Nasmejana in očarljiva, predvsem pa srečna, je danes Bojana Ivanović, ki je pred kratkim izdala svojo drugo knjigo z naslovom Klub srečnih in uspešnih, v katerega je lahko iz nekdaj depresivnega obdobja prestopila le z močno voljo in vztrajnostjo. Nekdanja manekenka in Playbojevo dekle želi skozi svojo izkušnjo in zgodbe mnogih drugih ljudi pokazati, da je sreča dostopna vsem.
Želeli ste napisati knjigo, ki bi ljudem pomagala spoznati, kaj je v resnici pomembno, da smo lahko srečni in uspešni. Je vaša nova knjiga torej recept za srečo?
Lahko rečem, da je recept v smislu, da bralec odkrije, zakaj so določeni ljudje srečni in zakaj določeni niso. V vsaki izmed zapisanih zgodb se skriva spoznanje o bistvenih razlikah med srečnimi in nesrečnimi. Namerno sem izbrala ljudi s podobnimi življenjskimi okoliščinami, da bi bralci lažje spoznali, da se da uspeti in biti srečen, tudi če ti v preteklosti ni bilo prizanešeno in se nisi rodil bogat, v ljubeči družini, s privilegiji, si šel skozi težko preizkušnjo ali bolezen, kajti dostikrat so ravno to najbolj pogosti izgovori zakaj nekdo ne more biti srečen ali uspešen.
Seveda pa je potem na posamezniku, da se odloči, kako želi živeti naprej, ali se bo boril zase in za svojo srečo ali pa bo še naprej vztrajal v starem prepričanju, ki ga še nikamor ni pripeljalo. Jaz si srčno želim, da se bo po prebrani knjigi čim več ljudi odločilo boriti zase in zaživeti tako, kot si želijo.
Koliko časa je nastajala knjiga, od kod vam navdih?
Knjiga je nastajala približno pol leta. Največ časa mi je vzelo, da sem vse okvirne ideje, ki sem jih imela, povezala v celoto in sestavila ogrodje knjige ter dobro razmislila, koga bi vključila v zgodbe, napisala pa sem jo potem dejansko zelo hitro, v enem mesecu.
V moji glavi se rojeva veliko idej in zamisli, o čem bi lahko pisala, navdihne pa me lahko že samo stavek, ki ga nekje preberem ali kakšna knjiga, največkrat pa izhajam iz sebe in svojega razmišljanja. Spoznanje o razliki med tistimi ljudmi, ki živijo srečno in tistimi, ki ne, sem hotela prikazati v knjigi na zelo nazoren način, zato sem tudi vključila kar 36 zgodb.
Kje pa ste našli oz. spoznali vseh 36 oseb? Ste jih želeli vključiti še več?
V življenju sem spoznala ogromno ljudi, sploh včasih, ko sem bila še bolj družabna oseba (smeh), tako da sem si precej hitro v glavi ustvarila seznam oseb, katerih zgodbe so name naredile največji vtis. Ena od zgodb je od moje mami, ena od tete, ena pa je moja. Bilo jih je še več, a se mi je zdelo, da jih bo 36 ravno dovolj.
Kakšen imate odnos do družbenih omrežij, kako mislite, da vplivajo na samopodobo najstnikov?
Družbena omrežja so lahko strup že za odrasle osebe, kaj šele za najstnike, sploh tiste z nižjo samopodobo. Silijo k popolnosti, ki pa v bistvu ne obstaja, le tako izgleda na popoldnih fotografijah, ki pa so preurejene in so jim dodani razni filtri. Nekateri se tega zavedajo, nekateri pa so prepričani, da je tudi v resnici tako, zato so obremenjeni z doseganjem standardov popolnosti in si želijo prikazati popolno življenje. Pozabijo na realnost, to pa lahko pripelje tudi do depresije.
Zelo podpiram to, da čedalje več influencerjev na Instagramu kaže tudi realnost svojega življenja, vse priprave na slikanje in kako to poteka, kako se slike obdelajo, slike prej in potem.
Sicer pa družbena omrežja niso nujno slaba, tudi sama preživim ogromno časa na Instagramu, tudi sama rada naredim lepo fotko, najdem tudi veliko insprativnih idej za moje naslednje slike ali objave, dostikrat pa tudi objavim storije, kjer sem brez makeupa in z očali, da pokažem pravo sebe in s tem na nek način pripomorem k ozaveščanju realnosti.
Kaj je po vašem mnenju ključno, da generacije modernega časa vse pogosteje doleti depresija?
Definitivno k temu zelo veliko pripomorejo socialna omrežja. Kot sem že povedala, tam vse izgleda bajno in krasno, vsak deluje super srečen in vsakdo si želi biti na njihovem mestu. Potem bi rekla, da smo mladi postali morda malce preveč razvajeni, vse nam je preveč dostopno, in se dejansko ničesar več ne veselimo tako, kot so se včasih. Hitro nam postane dolgčas, v kolikor ne počnemo nič takega, kar bi nas veselilo in izpolnjevalo. Po drugi strani pa obstaja ogromno ljudi srednjih let, ujetih v življenju, ki jih ne osrečuje, v službi, ki jih ne osrečuje, v partnerstvu, ki jih ne osrečuje in ne najdejo poti ven, si ne upajo narediti določenih sprememb in vsako leto tonejo še globje.
Kako naj se po vašem mnenju ostali obnašajo do depresivnih ljudi, da jim njihovo stanje olajšajo?
Sočutno in razumljivo, brez obsojanja. Vse je lažje, ko veš, da imaš nekoga, ki ti stoji ob strani in te razume. Najhujše, kar lahko narediš po mojem mnenju in izkušnjah, ki sem jih sama doživela, je, da si osoren in zaničljiv do te osebe in ji govoriš, da ji ni nič in da si samo domišlja stvari. Prav tako ne poskušajte na silo spremeniti počutja te osebe, ker vam bo samo zamerila. Vsak posameznik mora sam priti do točke, ko si prizna, da potrebuje pomoč.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste se tudi zaradi odnosa s starši počutili ničvredno. Mislite, da je to izvor veliko problemov pri najstnikih - ker jih starši ne znajo pohvaliti?
Definitivno. Pa ne samo, da jih ne znajo pohvaliti, tudi, če jih ne znajo spodbujati, predvsem pa verjeti v njih, lahko pusti hude posledice pri mladih. Starši so tisti, ki nas izoblikujejo že od ranega otroštva, so naš vzor in če tvoj lastni starš ne verjame vate, te ne spodbuja, te nikoli ne pohvali in ti ne da občutka sigurnosti in varnosti že kot otroku, kako boš kasneje ti sam verjel vase in bil samozavesten mladostnik? Zelo težko. Taki otroci so po navadi potem zelo nesamozavestni, si o sebi mislijo samo najslabše, so preveč samokritični, se podrejajo drugim in si ne upajo narediti ničesar, kar bi želeli.
Po eni strani sedaj razumem naše starše, saj so bili tudi oni vzgojeni na podoben način, se mi pa zdi, da se nove generacije mamic bolj zavedajo negativnih posledic takega obnašanja in so do svojih otrok veliko bolj sočutne in spodbujajoče, kar je tudi prav.
Biti nesrečen je lahko, medtem ko je za to, da smo srečni, treba delati. Se s tem strinjate?
Se strinjam! Najlažje je biti nesrečen (Vem, ker sem sama delala isto). Lažje je jamrati in stokati, da se nič ne da in da je življenje tako nepravično do tebe, kot zavihati rokave in delati na tem, da dosežeš, kar si želiš.
Res je da, imajo eni že od rojstva lažje izhodišče. Toda pogosto ravno ljudje, ki imajo vse, niso zares srečni, saj sreča ni v tem, da imaš vse, temveč, da imaš to, kar si srčno želiš. Marsikdo ima veliko denarja, pa ni zares srečen, ker ne dela stvari, ki ga veselijo.
Treba je pa zelo veliko delati na sebi, da spremeniš svoje razmišljanje in si sploh dovoliš početi to, kar si želiš. S tem ima zelo veliko ljudi neverjetne težave. Eni mislijo, da tega niso vredni, niso sposobni, se ne spodobi. Tukaj se potem začne trdo delo na sebi, da izbrišeš in izkoreniniš ta negativna prepričanja in postaneš zvest sam sebi.
