Michael Leopold, bolj znan kot Leopold I., si na začetku glasbene poti nikoli ni predstavljal, da si bo ustvaril kariero, ampak mu je glasba predstavljala hobi, terapijo za pot iz osebnih stisk.
V pogovoru z Marjanom Doro je spregovoril o svojem nenavadnem imenu, o začetkih, besedilih, politični opredeljenosti in o glasbenih vzornikih.
Nenavadno ime, ki mu je šlo na 'živce', ko je bil mlajši
Leopold I. razkriva zanimiv izvor svojega umetniškega imena. Ime Michael je dobil po legendarnem Michaelu Jacksonu, saj je mama velika oboževalka.
»Ja. To je kar smešna zgodba. Ko sem bil še v osnovni šoli, pa ko sem odraščal, je bilo tako malo neprijetno s tem Leopoldom. Ni bil tako sprejet, kot zdaj, ni se mi zdelo 'kul' ime, ali pa 'kul' priimek.
Tudi na živce mi je šlo, ker sem v osnovni šoli vedno moral učiteljem in profesorjem vedno reči Mihael s c-jem. Vedno je bilo Mihael.
Ja, ampak potem pa na eni točki, ko sem bil malo starejši in sem hodil na te prevajalske seminarje in sem sodeloval dosti z Avstrijci, Avstrijci so … tam pa je to ime zvenelo zelo plemiško in me je nekdo vprašal, če sem iz kakšne plemiške družine v Avstriji.«
Glasba kot terapevtsko orodje - list je najboljši poslušalec
Ob začetkih ni razmišljal o resni glasbeni karieri, vendar se je glasba hitro izkazala za terapevtsko sredstvo in način izražanja v težkih trenutkih.
Razkriva, kako so se njegove pesmi razvijale v odsevu njegove osebne rasti in notranjega razvoja ter postale način, kako deliti svoje izkušnje z občinstvom.
»To bilo eno od sredstev poleg športa, poleg tega, da sem bral, da bi boljše razumel samega sebe in kaj se mi pravzaprav dogaja.
Je pa tudi glasba bila tak nek filter, ko … Jaz pravim, da je list najboljši poslušalec. Nič ti nazaj ne reče, nič te ne obsoja, pa vse mu lahko poveš.«
Pred leti je na prvo mesto postavljal besedila, sedaj mu veliko pomeni tudi glasba
Leopold I. pojasni, da je pred leti besedilo dal na prvo mesto, ugotavlja pa, da mu z leti muzika postaja vse bolj pomembna, da pridobiva vrednost.
»Se mi zdi, da je to tisto, kar postavi neko atmosfero in včasih je lahko besedilo zelo dobro, pa če je muzika taka, da te ne potegne nekako, ne bo dovolj nagovorila ljudi.
Saj muzika je, da se ljudje dobro počutijo v končni fazi. Služi temu. Tako da seveda bi bilo fajn, da ljudje tudi plešejo na muziko.«
Kritična glasba z umetniškim izrazom
V pogovoru Leopold I. razkriva svojo politično neopredeljenost in poudarja, da se nerad predalčka v politične ali strankarske okvirje.
Kljub temu opisuje svojo angažiranost skozi besedila, ki so kritična do družbe, obnašanja in navad.
»Za stranke se ne bom nikoli opredeljeval zaradi tega, ker menim, da vsaka stranka se na eni točki sfiži. In jaz sem pač umetnik in opazujem, kaj se to dogaja … Sicer ne verjamem, da so vsi isti, ne bi metal vseh v isto košarico, vseeno ne.
Marsikdo hoče kaj dobrega narediti, marsikdo naredi tudi kaj dobrega. Ni vse tako slabo. Jaz ne jemljem celotno politično sceno, da je slabo, seveda pa oportunizem oziroma priložnost naredi tatu, to pa vedno znova vidimo.
Absolutno sem proti kakršni koli skrajnosti. Skrajnosti so tiste, ki so najbolj nevarne, zlasti ljudje, ki podžigajo čustva pri drugih ljudeh, so lahko problematični hitro.«
Odkriva, da ideje za pesmi nastajajo v različnih trenutkih, še posebej takrat, ko se ne ukvarja aktivno z mislimi o glasbi.
Razkrije, da mu kreativne ideje pogosto pridejo med fizičnimi dejavnostmi, kot je kolesarjenje, in kako te ideje takoj zabeleži, tudi medtem ko kolesari.
O slavi
Kot pojasni, je delo na multinacionalki, kjer je bil zaposlen zadnjih pet let, postajalo naporno zaradi sočasnega ukvarjanja z glasbo, koncerti in intervjuji.
Zaradi pomanjkanja prostega časa, tudi med dopustom, se je odločil za odpoved in začetek samostojne podjetniške poti. Kljub začetnim skrbem se mu stvari dobro odvijajo, spregovoril pa je tudi o svojem pogledu na slavo.
»Realno, jaz še vedno nekako ne dojemam to baš kot neko slavo. Se zgodi včasih, pa me preseneti, da sem nekje v McDonald'su pa se potem hoče nekdo fotografirati z mano.
Tako da malo se še navajam na to, ampak vseeno, mislim, dokler me ljudje ne nadlegujejo na ulici, pa mislim da v Sloveniji niti nimamo take kulture …«
Če želite izvedeti, kako je Leopold I. spoznal svoje sedanje dekle, zakaj je ena ljubezenska pesem ostala neobjavljena, o sodelovanju z različnimi glasbeniki, tudi z Vladom Kreslinom in kdo so njegovi idoli, prisluhnite celotnemu pogovoru.
Starejše novice
