ribniku že več mesecev manjka skulptura Ribe kiparja Franceta Kralja. Januarja so jo našli prevrnjeno, ponovno pa naj bi jo namestili do konca septembra.
Marsikdo, ki se je v zadnjih mesecih sprehodil okoli Tivolskega ribnika, je verjetno opazil, da ob vodi manjka ena najbolj prepoznavnih umetniških znamenitosti tega dela parka.
Gre za skulpturo Ribe, ki jo je leta 1935 ustvaril slovenski ekspresionistični kipar France Kralj.
Januarja so jo našli prevrnjeno
V Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib so že pred časom pojasnili, da so januarja letos ugotovili, da je bil kip prevrnjen, poškodovani pa so bili njegovi temelji.
»Sam spomenik pri tem ni bil poškodovan,« so pojasnili pristojni.
O dogodku je bila obveščena tudi policija, ki je primer po navedbah N1 obravnavala kot vandalizem in o dogodku pripravila zapisnik. Na Mestni občini Ljubljana so medtem pojasnili, da so skulpturo po dogodku odstranili in jo predali v začasno hrambo Komunalnemu podjetju Ljubljana.
Ponovno namestitev prestavili zaradi ptic
Skulptura na ponovno namestitev čaka tudi zaradi živali, ki živijo ob Tivolskem ribniku.
»Skulptura čaka na ponovno namestitev, saj smo morali dela zaradi v bližini gnezdečih ptic prestaviti na jesen,« so pojasnili na Mestni občini Ljubljana.
Kot so navedli, bo skulptura predvidoma na svojem mestu do konca septembra 2026.
Ob ribniku že več kot 90 let
Ribe so ena najbolj prepoznavnih javnih plastik v Tivoliju in že več kot 90 let soustvarjajo podobo Tivolskega ribnika, ki leži v južnem delu največjega ljubljanskega parka in že več kot 140 let velja za eno bolj priljubljenih mestnih sprehajališč.
France Kralj je sicer avtor še ene znane ljubljanske skulpture – Sejalca.
Tudi ta je imel dolgo obdobje odsotnosti. Po približno 85 letih so ga pred kratkim ponovno vrnili na pročelje stavbe nekdanjega Hranilnega in posojilnega konzorcija državnih uslužbencev na Štefanovi ulici v središču Ljubljane.
Kdo je France Kralj?
France Kralj (1895–1960) velja za eno osrednjih osebnosti slovenske moderne umetnosti ter za vodilnega predstavnika slovenskega ekspresionizma in poznejše nove stvarnosti. Rodil se je v Zagorici pri Dobrepolju, otroštvo pa je preživel v podeželskem okolju, ki je pozneje večkrat odmevalo tudi v njegovem ustvarjanju. Po šolanju na umetnoobrtni šoli v Ljubljani je kiparstvo študiral na Dunaju, slikarstvo pa v Pragi. Leta 1920 se je preselil v Ljubljano, kjer je imel svoj atelje in več desetletij pomembno sooblikoval slovensko likovno umetnost.
V dvajsetih letih 20. stoletja je njegovo ime postalo skoraj sinonim za ekspresionizem na Slovenskem. V svojih delih je razvijal izrazito oseben in čustveno intenziven likovni jezik, v katerem so se prepletali močna izraznost, zanimanje za človeka, vsakdanje življenje in njegovo okolje ter nenehno iskanje novih oblikovnih rešitev. Pozneje se je približal novi stvarnosti in se vse bolj posvečal motivom vsakdanjega življenja, pri tem pa ohranil prepoznaven avtorski izraz.
Ustvarjal je v različnih medijih – kot slikar, kipar, grafik in ilustrator –, vendar pri njegovem delu ni šlo zgolj za prehajanje med različnimi likovnimi zvrstmi, temveč za nenehno raziskovanje možnosti umetniškega izraza. V tridesetih letih je dosegel zrelo ustvarjalno obdobje, v katerem sta se povezovala oblikovno mojstrstvo in izrazita barvna občutljivost.
Pomembno vlogo je imel tudi v širšem slovenskem umetniškem prostoru. Združeval je umetnike svoje generacije, bil pobudnik Kluba mladih oblikujočih umetnikov in pozneje ustanovitelj društva Slovenski lik. Med letoma 1925 in 1945 je poučeval na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, kjer je vodil tudi šolo za keramiko ter svoje znanje prenašal na mlajše ustvarjalce.
Leta 1933 je izdal avtobiografijo Moja pot, v kateri je predstavil del svoje življenjske in ustvarjalne poti. Kljub težkim življenjskim in ustvarjalnim razmeram po drugi svetovni vojni je ostal dejaven vse do smrti leta 1960.
