Poslušati tribute bande je vsakič ruleta: včasih v svojo želji po vizuelni imitaciji izvirnika zapadejo v nenamerno parodičnost, drugič se preveč trudijo reproducirati vsako noto in pogosto jim ravno v teh filigranskih detajlih spodleti.
Nekateri tribute showi so precej impresivni, denimo, kot redni gostje v Sloveniji kot so Brit Floyd ali Australian Pink Floyd show, ki vsakič pridejo z bohotno scenografijo, večina pa jih ostaja pri preigravanju skladb, ob katerih lahko spiješ pivo in ga vmes brezksrbo odtočiš v spoznanju, da med obiskom toalete nisi zamudil veliko.
Zakk Sabbath, ki so čez vikend zbrali 3000 obiskovalcev v dunajskem Gasometru, so v tem pogledu drugačen tribute bend.
V njem klasičen repertoar Black Sabbath preigravajo uveljavljeni glasbeniki: kitarist in vokalist Zakk Wylde je igral kitaro in sodeloval kot soavtor na šestih albumih Ozzyja Osbourna in ta ga opisuje kot svojega »najboljšega prijatelja«.
Basist Rob Nicholson, zdaj član zasedbe Rob Zombie, je bil v Ozzyjem spremljevalnem bendu od 2003, ko je nadomestil Roberta Trujilla, ki se je takrat pridružil Metallici.
Za bobnih bi moral sedeti Joey Castillo, nekdanji bobnar Queens of the Stone Age, ki ga je brez obrazložitve, tik pred zdajci zamenjal Jeff Fabb, Zakkov soborec iz skupnega banda Black Label Society. Težkokategorniki za težkokategorno godbo.
In večer »dooma«, počasnejšega heavy metala z »debelejšo« in masivnejšo melodiko, ki so ga iznašli ravno Black Sabbath (Ozzy Osbourne, Tony Iommy, Geezer Butler, Billy Ward) in s tem postali pionirji ter najvplivnejši bend heavy metala, se je začel z britansko predskupino Lowen, ki jo na Spotifyju opisujejo kot »bližnjevzhodni progresivni doom«, ki uporablja tudi iranska glasbili in prepleta perezijščino z angleščino.
V živo zadeva zveni manj eksotično in bolj kot klasični doom heavy rock.
Odziv občinstva je bil dokaj topel in je završal, ko se je nekaj minut pred začetkom na odru pojavil Wylde, naredil nekaj fotk s telefonom in izginil za zaveso, ravno ko se je začel nasneti uvod z instrumentalno skladbo Sabbathov Supertzar in otvoritveno Supernaut.
Ko izgledaš kot viking, igraš kot viking
Zakk, ki velja za enega najbolj prepoznavnih kitaristov (po slogu igranja) na sceni in deluje kot vikinški bojevnik v kiltu, je takoj prevzel pozornost celotnega avditorija.
Opletajoči dolgi lasje so mu večino časa prekrivali obraz, po odru je stopal robustno in vsake toliko desnico dvignil visoko v zrak, kot da nabira sadove z dreves.
Kitaro bi mu zlahka zamenjali za sekiro in ga postavili pred kamere dokumentarca za History Channel, stilista pa medtem poslali po kavo. Njegov slog igranja je enak kot podoba, »mišičast« in čvrst, med riffi in solažami zateguje strune, da kitara deluje kot da kriči v bolečini in to daje interpretacijam svojstven zven.
Če je izvirni repertoar masiven in doomovsko minimalističen, ja v izvedbi Zakk Sabbath bolj trd in rezek. Solaže so dolge (pri Wicked World, denimo, veliko bolj kot v originalu) in večkrat hitrejše kot jih je igral Tony Iommy.
Ritem sekcija je mlela brez predaha, basist Rob Nicholson je izjemno aktiven in se ves čas med stresanjem poz premika od enega konca so drugega in skladbe večkrat zaključil čelno obrnjen proti Wyldu, s katerim sta jih sklenila s kameradakim udarcem s pestmi (fist bump).
Šlo je za klasičen minimalistični šov brez pirotehnike, spekakularnih luči in odvečne komunikacije, a je Wylde večkrat na hitro ogovoril prisotne. V minus lahko tokrat štejemo zvočno sliko, ki je v popularnem Gasometru (bivša mestna plinarna-kako primerno za z zvokom težke industrije navdihnjenimi Black Sabbath, op.a.) običajno veliko boljša.
Globoki, skoraj »gumijasti« bas izvirnikov je tokrat zvenel preveč kovinsko in ostro, toliko bolj, ker je ravno debelina basovalih linij Geezerja Butlerja BS dajala potrebno masivnost.
Zakkov vokal, ki zveni presenetljivo podobno Ozzyjevemu, pa je bil v prvi polovici večera zakopan v miks do te mere, da če večina prisotnih ne bi poznala vseh besedil na pamet, verjetno ne bi vedeli kaj poje. Repertoar je bil neke vrste best of iz Ozzyjeve ere sedemdesetih z občasnimi rariteto kot je Lord of This World. Da ne izvajajo dve od treh najbolj znanih skladb (Paranoid in Iron Man) je pogumna odločitev.
Najbolj glasen odziv so požele poskakujoča Children of the Grave, N.I.B., kjer so čisto vsi prisotni enoglasno zakričali ikonični »oh yeah« in vsakič huronsko odpeli refren, ter sklepna War Pigs, ki je danes enako aktualna kot v času nastanka med Vietnamsko vojno.
Bend jo je konkretno raztegnil s kitarsko solažo, ki jo je odigral kar sredi osuplega občinstva in se šele po nekajminutnem »izletu« vrnil na oder za zaključek skladbe iz zadnji priklon.
Slovo do ponovnega snidenja z Ozzyjem
Zakk Sabbath so turnejo sklenili naslednji dan v Münchnu in se vrnili v ZDA. Verjetno bo kitarist naslednjič igral te iste riffe 5.julija, ko se Black Sabbath in Ozzy dokončno poslavljajo od občinstva na megakoncertu v Birmighamu.
Do takrat bo nadaljeval turnejo s Pantero, s katero je konec januarja stal na odru polnih Stožic. Očitno ne more ostati doma in oder, na katerem vidno uživa, ostaja njegov dom. Eni so rojeni nomadi.
Izvedeni repertoar:
Supertzar (uvodni posnetek)
Supernaut
Snowblind
Under the Sun / Every Day Comes and Goes
Tomorrow's Dream
Wicked World
Fairies Wear Boots
Into the Void
Children of the Grave
Lord of This World
Hand of Doom
Behind the Wall of Sleep
Bassicaly (Rob Nicholson solo na basu)
N.I.B.
War Pigs
Starejše novice
