Danes vas odpeljemo na rob Prlekije, v majhno vasico, ki je tako majhna, da bi jo v šestih minutah lahko v celoti prehodili.
Majhna vasica, ki je v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, le streljaj stran od pomurske avtoceste, izvoz Grabonoš, se imenuje Čakova. In ne, to ni Čakovec, ampak Čakova, ki je svoje ime dobila po čakanju.
Iz sosednje vasi, ki se trenutno imenuje Grabonoš, takrat naj bi se po prepričanju nekaterih imenovala “v kravo nož”, naj bi namreč ušla prav krava.
»Zato ker je enkrat krava pobegnila, pa je na Čakovi počakala,« pove ena od mlajših prebivalk Čakove, Kely Smeh.
Medtem, ko malo starejši prebivalci, poznajo nekoliko drugačno zgodbo.
»Da so se tukaj, iz Grabonoša pa tukaj iz teh krajev, tukaj doli krave čakale, da bodo šle na pašo, ker je dol proti Mauki, dol proti žagi je bila Grofovska cesta. Tu bi naj čakali tudi tlačani, da so potem šli na delo,« doda domačin, Franc Trstenjak.
Ime te male vasi, ki šteje slabih 90 prebivalcev in v kateri je postavljenih 20 hiš, sega že v leto 1280. V preteklost pa segajo tudi priimki, po katerih se ljudje med seboj poznajo.
Ko enega od domačinov povprašamo, ali se ne piše po "poznanem" priimku, ta odgovori:
»Ne, ne, to je nekdaj od pamtiveka že, tukaj so Hanželi bili nekdaj ne,« pove domačin, Franc Karlo, ki ga domačini poznajo po priimku Hanžel.
Tudi ostale domačije imajo svoje prave in stare priimke.
»Jonžove, Soldačičove, Štruklove, Senčarove ... To bi se naj nekoč mogoče 100 let, 200, 300 let tam ljudje tako pisali pri tisti hiši in je to ostalo, to so ledinska praktično imena ne,« doda Trstenjak, ki ga domačini poznajo pod imenom Jonža.
In čeprav bi kdo mislil, da v takšnem naselju ni znamenitosti, bi se v tem primeru krepko zmotil. Kot v vseh manjših krajih tudi na Čakovi najdemo križ in kapelico, potem rojstno hišo Karla Korošca in tudi manjši muzej, najstarejši predmet, ki tam domuje, je kamnita sekira iz prazgodovine.
»Ja od orožja, kamnite sekire, lončenine, … malo enega malo drugega,« pove lastnik malega muzeja, Franc Trstenjak.
Ob cesti raste tudi ogromen Hanželov hrast, njegov prsni obseg je že leta 2005 meril 601 centimeter, star je več kot 200 let. Glavno središče pa je gotovo Bar 69, v katerem se domačini pa tudi drugi, radi zbirajo že slabih 17 let.
»To središče ponuja, da se lahko tukaj družimo, da se večkrat vidimo sploh takrat ko imamo na primer aprila za veliko noč, takrat se po žegnu velikonočnih vrednot zberemo tukaj, poklepetamo, nekaj pojemo, spijemo, se posladkamo. Enako, ko so šmarnice v mesecu maju,« razloži lastnica Bara 69, Marija Krajnc.
Velika večina prebivalcev se tukaj ukvarja z govedorejo, malo manj je prašičereje, je pa zanimivo, da se med tako majhnim številom prebivalcev najde tako veliko število podjetnikov.
»Jaz man popravilo tovornih vozil, po naše tovornjakov, po prleško,« pove Drago Mikl.
Tukaj najdemo tudi tesarstvo in zidarstvo, tesarstvo in krovstvo, avtopralnico. Po drugi strani pa torej veliko pašnikov in polj.
In še eno tako imenovano središče, to je pri, po domače Hanželovih”, kamor kmetje, vsak večer pripeljejo mleko.
»Ljudje pač skupaj gremo, pa si nekaj povemo. Tukaj imamo tudi zbiralnico mleka, vsak dan pridejo z novicami, enkrat en potem drugi, pa nekaj razložijo. Drugače sploh ne bi vedeli kaj se dogaja,« doda Karlo.
In čeprav res, da morda nekoliko manj kot nekoč, si tukaj ljudje med seboj še vedno zelo radi pomagajo in se med seboj dobro razumejo.
»Ljudje na Čakovi so prijazni, več ali manj družabni, pove Krajnc.«
»Prijazni,« doda Smeh.
»Zelo lepi, mislim prijazni ne, tukaj je sloga že od nekdaj ne, da si med seboj pomagamo, pa še dodaja Karlo.«
Čakova ni Čakovec, kot marsikdo verjame, ko prvič zasliši ime kraja …
»Ja, ko sem rekla prvo Čakova, so že razumeli Čakovec, ampak potem pač ni bilo nobenega, kakorkoli zajebavanja, ampak so potem dojeli, da Čakova ni Čakovec,« razloži domačinka, Anne Marie Gregorec.
In na kaj čakajo prebivalci in prebivalke Čakove?
»Na dobro voljo, da smo nasmejani, včasih tudi tukaj na kakšno pijačo, ko je gužva, v pralnici na čiščenje avtomobilov,« v nasmehu pove Marija.
»Da bi enkrat kres zakurili,« razloži Kely.
»Vedra, ka se to počasi, toti stari običaji počasi grejo dol, da bi še ljudje malo skupaj prišli, se poveselili in si kaj rekli,« pa še doda Drago.
Vedra je tisti dogodek, ki enkrat na leto poskrbi, da so na kupu prav vsi Čakovčari.
»Vedra je en stari običaj, pred pustom ali fašenkom ne. Takrat se zbere cela vas, pa jedača, pa pijača, pa muzika praktično ne,« razloži Trstenjak.
Na obisk obvezno pridejo kurenti, rusa, izvede se tudi krst novih vaščanov in vaščank, obvezno in čisto vedno je navzoča tudi kača, ki jo najdemo tudi v grbu Čakove.
Tako kot povsod so se tudi na Čakovi običaji iz leta v leto spreminjali, leseno kačo mora poljubiti vsak, ki se na Čakovo priženi. Poljub se ovekoveči prav na vedri, na krstu, ki ga vodi kačji pastir.
»Kot vsako leto, lepo preživeto, išče naša kača strupenjača novega, novo članico, da iz njega bo naredila Čakovskega vaščana, letos si je to zaželela Tamara.«
In če želite videti, kako je to videti, se zamaskirajte in jih naslednje leto za pusta presenetite, ali pa se tja odpravite na kakšno dobro kavo, ali skok v zgodovino.
Prijazni in veseli Čakovčarji vas bodo zagotovo lepo sprejeli, pazite le, da mimo ne pride še kakšna kača.
Starejše novice
