Podjetno z Andrejem Klančarjem in Davidom Rošićem, Klančar Žerjavi. O rasti družinskega podjetja, pomenu zaposlenih, poslovnih izzivih in prijateljstvu, ki traja že od šolskih klopi.
Podjetje Klančar Žerjavi je v zadnjih letih doživelo precejšnje spremembe. Iz manjšega družinskega podjetja je zraslo v organizacijo s 43 zaposlenimi, ki vse več pozornosti namenja sistematičnemu vodenju, razvoju zaposlenih in digitalizaciji. Ob tem se ne želi omejevati zgolj na žerjave, temveč razmišlja širše - o tem, kako lahko svojim naročnikom olajša in pospeši gradnjo.
V rubriki Podjetno smo se pogovarjali z Andrejem Klančarjem, direktorjem in lastnikom podjetja, ter Davidom Rošićem, operativnim direktorjem. Sogovornika povezuje dolgoletno prijateljstvo, ki sega v šolska leta, pa tudi skupna podjetniška pot. Čeprav imata pogosto različne poglede, prav v tem vidita eno od prednosti svojega sodelovanja.
Spregovorila sta o izzivih hitre rasti, poslovnih rezultatih, napakah, ki so ju največ naučile, in načrtih za prihodnost. Pogovor pa je razkril tudi njun odnos do zaposlenih, denarja, športa in odgovornosti do lokalnega okolja.
Podjetno o podjetju
Klančar Žerjavi je družinsko podjetje iz Sežane, specializirano za gradbene žerjave. Začetki segajo v osemdeseta leta. Takrat je Miro Klančar v Križu pri Sežani pustil službo v izvozno-uvoznem podjetju in začel z gradbenimi kompresorji, pozneje pa se je preusmeril v žerjave, ki jih pri zasebnih gradnjah v Sloveniji takrat skoraj niso uporabljali. Konec leta 2008 je vodenje prevzel sin Andrej, ko je imelo podjetje tri zaposlene in 14 žerjavov.
Danes ima podjetje več kot sto žerjavov in jih skupaj z gradbenimi dvigali oddaja v najem. Ukvarja se tudi s servisom in prodajo gradbene opreme. Leta 2025 je najem prinesel približno 40 odstotkov čistih prihodkov od prodaje, prodaja na drugih trgih Evropske unije pa 37 odstotkov. Na Hrvaškem ima podjetje tudi podružnico. Sodelovalo je pri gradnji drugega tira, prenovi velikanke v Planici in obnovi pogorele koče na Okrešlju, kamor je žerjav pripeljal helikopter Slovenske vojske.
Dejavnost od januarja 2014 poteka prek družbe Klančar Žerjavi d.o.o. Ustanovil jo je Andrej Klančar s prenosom svojega samostojnega podjetja. Je njen edini lastnik in direktor, od decembra 2025 pa družbo kot direktor zastopa tudi David Rošić. Družba, ki zaposljuje okoli 40 sodelavcev, je leta 2025 ustvarila skoraj 8,9 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, kar je dobro tretjino več kot leto prej, in skoraj 575 tisoč evrov čistega dobička.
Kdaj ste ugotovili, da Klančar Žerjavi niso več majhno družinsko podjetje, ampak organizacija, ki mora razmišljati bolj sistemsko?
David Rošić: »Prelomnica je bila leta 2022, ko sva z Andrejem reorganizirala podjetje in sem operativno prevzel vodenje. V podjetje sem prišel kot deveti zaposleni. Do takrat smo rasli organsko. Andrej je vodil podjetje, vsi smo bili zavzeti in proaktivni, pri odločitvah pa smo poskušali upoštevati čim več mnenj. Skoraj o vsem smo odločali skupaj.
Ko nas je bilo približno 20, smo začeli čutiti, da tak način dela ne zadošča več. Ne zato, ker bi poslovali slabo, ampak ker je bilo vedno več zapletov in komunikacija ni bila več tako preprosta.
Spomnim se, kako velik korak je bil že pogovor o uvedbi rednih sestankov, ki jih prej praktično nismo imeli. Nekateri so se spraševali, zakaj bi sedeli skupaj in izgubljali čas.
Pri približno 22 zaposlenih smo se odločili za reorganizacijo. Z ekipo smo oblikovali oddelke ter zapisali vizijo, poslanstvo in vrednote. Pred tem je vsak uporabljal svoje aplikacije, podatke smo vnašali v različne sisteme, odgovornosti pa niso bile dovolj jasno določene. Vedno težje je bilo vedeti, kdo o čem odloča.«
Koliko zaposlenih imate danes?
David Rošić: »Trenutno nas je 43.«
V zadnjih letih ste precej zrasli. Kaj je bilo pri tem najtežje obvladovati - finance, zaposlene, procese ali morda lastne ambicije?
David Rošić: »Najprej bi izpostavil kulturo podjetja. Ko smo zapisali vizijo, smo si rekli, da gremo naprej. Vodje so vedeli, kakšne kadre potrebujejo, in v enem letu smo število zaposlenih povečali s približno 22 na 37.
Pri organski rasti, ko zaposliš enega ali dva človeka na leto, se nova sodelavca postopoma vključita v obstoječe okolje. Ko pa v kratkem času pride 15 novih ljudi, ni samoumevno, da bodo takoj razumeli in živeli kulturo, ki smo jo gradili pet ali deset let.
To smo občutili na različnih področjih, tudi pri organizaciji skupnih dogodkov in vsakodnevnem sodelovanju. Stvari, ki so prej delovale same od sebe, nenadoma niso več delovale tako dobro.
Takrat smo se odločili, da nekoliko upočasnimo rast in ponovno povežemo ekipo. Ko smo to uredili, smo lahko začeli postopoma nadaljevati.
Seveda so bili izzivi tudi pri financah in procesih. Z večjim številom ljudi pridejo večji zneski, večja odgovornost in zahtevnejše odločitve. Toda če bi moral izpostaviti eno področje, bi bila to kultura podjetja.«
Kako danes sestavljate ekipo? Katere lastnosti in kompetence iščete pri novih sodelavcih?
David Rošić: »Pri zaposlovanju imajo danes veliko večjo vlogo vodje oddelkov. Nekoč je zaposloval Andrej, pozneje sem bil pri skoraj vsakem razgovoru tudi jaz, zdaj pa se vključujeva predvsem v zaključnih fazah.
Zanimivo je, ko vodje spoznajo kandidata in rečejo, da je pravi za nas, pravi Klančar, čeprav so ga videli prvič. Pri tem imajo ključno vlogo vrednote. Pomembno nam je, da se z ljudmi ujamemo.
Nekoč smo zaposlovali veliko samoukov in ljudi, za katere smo vedeli, da bodo potrebovali več let razvoja. Danes še vedno želimo zaposlovati mlade, vendar vedno bolj iščemo tudi ljudi z izkušnjami in ustreznimi kompetencami. Potrebe podjetja so namreč večje in hitrejše.
Znanje in veščine se da pridobiti, če ima človek voljo in željo po razvoju. Pomembno pa je, da gre za obojestransko dober odnos in skupno vizijo.«
Andrej Klančar: »Vedno sem iskal strastne ljudi. Žena me je pogosto opozarjala, da je služba samo služba, jaz pa sem trdil, da je to način življenja. Verjetno je resnica nekje vmes.
Želel sem si sodelavcev, ki jim je mar, ki so pripadni podjetju, pripravljeni rasti in stopiti iz cone udobja. Imel sem srečo, da sem bil vedno obdan z izjemnimi sodelavci, ki sem jih rad vodil.
Še danes rad pridem v podjetje, ker smo to kulturo ohranili in nadgradili.«
Kaj pravzaprav prodajate svojim strankam? Je to zgolj žerjav ali nekaj več?
Andrej Klančar: »Dolga leta smo mislili, da prodajamo žerjave. Danes vemo, da prodajamo enostavnejšo in hitrejšo gradnjo.
Dokler bodo imele stranke z nami manj težav in zastojev, gradile učinkoviteje in s svojimi projekti zaslužile več, nas bodo izbirale.
Naše poslanstvo je naročnikom olajšati in pospešiti gradnjo. V tej smeri bomo razvijali podjetje tudi v prihodnje. Če se bo nekega dne gradilo z droni, bomo ponujali drone.
Žerjave imamo radi, vendar naše bistvo ni prodaja žerjavov, ampak reševanje težav naših naročnikov.«
Bi se lahko zaradi tega nekoč spremenilo tudi ime podjetja?
Andrej Klančar: »Ja.«
Kako ste poslovali v letu 2025 v primerjavi z letom 2024?
David Rošić: »Zelo pozitivno. Pred tem smo šli skozi zahtevno obdobje. Povečali smo število zaposlenih in se lotili enega največjih ter najkompleksnejših projektov v podjetju – uvedbe sistema ERP.
Pozornost vodstvene ekipe je bila zato precej usmerjena v uvajanje sistema in vključevanje novih sodelavcev. To je vplivalo tudi na poslovanje.
V leto 2025 smo vstopili precej bolj suvereno in začeli pobirati sadove preteklega dela. Prihodki so se v primerjavi z letom 2024 povečali za približno 21 do 22 odstotkov.
Še pomembnejši se mi zdi podatek, da se je EBITDA povečala z 1,5 na 2,5 milijona evrov. To je bil za nas velik pokazatelj, da ekipa ustvarja vedno boljše rezultate.
Tudi letos nadaljujemo rast s podobno hitrostjo oziroma še hitreje, kar nas zelo veseli.«
Kje želite biti čez pet ali deset let? Kakšna je dolgoročna vizija podjetja?
David Rošić: »Ob reorganizaciji leta 2022 smo zapisali petletno vizijo do leta 2027. V prihodnjem letu bomo pripravili tudi novo dolgoročno vizijo.
Med našimi ključnimi usmeritvami so zavzeti in zadovoljni zaposleni, kompetenten strokovni kader ter digitalizacija. Če zaposleni niso zadovoljni in zavzeti, nima smisla govoriti o drugih ciljih.
Na tem področju veliko delamo. Letos smo bili tudi finalisti izbora Zlata nit, kar razumemo kot eno od zunanjih potrditev našega dela.
Veliko smo naredili tudi pri digitalizaciji. Nekatere stvari so nam danes že samoumevne, čeprav še pred nekaj leti niso bile.«
Andrej Klančar: »Jaz bi odgovoril bolj preprosto. Verjamem, da bomo med najboljšimi zaposlovalci, da bodo ljudje želeli delati pri nas in da bomo ustvarjali visoko dodano vrednost.
Želim si podjetja z ogromno kreativnosti in veliko odgovornostjo do širšega okolja.«
Nakup novega žerjava je velika investicija. Kako sprejemate takšne odločitve in kdaj ocenite, da je pravi čas za vlaganje?
David Rošić: »Danes je to precej lažje, ker veliko več načrtujemo in napovedujemo. Letos smo pri tem naredili velik napredek. Večino pomembnejših stvari načrtujemo pol leta ali celo leto vnaprej.
Pri odločitvah upoštevamo stanje na trgu, trenutne razmere v podjetju in dolgoročno strategijo.
Še pred dvema letoma smo veliko odločitev sprejemali precej sproti. Danes imamo bolj urejene procese in dolgoročnejši pristop k nabavi ter investicijam.«
Andrej Klančar: »Čeprav govorimo o investicijah v stroje, se v resnici največ ukvarjamo z ljudmi. Verjamemo, da je prav v njih največja dolgoročna dodana vrednost.
Naši sodelavci bodo prepoznali, katere stroje in rešitve trg potrebuje. Mi pa se bomo temu prilagodili.
Večkrat se pošalim, da sploh ni pomembno, kaj bomo delali, ker lahko s tako ekipo počnemo zelo zanimive stvari. Znanje je danes veliko dostopnejše, svet se hitro spreminja in ne bi bil presenečen, če bi Klančar čez deset let deloval tudi na povsem drugem področju.«
Brez česa vaše podjetje ne bi moglo delovati?
David Rošić: »Brez ljudi. To je dejstvo.
Seveda imamo delovna mesta, ki jih je lažje nadomestiti, vendar ne želimo zaposlovati zgolj zato, da zapolnimo prosto mesto. Razmišljamo dolgoročno.
Včasih kdo iz operativnega oddelka reče, da človeka potrebuje takoj. Potem pa ga vprašamo, ali bi si tega kandidata želel v ekipi tudi čez dve leti. Če je odgovor negotov, je bolje počakati še dva meseca in najti ustreznejšega človeka.
Če imamo prave ljudi, lahko rešujemo tudi druge izzive.«
Andrej Klančar: »Včasih je bila največja ovira denar, danes pa ga je precej lažje dobiti. Po drugi strani je bilo nekoč na voljo več ljudi, danes pa jih primanjkuje.
Kar je danes tvoja prednost, lahko jutri postane slabost in obratno.
Mi gradimo zelo dolgoročno zgodbo. Našo približno 20-odstotno rast razumem kot zdravo in dolgoročno vzdržno. Poznamo podjetja, ki rastejo po tisoč odstotkov na leto, vendar je to povsem drugačen način poslovanja.
Želimo si ustvariti podjetje, na katero bodo ponosni tudi naši vnuki. Morda bodo nekoč celo delali v njem. Želim si, da bi Klančar obstajal tudi čez sto let.«
David Rošić: »Pomembno je tudi, kako pridemo do cilja. Do istega cilja lahko prideš na tisoč načinov.
Mi želimo, da skupaj s podjetjem rastejo tudi ljudje. Ne želimo, da na vrh pridemo samo midva, drugi pa ostanejo zadaj.
Vse želimo pripeljati na vrh hriba. Ali bo to Triglav ali Mount Everest, bomo še videli. Pomembna je tudi pot.«
Kako umetno inteligenco uporabljate pri vsakodnevnem delu? Vam že pomaga pri prihranku časa ali zmanjševanju stroškov?
David Rošić: »Prav danes smo imeli triurno izobraževanje o umetni inteligenci za del sodelavcev iz pisarn.
Umetno inteligenco že uporabljamo pri vsakodnevnem delu. Zaposleni uporabljajo različna orodja in agente, postopoma pa jih vključujemo tudi v sistem ERP.
Strateško smo se odločili, da bomo na tem področju naredili še več. Med glavnimi cilji sta avtomatizacija procesov in samodejna priprava poročil.
Še pred pol leta si nekaterih možnosti nismo predstavljali, danes pa določena poročila že nastajajo samodejno, druga še razvijamo.
Največ priložnosti trenutno vidimo pri pisarniškem delu, predvsem pri skrajševanju ponavljajočih se administrativnih opravil.
Vzpostavili smo tudi oddelek digitalnega razvoja, v katerem sta zaposlena dva sodelavca. Želimo, da bi umetna inteligenca postala del vsakodnevnega dela vseh pisarniških zaposlenih.«
Andrej Klančar: »Gradbeništvo je še vedno zelo lačno podatkov, čeprav je digitalizacija končno prišla tudi v ta sektor.
Verjamemo, da lahko naročnikom ponudimo več znanja, podatkov in vpogledov ter jim tako pomagamo do hitrejše in varčnejše gradnje.«
Ste v svoji podjetniški karieri naredili kakšno večjo napako? Kako danes gledate nanjo?
Andrej Klančar: »Napaka je, če jo ponavljaš. Če si jo doživel in se iz nje nekaj naučil, je bila to šola.
Ne želimo si, da ne bi delali napak. Želimo si, da jih ne bi ponavljali in da ne bi delali nepotrebnih napak. Zato se ves čas izobražujemo in opazujemo tiste, ki so določeno pot že prehodili.
Ena mojih večjih napak je bila, da sem varčeval pri napačni stvari.
Pred mnogimi leti so se pojavili programi, ki so omogočali vpogled v finančno stabilnost podjetij. Takrat se mi je približno tisoč evrov za tak program zdelo preveč. Nisem videl njegove vrednosti.
Potem nas je stranka pustila na cedilu in ostala dolžna približno petnajstkrat toliko, kot bi nas stal program. Takrat sem se naučil, da moraš vedeti, pri čem varčuješ, in da moraš spremljati razvoj tehnologije.
Sicer pa imamo napake radi, ker z njimi rastemo. Pogosto je prav v bolečini priložnost za nekaj boljšega.«
David Rošić: »Ena večjih lekcij iz zadnjega obdobja je bila, da smo leta 2024 hkrati začeli uvajati sistem ERP in graditi nove objekte, med drugim skladišče.
Imeli smo približno 40 zaposlenih, z uvajanjem takšnega sistema nismo imeli veliko izkušenj, vodstvena ekipa pa je morala istočasno voditi še gradbene projekte.
Vse smo počeli hkrati. To je bilo zelo zahtevno leto.
Če smo preživeli to, bomo zmogli še marsikaj. Vendar nas je ta izkušnja naučila, da moramo resneje načrtovati, kaj lahko naredimo v posameznem letu in česa ne.
Pozitivna naravnanost in prepričanje, da vse zmoremo, imata svoje meje.«
Kakšen vpliv želite imeti kot podjetje na lokalno skupnost?
Andrej Klančar: »Želimo ustvarjati zgodbo, na katero bodo ljudje ponosni in ki bo lahko drugim za zgled.
Večje ko je podjetje, več koristi lahko prinese okolju. Lahko podpira kulturo in šport, navdihuje mlade podjetnike ter spodbuja ljudi k vseživljenjskemu učenju.
Verjamem, da ima lahko uspešno podjetje veliko širši vpliv od samega poslovanja. Tako kot športnik ni zgled samo na igrišču, lahko tudi podjetje pozitivno vpliva na svoje okolje.
Ko nekdo v določenem okolju naredi preboj, lahko s tem dvigne standarde in ambicije tudi drugim. To se je zgodilo na različnih področjih, tudi v Goriških brdih.«
David Rošić: »Želimo razmišljati širše od poslovnega rezultata. Pomembno nam je, kaj bomo pustili za seboj.
Andrej veliko časa namenja deljenju naših izkušenj, dobrih praks in tudi težav, s katerimi smo se srečevali. Tudi to je način, kako lahko vplivamo na okolje.
Veliko vlagamo v zaposlene, njihovo izobraževanje in dobro počutje. Podpiramo jih tudi pri stvareh, ki niso neposredno povezane z delom.
Naš vpliv se širi tudi prek zaposlenih in njihovih družin. Poleg tega podpiramo športne dogodke in različne organizacije.
Pomemben del odgovornosti do okolja vidimo tudi v poštenem poslovanju, plačevanju davkov in spoštovanju pravil.«
Andrej Klančar: »Pomembno se mi zdi, da se zaposleni zavedajo tudi potreb drugih ljudi. Če gre nam dobro, še ne pomeni, da gre dobro vsem.
Pri dobrodelnih dejavnostih želimo, da sodelavci niso samo opazovalci, ampak aktivno sodelujejo pri odločanju, komu bomo pomagali.
Prav tako sodelujemo s šolami in vrtci ter mladim predstavljamo poklice. To nam vzame čas, ki bi ga lahko namenili neposrednemu delu, vendar verjamemo v dolgoročno vrednost takšnega sodelovanja.«
David Rošić: »Pri vseh teh dejavnostih je največji izziv vztrajati tudi takrat, ko rezultati niso takoj vidni.
Naša prva vrednota je razvoj. Vanj vlagamo ogromno časa in denarja. Dokler se takšna vlaganja ne pokažejo v rezultatih, so strošek.
Ko pride slabše leto, se seveda vprašaš, ali je bilo vse to potrebno. Ko pa vidiš, da se rezultati izboljšujejo, lahko bolj mirno in pogumno nadaljuješ.«
Kaj za vaju pomeni biti dober šef?
Andrej Klančar: »Vedno razmišljam, za kakšnega šefa bi si sam želel delati.
Želel bi si zahtevnega, zelo razgledanega, ambicioznega in kreativnega vodjo, ki pa je na koncu predvsem človek.
Pomembna je dobra namera. Danes se mi zdi, da mora biti dober vodja tudi nekoliko coach, sicer dolgoročno težko ostane uspešen.«
David Rošić: »Z vsem tem se strinjam. Moji glavni vodili sta dobronamernost in transparentnost.
Ciljamo visoko. Ko nas je bilo 22, smo zapisali vizijo, da nas bo nekoč od 80 do 110 in da bomo imeli več kot 300 dvigal. S tem smo jasno pokazali, kam želimo priti.
Pomembno pa je, da ljudje vedo, zakaj nekaj počnemo, in da informacije delimo, kadar ni utemeljenega razloga, da jih ne bi.
Pri odločitvah se trudim ravnati dobronamerno in transparentno.«
Andrej Klančar: »Z Davidom sva se pred kratkim pogovarjala, da bo prava zmaga, ko bomo lahko nekoč ob koncu decembra vsakemu zaposlenemu razdelili 10.000 evrov nagrade.
O tem sanjamo. Ne o tem, da bi imeli od uspeha korist samo lastniki, drugi pa zelo malo.«
Če bi jutri prejeli dodaten milijon evrov za razvoj podjetja, kam bi ga usmerili?
Andrej Klančar: »Takoj bi razmišljal, ali lahko dobimo še en milijon zraven. Naši cilji, potrebe in želje so namreč zelo veliki.
Vlagali bi v širitev na tuje trge, nove tehnologije, osnovna sredstva in boljše, zmogljivejše žerjave.
Vse bi usmerili v to, da bi lahko strankam ponudili še boljšo podporo in jim omogočili učinkovitejšo gradnjo.
Pri nas denarja za vse ideje nikoli ni dovolj.«
David Rošić: »Vedno večje zneske smo pripravljeni investirati, vendar se teh odločitev lotevamo z vedno več priprave in odgovornosti.
Pomembno je tudi, da odločitve postopoma prenašamo na vodje oddelkov. Ne želimo, da sva z Andrejem ozko grlo, skozi katero mora iti vsaka odločitev.
Vodja mora imeti možnost predlagati investicijo in zanjo prevzeti odgovornost, seveda ob ustreznem nadzoru.
Želimo vodstveno ekipo, ki res vodi, ne pa zgolj izvaja najina navodila.«
Katera izkušnja iz otroštva ali mladosti vas je najbolj oblikovala?
Andrej Klančar: »Težko bi izpostavil eno samo. Nekaj je verjetno prirojeno, potem pa okolje in izkušnje sestavljajo mozaik.
Od nekdaj sem imel rad ekipne športe in prodajo. Bil sem ambiciozen in komaj sem čakal, da zaključim šolanje, saj sem si želel več svobode.
Podjetništvo doživljam kot del svoje umetniške žilice. V njem ustvarjam, se počutim svobodnega in lahko stvari nenehno izboljšujem.
Velik pečat je pustil šport. Z Davidom sva bila več let soigralca v košarki. Naučila sva se zmagovati, sprejemati poraze, trdo delati in se odrekati. Bili smo tudi drugi v Sloveniji.
Oba sva bila dejavna v mrežnem marketingu, kjer sva se veliko naučila o vodenju ekip, motivaciji in vztrajnosti. Naučiš se tudi, da si lahko desetkrat zavrnjen, preden enajstič slišiš da.
Pomembna so bila tudi številna izobraževanja.«
Se spomnite svojega prvega resnega zaslužka?
Andrej Klančar: »Seveda. Prvi zaslužki so prišli že pri petih ali šestih letih, ko sem obiskovalcem svojih staršev prodajal nalepke.
Pozneje sem prodajal petarde. Prijatelji so me prosili, naj jih priskrbim še njim, in tako sem lahko pokril tudi svojo porabo.
Naslednji korak so bili piratski CD-ji. Prijatelji so potrebovali glasbo in računalniške igre, pri tem pa sva z Davidom že sodelovala.
Oče me ni pogosto hvalil, vendar mi je takrat rekel, da bo počasi treba začeti s kakšnim legalnim poslom.
Prvi legalni zaslužek sem ustvaril v mrežnem marketingu, ko sem odprl svoj s. p. in dobil prvi obdavčeni dohodek.«
Andrej Klančar, David Rošić in podjetje od blizu
Z Davidom Rošićem se poznata že od otroštva?
Andrej Klančar: »Od šestega razreda osnovne šole.«
V tako dolgem prijateljstvu in poslovnem sodelovanju verjetno pride tudi do nesoglasij. Kako jih rešujeta?
Andrej Klančar: »Nesoglasij je bilo veliko, tako v zasebnem življenju kot v poslu. Vedno bolje pa se jih učiva obvladovati.
Imava različna značaja in različni vlogi v podjetju. Pomembno je, da spoštujeva odgovornosti drug drugega in da znava postaviti meje.
Najin odnos je dober, vendar se tudi midva razvijava in morava občasno ponovno uskladiti, kdo je za kaj odgovoren.
Pomembno se mi zdi, da se poslušava.«
David Rošić: »Spoštovanje je pomembno. Ampak če za mizo sedita dve osebi, ki imata isto mnenje in vodita organizacijo, potem je eden preveč.«
Se torej kdaj spreta tudi med intervjuji?
David Rošić: »Tudi med intervjuji se znava prepirati. Zato sva tokrat precej bolj jasno določila, kako bo pogovor potekal in kdo bo odgovarjal na posamezna vprašanja.
Z enim od prejšnjih intervjujev nisva bila zadovoljna, ker sva imela občutek, da sva porabila ogromno časa, povedala pa premalo.«
Andrej Klančar: »Če greva igrat košarko, sva običajno v različnih ekipah.«
David Rošić: »Tudi pri poslovnih pogovorih pogosto najprej predstaviva različni stališči. To je povezano tudi z najinima vlogama. Pomembno je, da so pogledi argumentirani.«
Andrej Klančar: »Rada se malo zbockava.«
Kdo je bil vaš najpomembnejši poslovni mentor ali zgled?
Andrej Klančar: »Igorja Akrapoviča sem spremljal že takrat, ko je imel približno 30 zaposlenih. Občudoval sem, kaj je ustvarjal, in me je jezilo, da se o takšnih slovenskih uspehih ni več govorilo.
Na začetku mi je bil zgled tudi Steve Jobs, vendar sem pozneje, ko sem podrobneje spoznal njegovo zgodbo, ugotovil, da mi njegove vrednote niso tako blizu.
Spoštoval sem vsakogar, ki je bil sposoben preživeti na trgu.
Nekoč sem bil velik promotor podjetništva, danes pa sem pri tem precej bolj zadržan. Spoznal sem, da podjetništvo ni za vsakogar. Podobno kot ne more biti vsak profesionalni športnik, tudi ni vsak pripravljen na tveganja, ki jih prinaša podjetniška pot.«
David Rošić: »Pomembno vlogo so imeli tudi poslovni klubi in podjetniško mreženje.«
Andrej Klančar: »Res je. Veliko sem pridobil v podjetniškem mreženju, kjer so svoje izkušnje delili ljudje, ki so podjetniško pot že prehodili.
Takrat sem imel približno šest ali sedem zaposlenih in sem poslušal izkušene podjetnike, ki so odkrito govorili o delegiranju, zaposlovanju, odpuščanju, računovodstvu in marketingu.
Brez vlaganja v znanje si ne predstavljam rasti.
Pravijo, da podjetje raste, dokler rasteš ti. Če pa si dovolj moder lastnik ali vodja, se moraš znati tudi umakniti, ko ugotoviš, da sam oviraš nadaljnjo rast.«
Šport je pomemben del vajinega življenja. Kako usklajujete podjetništvo, družino ter skrb za telesno in duševno kondicijo?
Andrej Klančar: »Za oboje skrbim. Že od 18. leta, z vmesnimi premori, obiskujem psihoterapijo. Delam na sebi tudi s pomočjo coachev in psihologov.
Šport je moja vsakodnevna rutina. Zdi se mi odlična naložba v dobro počutje, samozavest in sposobnost, da lažje predelam vsakodnevne stvari.
Dolga leta sem bil obremenjen s prepričanjem, da moraš ob prihodu domov službo pustiti za seboj. Meni to ni uspevalo in mi še danes ne uspeva.
Danes si tega ne očitam več.
Ko sem s hčerko in ženo, se trudim biti prisoten. Toda ko grem pod tuš, že razmišljam o Davidu, sodelavcih in novih priložnostih.
Podjetništvo je zame velika strast. Težko si predstavljam podjetnika, ki ob štirih ali petih popoldne preprosto izklopi vse misli na podjetje.«
Ste se na svoji poti kdaj počutili neuspešne?
Andrej Klančar: »Vsakič, ko ponovim napako.
Pri veliki ambicioznosti hitro spregledaš vse, kar je dobro, in vidiš predvsem tisto, kar bi lahko bilo še boljše.
Neuspeh me je običajno spodbudil, da sem poskušal znova in bolje.
Težji so trenutki, ko se naberejo odgovornosti, ko ti zmanjka znanja ali energije za reševanje težav. Takrat se včasih vprašaš, ali boš zmogel in ali ne bi bilo lažje biti nekje zaposlen.«
Se spomnite kakšne poslovne zavrnitve, ki se je pozneje izkazala za koristno?
Andrej Klančar: »Bili so posli, za katere sem iskreno verjel, da si jih zaslužimo in da smo najboljša izbira, pa jih nismo dobili.
Toda čas je pogosto pokazal, da je bilo tako prav. Odprle so se druge priložnosti, mi pa smo morali biti potrpežljivi in določene stvari izboljšati.
Na začetku je bilo precej bolj napeto. Začela sva praktično dva, jaz in Jani, ki je še danes v podjetju. Vsak posel je bil pomemben za preživetje.
Spomnim se, kako boleče je bilo, ko sem verjel, da bomo dobili določen posel, potem pa so se naročniki nehali oglašati ali povedali, da so izbrali nekoga drugega.
Takšne izkušnje so bile del odraščanja podjetja.«
David Rošić: »Ena bolj bolečih izkušenj je bila tudi zavrnitev na razpisu, za katerega smo verjeli, da izpolnjujemo pogoje.
Odločitev smo preverjali in jo tudi pravno izpodbijali, vendar smo postopek pozneje opustili. To nas je takrat zelo prizadelo.
Pozneje smo bili uspešni na drugem razpisu in za uvedbo sistema ERP prejeli približno 100.000 evrov sredstev.«
Andrej Klančar: »To nam je prineslo dodatno zadovoljstvo, čeprav je bila prvotna zavrnitev zelo neprijetna.«
Poznata se že od šestega razreda, danes pa skupaj vodita podjetje. Se kdaj bojita, da bi zaradi različnih pogledov prišlo do resnejšega razkola?
David Rošić: »Podjetje odrašča in tudi midva odraščava. Če pogledam, kako smo delovali pred leti in kako delujemo danes, se mi zdi, da smo vsi - midva in celotna vodstvena ekipa – precej napredovali.
Zavedava se, da imava pogosto isti cilj, vendar različne poglede na pot do njega.
Določena skrb verjetno obstaja. Toda verjamem, da imava dovolj integritete, da bi tudi morebitno večje nesoglasje znala rešiti korektno.
Obema je pomembno, da ohraniva dober odnos. Dokler v tej zgodbi oba rasteva in vidiva prihodnost, se mi zdi možnost resnega razkola majhna.«
Andrej Klančar: »Mislim, da nikoli ne smemo izhajati iz strahu.
Če pogledam svoje odnose s prijatelji, znanci in ljudmi, ki so mi blizu, je zelo malo takšnih, ki bi se končali res slabo.
Zato tudi statistično gledano ne vidim velike verjetnosti, da bi se najino sodelovanje končalo na tak način.«
Podjetno omogočajo: Riko, Zavarovalnica Triglav in Avant2Go.