En–Knap & Via Negativa, Kristina Aleksova: TRI ČETRT ČLOVEKA tor., 8. apr. 2025 ob 20:00

Sem balerina. Ponavljam korake, sekvence in kombinacije. Sem koreografinja. Vedno proizvajam, a nikoli ne pridem do konca. Sem izvajalka. Obračam glavo, premikam roke, noge in trup. Sem telo. Vedno delam, a vedno naredim premalo. Sem avtorica. Stopim iz vrste. Ne
vem, če je ok, da sem stopila najprej v levo. Vedno več gibanja najdem v mirovanju, a obstajajo še tri možnosti. Naprej, nazaj. Ali celo v desno. Sem plesalka - tri četrtine človeka. Štejem do tri. Vedno znova se odločam, a odločitev se mi upira. Dvigujem se visoko na prste in spuščam se vse do dna. Borim se za vse smeri gibanja. A se še vedno vrtim okoli lastne osi. Hitro se zadiham, izgubljam ravnotežje in moč. Misli urejam v sklope, vrste, kolone, ponovitve, kanone in dodajam pavze. Red me pomirja in me hkrati nervira. Sem človek discipline. V maniri popolnosti lovim bistvo lastne nepopolnosti. Da ujamem manjkajočo četrtino. Verjamem v tradicijo - referenčne točke, ki nas držijo skupaj. Zato vzamem osem osvobojenih teles. Uredim jih v sklope, vrste, kolone, ponovitve, kanone in pavze. Slečem jim vse odvečno in jih izpostavim harmoniji. Živi zid enakosti vzpostavi režim ravnovesja med redom in kaosom. Skupaj štejemo do tri. Ena. Dva. Tri. Ob misli na štiri se spotaknemo. Zagrizemo znova in misel nas zmeraj znova ugrizne nazaj. Do krvi in mesa. Ker korak ni nikoli samo korak. Ker ples ni nikoli samo ples. Telo pa je vedno le telo.

Yvonne R. je svoj “No Manifesto” obravnavala znova in ga prilagodila, ko je ugotovila, da lahko njegova načela zavirajo ustvarjalni proces. Bil je preveč radikalen - v umetnosti ne bi smelo biti nobenih prepovedi. A težnja po doseganju nemogočega, združevanju nezdružljivega in predstavljanju nevidnega je temeljna za ustvarjalnost. In ta težnja je po svoji naravi radikalna. Spoštujem vsakogar, ki je pripravljen priznati, da ne razume več tistega, kar se mu je nekoč zdelo pomembno; tako se učimo in razvijamo. Kot je rekel Walt Whitman: “Ali si nasprotujem? Potem si torej nasprotujem (sem velik, vsebujem množice).” Vseprisotna povprečnost v vsakdanjem okolju, kulturi in umetnosti zahteva drzne poteze, ki premikajo meje, tudi če se ti poskusi zdijo nemogoči. Z uporabo orodij čistega plesa in raziskovanjem koncepta koreografije, predstava skuša ujeti lepoto radikalne misli skozi gib in raziskati nenehno premikajočo se mejo med osvobojenim in omejenim telesom.