Hamlet

Če bi njegovega novega Hamleta, ki se je nastal v Narodnem gledališču v Krajovi, zrli s strogo preciznostjo, z očmi hladnega analitika, bi verjetno le skomignili z rameni, saj predstava ne odgovarja na nobeno od „večnih“ vprašanj, ne izpostavlja koncepta, ne izkazuje se kot „nujna“ ali „aktualna“ v „teh tragičnih časih“ ... Zakaj si torej na koncu želite le, da bi si jo čim prej spet ogledali? Ker je živa. Čeprav gre za veliko tragedijo, izklesano v kamen večnosti, je kri, ki teče po žilah te produkcije, topla.
Donnellan je od nekdaj znal in še danes bolje kot marsikdo drug v gledališču zna senzibilnost spojiti z eleganco. To počne tako, da gledalec nenehno razmišlja o sebi, čeprav ga z odra nihče ne bo sramotil, potiskal v kot, klical na odgovornost, niti ga ne bo poskušal navdušiti. Donnellan je pretanjeno subtilen, a hkrati odločen. Vse pri njem je preprosto, vibrirajoče, utripajoče, dihajoče, nič ni odvečno.