Po članku o praznih stanovanjih se nam je oglasil bralec in povedal, kaj se mu je zgodilo.
Na Ljubljanainfo smo nedavno poročali o spletni razpravi, ali bi morala prestolnica po zgledu Amsterdama strožje ukrepati proti dolgotrajno praznim stanovanjem.
Del sodelujočih je rešitev videl v dodatni obdavčitvi, ki bi lastnike spodbudila k oddaji ali prodaji. Drugi so opozarjali na pomanjkanje novogradenj in težave najemodajalcev, kadar najemniki ne plačujejo obveznosti ali povzročajo škodo.
Prav na ta del članka se je odzval bralec, ki nam je opisal svojo izkušnjo.
Zmotila ga je navedba enega od spletnih uporabnikov, da postopki izselitve trajajo »pol leta in več«. Kot opozarja, se lahko vlečejo več let.
Pri njemu je bilo tako
Pravi, da je v njegovem primeru postopek trajal štiri leta in pol. Najemnik naj bi se pritoževal na sodne odločitve o izselitvi in se po več mesecev izmikal vročanju sodne pošte.
»Na vsak sodni nalog za izselitev iz stanovanja se je pritožil in tako zavlačeval,« je povedal.
Po bralčevih navedbah je najemnik, ker uradno ni imel premoženja, prejel brezplačno pravno pomoč in bil oproščen plačila sodnih taks. Sam je medtem plačeval odvetniške storitve in stroške sodnih postopkov.
Za posamezno sodno takso je po svojih besedah odštel približno 580 evrov, odvetniška ura pa ga je stala 200 evrov.
Ob tem omenja stroške priprave predlogov za izpraznitev stanovanja in odvetnikovega zastopanja na sodišču.
Tudi to je 'padlo' nanj
Težave se po njegovem pripovedovanju niso končale pri neplačanih najemninah.
»Zadnji dve leti ni plačeval stroškov upravnika, zato sem moral stroške plačevati jaz kot lastnik, da ni prišlo do izvršbe na mojo plačo,« pojasnjuje.
Navaja še, da je najemnik ob odhodu ostal dolžan za pet let neplačanih najemnin.
Ob odhodu naj bi odnesel tudi gospodinjske aparate
Najemnik je po besedah sogovornika stanovanje nazadnje zapustil naskrivaj. Trdi tudi, da je bilo povsem uničeno, odnesel pa naj bi tudi več gospodinjskih aparatov.
»Iz njega pa ukradel pralni stroj, kuhalno ploščo, pečico,« je povedal bralec.
Tudi po najemnikovem odhodu zgodba zanj še ni bila končana. Kot opisuje, je moral sodišču dokazati, da najemnika v stanovanju ni več. Šele nato mu je sodišče po njegovih navedbah na glavni obravnavi stanovanje dodelilo v posest, čeprav je bil ves čas njegov lastnik.
»Zato lastniki ne oddajamo stanovanj«
Bralec ob tem poudarja, da najemnika ni mogel preprosto na silo odstraniti iz stanovanja. Svojo izkušnjo opisuje kot dolgotrajen in drag postopek, med katerim je poleg izpada najemnin nosil še dodatne stroške.
Njegov odgovor na vprašanje, zakaj nekateri lastniki stanovanj ne oddajajo, je zato jasen:
»Zato lastniki ne oddajamo stanovanj.«
Njegovo pričevanje odpira vprašanje, ki ga je izpostavil že del sodelujočih v prvotni razpravi: kako ob prizadevanjih za več dostopnih najemnih stanovanj zagotoviti tudi učinkovito reševanje sporov med lastniki in najemniki.
