Pohujšanje v kotlini Šentlublanski

Pohujšanje v deželo spt pritepst se če brezsramno—
da ukanvo bi rodoljube, zavite v mglo šentane Lublane.
V lepi Mirelli poželenje po poljubih hlapcev raste,
do nje glas endemitskih vdancev seže.
Sveta županijska družba v bran čednosti se je orngi co dava,
nečistost že uspeva je izgnat,
ki z avtonomno cono se je spečava.
Podzemlje rezervirava je za srebrne konjičke—
njih sedeže krasé Jacinte, greha je vredn
ogled vsake
ekshibicionistične profilke.
Kotlino zadušiva je s farizeji
zelenga urbanizma, s sleparji
utaplja jo v odplakah C0-cainskega kanala.
Njeni sinovi zmagovalci
so na nepremičninskem bojnem poljo—
popotnik z vzhoda potisjen v kot Metelkove je izbe.
Še čednost celibata odfrfotava radovoljna je v franže—
na plečih ministranta.
V peklo na zmli šentani
hudiča samga opehari ekscelenca!
Neue Slowenische Kunst, prvoboritelj na eventni fronti, raz kotlino veje
goveje viže—
lepi Mirelli žuga—
duh tujinstva ne bo oskruno svetinj podeželske štrom kitare!
Trdno vero rodoljubov prvezo je na nit iz plesne kače,
burek Olimpijo nastavo za postojanko à la carte.
A Apolon odvrača obraz od blagoslovlenih palač kotline,
ki redé tovste umetniške izbrance.
Poskrbo bo, da najčistejše pohujšanje užene se sred grajskega brloga—
v njem tovor grehov zliv se bo
z razgaljenih ramen poštenih.
Zato voaerji najsvetejše maše, ljubimci neinstant užitka, strnite vrste—
Boga ne bo, da talo bi odpustke.
Lekcijo dočako bo sam Zlodej, zamaknjeno klečeč co mešalnega oltarja.