V začetku aprila bodo potekale volitve za novega rektorja Univerze v Ljubljani. Za to mesto se potegujejo trije kandidati; aktualni rektor Gregor Majdič, ki ga je predlagala veterinarska fakulteta, Irena Mlinarič Raščan po predlogu fakultete za farmacijo in Metka Tekavčič, ki jo je predlagala Ekonomska fakulteta. Na Ljubljanainfo se bomo pogovarjali z vsemi tremi.
Prva je na sogovorniško mesto sedla Metka Tekavčič, s katero smo klepetali o spominih na študentska leta, afere, ki so pretresale njeno kariero, težkih preizkušnjah, ki so jo oblikovale, ljudeh, ki so jo zaznamovali, pa tudi o tem, kam bi rada univerzo popeljala v naslednjih štirih letih.
Kako se spominjate svojih študentskih časov, ko ste študirali na Ekonomski fakulteti?
»Bili so zelo zanimivi; aktivni, nabiti z dogajanjem. Bila sem predsednica študentske organizacije. Redkokdo ve, kdo vse je bil v tem predsedstvu. Med nami so bili Tone Rop, Janez Kopač, Vlado Dimovski in Milan Cvikl, ki so kasneje postali ministri.
Bili smo zelo progresivni in pripravljeni premikati meje. Eden od naših najbolj odmevnih projektov je bilo ocenjevanje profesorjev prek vprašalnikov, kar je takrat sprožilo precej burne reakcije. Objavili smo knjižico s povzetki rezultatov, kar je marsikaterega profesorja prizadelo. To se je dogajalo v letih 1982 in 1983, ko so bile takšne pobude še redkost.
Moje študentske čase so zaradi družbenopolitične angažiranosti močno zaznamovali šikaniranje in nagajanja, ampak v moji krvi je bila borba za spremembe na boljše, premikanje mej, pri čemer mi je knapovska drža - prihajam namreč iz rudarske družine - zelo pomagala. Vztrajnost, trdo delo in nepopustljivost so bile vrednote od doma, ki sem jih in s seboj. Držale so me pokonci in trdno stojim za svojimi načeli.
S ponosom tudi povem, da sem bila najboljša študentka v svoji generaciji. Mnogi so menili, da je nemogoče, da bi bil študentski funkcionar hkrati tudi odličen študent, a dokazala sem nasprotno.«
Kdo so sicer osebe ali dogodki, ki so vas zaznamovali?
»V študentskih časih je name močno vplival rektor Ivo Fabinc. Bil je izjemno načelen človek in ne bom pozabila, kako se je v neki zahtevni situaciji jasno in korektno zavzel za študentsko kolegico Viko Potočnik, ki je takrat kot predsednica univerzitetne študentske organizacije pristala na Povšetovi zaradi podpore koncertu skupine Laibach. Njegov odnos do študentov mi je bil v navdih in me spremlja še danes.
Še ena oseba je bila zelo korektna v svojem odnosu do študentov, in sicer moj takratni dekan, profesor Vladimir Frankovič. Kot dejavna in uporniška študentka, ki nisem pristajala na ustaljene norme in sem se ob nepravičnostih vedno aktivirala, sem se večkrat znašla v kočljivih situacijah. Frankovič me je v eni izmed njih tako odločno podprl, da tega ne bom nikoli pozabila. Več ljudem sem povedala, za kaj konkretno je šlo, a sedaj je pomembno predvsem to, kako me je kot predsednico študentov takrat zaščitil.
Mladina tistega časa, vključno z mano, je bila precej uporniška in provokativna. Ta dva dogodka sta me zaznamovala do te mere, da sem se zavezala zaščiti in skrbi za študente, kar še danes ostaja ena mojih osrednjih vrednot.«
Katere izkušnje iz otroštva so vas oblikovale?
»Kot sem omenila, sem odraščala v rudarskem okolju, kar je močno vplivalo na mojo osebnost in vrednote. Eden najtežjih in najbolj bolečih dogodkov se je zgodil 11. marca 1961, ko je Slovenijo pretresla največja rudarska nesreča. Umrlo je 13 rudarjev, med njimi tudi člani ekipe, ki jo je vodil moj oče. To je bil črn dan, ki me je globoko pretresel in pustil neizbrisen pečat v mojem življenju. Moj oče je tisto noč slučajno zamenjal službo, ker je v porodnišnico peljal svojega kolega. Bila sta edina, ki sta preživela.
Kljub tej tragediji sem v rudarskem okolju odraščala v duhu kameratstva - zavezništva, delavnosti in pripravljenosti pomagati – vrednot, ki so bile globoko ukoreninjene v naši skupnosti in ki jih nosim s seboj še danes. Ta občutek povezanosti in odgovornosti do drugih me je zaznamoval že v mladih letih.
Že kot dijakinja sem denimo z veseljem pomagala svojim sošolcem – pred poukom smo imeli dodatne ure, kjer sem jim razlagala kemijo, fiziko in druge predmete. To sem počela iz čistega veselja, ne za denar, saj sem verjela v moč skupnega znanja in solidarnosti. Tako smo bili vzgojeni – da si pomagamo.«
Kako ste nadaljevali svojo karierno pot?
»Po končanem študiju sem ostala na Ekonomski fakulteti kot stažistka oziroma asistentka, kasneje sem napredovala in se vse bolj vključevala v akademsko okolje. Med drugim sem leta 1992 kandidirala za poslanko v državni zbor, ko bi morala kot poslanka sesti v poslansko klop, sem se po nekaj posvetih odločila, da mesto prepustim Janezu Kocijančiču. Tega nikoli nisem obžalovala, saj je bil izvrsten politik in sem menila, da je pomembneje, da je v parlamentu on kot jaz. To je bila zanesljivo prava odločitev.
Po tej izkušnji sem se posvetila študijskemu izpopolnjevanju v ZDA, se vrnila in nato doktorirala ter nadaljevala delo kot profesorica na Ekonomski fakulteti, kasneje tudi kot njena dekanja.
Na tem položaju sem bila zelo aktivna tudi v akademskem mednarodnem okolju. Bila sem del akreditacijske komisije ameriškega združenja AACSB, ki podeljuje akreditacije najboljšim poslovnim šolam, in po desetih letih dela prejela priznanje za razvoj poslovnega izobraževanja v naši regiji.
O teh dosežkih ne govorim veliko, morda bi morala. Tako pa sem bila bolj znana po aferi s stalno pripravljenostjo, ki je bila v resnici čista politična afera, medijski linč. Če sem za kaj hvaležna v tem zahtevnem času, je to, da so bile vse obravnave na sodišču snemane. To pomeni, da imam dokaz, kakšna podtikanja in neumnosti so se dogajale. Nekoč, ko bom imela čas, bom zagrizla v to in javnosti pokazala, kaj se je v resnici dogajalo.
Ta dogodek mi je uničil veliko let življenja. Trpela sem. Ne samo jaz, tudi moja družina. Mama je brala časopise in vse te obremenjujoče članke, enkrat me je celo videla 'za rešetkami' – šlo je za fotomontažo, ki so jo objavil nek mediji. Močno jo je prizadel tudi napis na zidu Ekonomske fakultete: 'Metko v kletko'. Mama si je želela, da bi se ta zadeva končala, preden odide. Lani, malo pred tem, ko je preminila, se je res zaključila in vsaj s tem mirom je lahko odšla.
Septembra lani sem bila namreč na ljubljanskem okrožnem sodišču, več let po izbruhu afere, oproščena obtožb o zlorabi uradnega položaja v zvezi z izplačevanjem dodatkov za stalno pripravljenost. Ta dogodek je pustil globoko zarezo v življenju moje družine.
Če se še malo ozrem po svoji karieri, sem bila več kot 20 let mestna svetnica v Mestni občini Ljubljana, vse do leta 2013, ko sem postala dekanja Ekonomske fakultete. Zdaj pa kandidiram za funkcijo rektorja Univerze v Ljubljani.«
Kako dobro pa poznate ostala dva kandidata za rektorsko mesto?
»S kolegico Ireno Mlinarič Raščan sva skupaj sedeli na sejah senata. Se poznava, deliva si tudi nekatere poglede, medtem ko Gregorja Majdiča poznam kot rektorja, ki prej ni bil tako aktiven v univerzitetnem okolju, bil je bolj raziskovalec in ne toliko učitelj.
V času, ko se pripravljamo na volitve, se mi zdi zelo nekorektno, da bi rekla kaj več kot to. Trenutno mi je pomembno samo, da smo v 'bitki' za rektorsko mesto korektni in se izogibamo umazanim igram ter stiskanju drug drugega v kot.«
Kaj bi torej radi dosegli kot rektorica Univerze v Ljubljani, če to postanete?
»Univerza v Ljubljani ima strateške dokumente, ki so bili sprejeti z visoko stopnjo soglasja, tako strategija kot posamezni deli. Ni problem v tem, kaj je v njih zapisano, ampak kako to uresničiti. Poleg tega bo treba krepiti njen ugled, predvsem pa njeno vlogo, ki je zdaj precej nevidna, medla, neizkoriščena.
Ko se je ta začel zadnji mandat, je NAKVIS od univerze zahteval, da nekatere članice spremenijo vpisne pogoje za sprejem, kar je bilo v škodo članicam. NAKVIS je grozil, da bo samo pogojno akreditiral našo univerzo, zato je ta 'pokleknila'. S tem nisem soglašala. Nato se je en študent pritožil, in na koncu smo bili na istem, kot če ne bi popustili.
Zgoditi se ne bi smelo niti to, kar se je okoli prevodov nazivov; magister računovodstva in revizije je bil preveden v 'master of arts'. Bi človek rekel, da se kdo norčuje iz tega, da je revizija 'arts'. To se ne sme zgoditi univerzi, pa še marsikaj drugega je bilo. To je ključno: moraš se znati pogovarjati z državo. Vse je v tem, ali si upamo ali ne. In moramo si upati.
Če sklenem, bi rada izrazila pomembnost sobivanja članic univerze in akademij. Treba je delati na tem, da univerza dobi nazaj vlogo, ki jo ima, da se nehamo sklanjati in uklanjati, da se ne bojimo ukrepati v kontekstu avtonomije. Ključno je zavedanje, da univerza obstaja zaradi študentov, ne obratno – študenti niso zaradi univerze.
Študentom je treba prisluhniti, poskrbeti zanje. V mojem ospredju bodo oni, enakopravnost članic Univerze v Ljubljani in pogum, da nekaj naredimo, premaknemo - zagotovimo Univerzi v Ljubljani položaj, ki jih pripada!«
Starejše novice
