FOTO: V lockdownu na dopust na Švedsko, vse do severnega sija

Ker je v slovenski klimi po enem letu vse bolj nevzdržno dihati, sem končno zbrala pogum, da pobegnem iz deželice na sončni strani Alp in izkoristim zadnje dni, ko se nad arktičnim krogom še vidi severni sij. Vseeno mi je bilo, v katero izmed držav, ki imajo to srečo, da segajo geografsko dovolj severno za občudovanjem tega prekrasnega pojava, se bom podala – na koncu se je poklopilo s Švedsko, povratek v domovino pa nenačrtovano z aprilskim zaprtjem države.

Švedska – na lastno odgovornost

Ko sem na začetku marca brskala po spletu, kam lahko skočim, ni kazalo najbolj obetavno. Prva izbira je bila finska Laponska, druga Norveška, a trenutno obe državi nista ravno naklonjeni obiskom turistov. Tudi Islandija je imela zelo stroge vstopne pogoje, saj bi morala poleg negativnega PCR testa še za teden dni v karanteno, nato pa se še enkrat testirati, preden bi lahko pričela z raziskovanjem tega biserčka.

Na voljo je ostala enigmatična Švedska, ki že dobro leto dni buri duhove s svojim nenavadnim, preprostim, ležernim, flegmatičnim, marsikomu morda tudi nezaslišanim dojemanjem in sprejemanjem »smrtonosnega« virusa (in življenja nasploh), ki pa ju kaj kmalu posvojiš, prav tako postane popolnoma logičen in naraven tudi odziv.

Zdi se mi, da tu v praksi res dobro deluje neko nenapisano pravilo ali, bolje rečeno, načelo, da mora v trenutni situaciji vsakdo delovati po svoji vesti in pameti ter biti odgovoren za lastna dejanja.

Za vstop dovolj že hitri test

Vstop v Švedsko je za prebivalce Evropske unije čisto preprost: dovolj je že negativni hitri test. Kljub temu sem sama za vsak slučaj naredila PCR test, saj sem se tako počutila bolj samozavestno in sigurno.

Vse informacije sem iskala na spletu. Že niz, ki vsebuje par besed, kot so na primer »covid-19«, »travelling«, »visiting« in ime ogledane države, je dovolj, da se dokoplješ do verodostojnih informacij, saj te po navadi vodi na vladne strani.

Informacije so prav tako dostopne na spletnih straneh letalskih družb. Nemška letalska družba Lufthansa, s katero sem letela, je ažurno pošiljala tudi elektronska sporočila glede vseh sprememb, ki so se dogajale v času mojega potovanja.

Spa na letališču

Na letališču sem bila po slabem letu dni, tako da sem se počutila, kot da bi prišla v najbolj luksuzen spa. Letela sem z Brnika, ki mi je osebno še vedno najbolj prijetno letališče, na katerem sem kdaj koli bila. Njegova majhnost, preprostost in domačnost poskrbijo za prijeten začetek potovanja, prav tako pa poteka trenutno vse po res hitrem postopku, saj je bolj kot ne prazno.

Gospodična na »check-inu« si je sicer vzela nekaj časa s testom, saj je obenem preverila situacijo na obeh letališčih (se pravi: v dveh tujih državah) in morebitne spremembe, povezane z letom, zato pa je po hitrem postopku, v domačem duhu in brez težav minil »security check«, prav tako težko pričakovano vkrcanje.

Letala, ki trenutno povezujejo Slovenijo z večjimi letališči (v mojem primeru frankfurtskim), so majčkena in izredno udobna. Osebno mi je bilo veliko bolj prijetno leteti do Frankfurta kot nato v večjem letalu do Stockholma.

Frankfurt že sam po sebi dopust v malem

Ob vstopu na frankfurtsko letališče so me takoj malo grobo »napadli« policisti ter zahtevali test in vstopnico do Stockholma – dokaz, da sem samo »v tranzitu« – vendar je nadaljnje peturno čakanje minilo, kot bi trenil. Predvsem pa lagodno.

Frankfurtsko letališče je polno presenečenj: tudi navadnim smrtnikom nudi zelene »oaze«, gostinske »vrtove«, sobo z igralnimi konzolami, igrišča za najmlajše, območje z udobnimi »jajčki«, v katere se lahko zlekneš in res olajšajo čakanje, in kar pride pri obilici prtljage najbolj prav – tekoče talne površine. Letališče je že samo po sebi dopust v malem.

Vzporedno vesolje

In končno sem dosanjala Švedsko. Vikend, ki sem ga preživela v Stockholmu, je minil v znamenju »pirčkanja« in izkoriščanja vseh ugodnosti, ki jih nudijo gostilne, saj sem to po skoraj pol leta, odkar pri nas turistični in gostinski sektor ne obratuje, res potrebovala.

Švedi dovoljujejo zbiranje do osem oseb, odprte pa imajo vse trgovine, gostinske, turistične in športne objekte, na kar smo sami že skoraj pozabili, zanimivo pa je, da so zaprti muzeji.

Za mizo lahko sedijo do štiri osebe, vzdrževati pa se mora medsebojna razdalja, in sicer en meter. Pred trgovinami so prav takšne vrste, kot jih videvamo pri nas, saj mora imeti vsak človek zase vsaj deset kvadratnih metrov, v trgovinah, telovadnicah, bazenih in notranjih športnih objektih pa ne sme biti več kot 500 ljudi (kar ne velja za nakupovalne centre).

Dejstvu, da točijo alkohol samo do osmih zvečer, lokale pa zapirajo ob pol devetih, nisem gledala v zobe, saj sem bila vesela že tega, da sem se lahko nekam usedla kot normalen človek.

Maske ne nosi praktično nihče – priporočljive so sicer ob vožnji z javnim prevoznim sredstvom, a še to samo ob prometnih konicah. Tudi takrat jih domačini povečini ne nosijo, zato kot turist na avtobusu ali vlaku hitro dobiš občutek, da si med njimi kot »vesoljec« z druge galaksije.

Res je, da je transport tu zelo drag, a je vreden vsakega evra: moderni avtobusi in hitri nočni vlaki, na katerih se lahko celo stuširaš, pozajtrkuješ in imaš nasploh skorajda občutek, da potuješ v hotelski sobi. Švedska je ogromna, zato toplo priporočam potovanje z vlaki, saj so notranji leti in najemi avtomobila res zasoljeni.

Več informacij najdete s klikom na povezavo: https://www.krisinformation.se/en/hazards-and-risks/disasters-and-incid….

Dolga pot domov

Po dobrem tednu dni, ki sem ga preživela v mehurčku na samem severu Švedske, je sledil povratek v realnost, ki pa je stekel vse prej kot gladko. Kar sem se naučila, je, da moraš to preprosto vzeti v zakup, če želiš potovati v tako nestanovitnih časih.

Na srečo se mi je na nočnem vlaku do Stockholma uspelo naspati, saj poslednji dan pred letom seveda ni minil brez stresa.

Tik pred zdajci me je presenetilo Lufthansino elektronsko sporočilo, da se moramo za vstop v Nemčijo testirati tudi tisti, ki smo na frankfurtskem letališču samo »v tranzitu«, se pravi, da nekako prestopamo. Izgleda, da tudi Nemci radi prirejajo presenečenja in obožujejo birokratske kolobocije. Ura je bila šest zvečer, let pa ob šestih zjutraj, kaj narediti?

Na srečo so skoraj zagotovo testirna mesta vsaj na letališču, kjer nekdo za ta turistični luksuz mastno zasluži na tvoj račun. Ne glede na vse ga ob negativnem rezultatu na koncu skoraj poljubiš od hvaležnosti …

Zaradi pregledovanja testov na »check-inu« smo morali naslednji dan teči na letalo, saj bi skoraj zamudili vkrcanje, prihod na frankfurtsko letališče pa je začuda minil bolj mirno kot ob prihodu iz Slovenije.

Konec dober, vse dobro

Prav tako se je obrestovala investicija 130 evrov v hitri test, saj tako nisem imela dan pred »lockdownom« nikakršnih zapletov ob vstopu v domovino, čeprav se je zaostrovanje ukrepov začelo že na začetku tedna.