Nova cesta je nastajala, stara je ostajala.
Pri ljubljanskih vpadnicah ni samoumevno, da so imela skozi desetletja nespremenjeno ime, kot ga ima Celovška cesta. Dunajska je svoje ime izgubljala po odsekih vse do leta 1948, Celovška pa ga ni izgubila nikoli; nosi ga neprekinjeno od začetka devetnajstega stoletja, ko se je po Celovcu začela imenovati pogosteje kot prej.
Tu je past, v katero se je lahko ujeti, in sam sem se ji izognil šele v zadnjem hipu. Dunajska cesta ni staro ime Celovške. Dunajska je bilo prvotno ime današnje Slovenske.Leta 1876, ob veliki reformi hišnega oštevilčenja, se je izhodišče Celovške umaknilo nazaj in odtlej se je začenjala na Ajdovščini.
Ime je torej ostalo. Spremenilo se je skoraj vse drugo, najbolj pa to, kod je cesta sploh tekla.
Danes Celovška Šentvid obide po zahodni strani. Leta 1976 ga ni obšla. Peljala je naravnost skozi vas, mimo cerkve in hiš, po ulici, ki se danes imenuje Prušnikova. Vsak tovornjak proti Kranju, vsak avtobus proti Gorenjski in vsak avto proti Karavankam je šel skozi sredino naselja.
Celovška II
Novembra 1977 je v Javni tribuni, glasilu občine Ljubljana Šiška, izšel članek Franceta Kmetiča z naslovom Celovška dobiva dvojnico. Leta 1978 je sledil naslov Celovška nared. Februarja 1979 pa Celovška II do roka.
Trije naslovi v petnajstih mesecih. Nova cesta je nastajala, stara je ostajala, in uredništvo lokalnega glasila je gradnjo spremljalo tako, kot se spremlja nekaj, kar bo spremenilo vsakdan. Spremenilo ga je: ko je nova trasa stekla, je Šentvid prvič po stoletjih ostal ob poti namesto na njej.
Ta glasila so sicer sama po sebi zgodba. Naša komuna, ki jo ljudje navadno navajajo kot ljubljansko občinsko glasilo, je bila glasilo sosednje občine Vič-Rudnik. Za Celovško je pravo glasilo Javna tribuna, in prav zato so ti trije naslovi sploh ohranjeni.
Kar je po cesti vozilo, je bilo starejše, kot si mislite
Če bi nekoga leta 1976 vprašali, kaj vozi po Celovški, bi odgovoril: avtobusi. Nič drugega. In to je bilo šele pet let tako.
Tramvaj je po njej vozil do 20. decembra 1958, ko se je ljubljanski tramvaj nasploh zapeljal zadnjič in ga je nadomestilo dvanajst avtobusov. Šiška, Šentvid in Vič so bili z mestom povezani prav po tirih in so se, kot se je takrat reklo, z mestom skoraj spojili.
Trolejbus je prišel 6. oktobra 1951, najprej med Gospodarskim razstaviščem in Ježico. Proga številka ena, Vižmarje–Vič, je nastala leta 1957; kontaktne vode so takrat napeljali nad Celovško vse do Vižmarij. Na vrhuncu, leta 1964, so po mestu vozile štiri trolejbusne proge s triinpetdesetimi vozili.
Konec je prišel 4. septembra 1971, in prišel je prav tu. Zadnja vožnja trolejbusa v zgodovini Ljubljane je bila na progi Vižmarje–Vič. Po Celovški navzdol in čez mesto. Isti dan je na isti relaciji zapeljal avtobus, ki še danes nosi številko ena.
Razlog za ukinitev je bil takrat prepričljiv: nafta je bila poceni in avtobus se je izplačal bolj kot žice nad cesto. Dve leti pozneje je prišla prva naftna kriza.
Še ena podrobnost, ki jo danes skoraj nihče ne ve. Podjetje, ki je leta 1976 vozilo po Celovški, se ni imenovalo Ljubljanski potniški promet. Imenovalo se je Viator, in sicer med letoma 1971 in 1977. Pred tem je bilo Ljubljana-Transport, po 1977 SOZD SAP Viator, današnje ime pa je dobilo šele leta 1981. Glavni obrat je bil že takrat v Zgornji Šiški, med Celovško, Litostrojsko in Ulico Ljubljanske brigade, torej so se avtobusi zjutraj vključevali v promet nekaj sto metrov od tam, kjer so ga potem vozili ves dan.
Po cesti navzgor
Najlaže si je obdobje predstavljati tako, da se peljemo iz mesta proti Šentvidu in gledamo levo in desno.
Pri hišni številki 22 stoji pivovarna. Ustanovila sta jo Ivan in Peter Kosler leta 1864, prve objekte je po načrtih arhitekta K. Tietza postavila v letih 1866 in 1867, na prelomu stoletja pa je bil to največji tovarniški kompleks na Kranjskem. Leta 1946 je bila nacionalizirana, zato je leta 1976 družbeno podjetje. Leta 1963 je naredila nekaj čez dvesto dvajset tisoč hektolitrov piva.
Takoj za njo, na številki 23, je Cekinov grad, zgrajen med letoma 1752 in 1755 za grofa Leopolda Lamberga. Pozneje je bil v lasti družine Petra Koslerja, kartografa, čigar Zemljovid slovenske dežele in pokrajin je bil natisnjen leta 1853, izdan pa je bil šele osem let pozneje.
V gradu je muzej, a ne tisti, ki ga pričakujete. Leta 1976 se imenuje Muzej ljudske revolucije. To ime nosi od 1962, pred tem je bil Muzej narodne osvoboditve, vanj se je preselil leta 1952, Muzej novejše zgodovine Slovenije je postal leta 2003, današnje ime, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, pa je dobil januarja 2023, ko se je združil z Muzejem slovenske osamosvojitve. Pet imen na istem naslovu.
Dve številki naprej, na 25, je Hala Tivoli. Stara je enajst let, grajena je bila med novembrom 1963 in marcem 1965, odprta 4. aprila 1965, in prvi gost v njej ni bil športnik, ampak Louis Armstrong.
Od leta 1970 do leta 1976 se je v njej zgodilo precej. Leta 1970 so se tam igrali izločilni boji svetovnega prvenstva v košarki in Jugoslavija je pred polno dvorano premagala Združene države s 70:63. Isto leto še svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju in svetovno prvenstvo v gimnastiki, leta 1974 hokejsko prvenstvo skupine B. V ponedeljek, 15. septembra 1975, sta nastopila Ike in Tina Turner; fotografijo s tega koncerta je posnel Jaka Jeraš in dve leti pozneje je bila objavljena v World Press Photo.
Kaj se je v hali zgodilo leta 1976, nisem našel. Pozneje so prišli Frank Zappa, Queen, Iron Maiden in Dire Straits.
Naprej gre cesta skozi Šiško in tu so na levi in desni bloki. Šišenska soseska 6, zgrajena v šestdesetih po načrtih Ilije Arnautovića, Aleksandra Peršina, Janeza Vovka in Aleša Šarca, načrtovana za deset tisoč ljudi. Visoki bloki so postavljeni ob samo cesto, nižji objekti pa umaknjeni v zalive proti notranjosti, med njimi pa toliko zelenja, da soseska še danes velja za najpogosteje nagrajeno v Sloveniji glede bivalne kakovosti. Leta 1976 je polna.
Na številki 111 je največja trgovina ob cesti. Trgovska hiša v Šiški je bila zgrajena med letoma 1960 in 1964 po načrtih Miloša Bonče, ki je sodeloval z Mitjo Kilarjem, in je bila zasnovana čim bolj prosojno, z armiranobetonskim skeletom iz prefabriciranih elementov. Leta 1976 je stara dvanajst let. Nakupovalnega središča v Šiški takrat ni in ga ne bo še triindvajset let, odprto bo šele leta 1999. Danes je v stavbi Računalniški muzej.
Nekaj sto metrov levo od ceste stoji tovarna, ki je tedaj zaposlovala več ljudi kot katerakoli druga v Ljubljani. Litostroj je bil ustanovljen leta 1946, proizvodnja se je začela 1. septembra 1947, delal pa je vodne turbine za hidroelektrarne, turbinske regulatorje in zapornice, črpalke, hidravlične stiskalnice in žerjave za jedrske elektrarne, in to za Jugoslavijo in več kot dvajset drugih držav.
Leta 1972 se je reorganiziral v sedem temeljnih organizacij združenega dela, leta 1974 se je vključil v sestavljeno organizacijo z dvanajstimi slovenskimi podjetji, leta 1977 pa se je razdelil na trinajst TOZD. Jeseni 1976 jih je torej sedem.
Tovarna pa ni bila samo tovarna. Imela je svojo šolo, ustanovljeno 27. oktobra 1947, ki je leta 1973 po ukinitvi Iskrine poklicne šole dobila dvesto petdeset dijakov in postala kovinarsko-elektro šola, danes pa je to Srednja šola tehniških strok Šiška. Imela je samski dom na Djakovićevi, menzo, šolsko godbo, medobratne športne lige in planinsko kočo na Soriški planini. Konec je bil počasen: težave od konca osemdesetih, leta 1991 preoblikovanje v delniško družbo, 1. septembra 1999 stečaj holdinga.
Okoli tovarne je naselje, ki je nastajalo od leta 1947 po načrtih Eda Mihevca, prvi urbanistični načrt zanj pa je nastal v seminarju Edvarda Ravnikarja. Zasnovano je bilo kot mesto v parku: stavbe na pilotih, ravne strehe, terase, vodoravni okenski pasovi in zelenje kot pufer proti cesti in hrupu. Osnovno šolo Hinka Smrekarja je leta 1959 dokončal Emil Navinšek, kino v naselju je bil odprt leta 1962.
Malo naprej, na levi, je gradbišče. Koseze so bile pred letom 1970 vas s približno petsto prebivalci, kmetije in polja; prvi objekti soseske so nastali med letoma 1968 in 1974, dodatni leta 1978. Terasaste bloke, ki se proti vrhu ožijo, je zasnoval Viktor Pust in promet potisnil na obrobje, v sredino pa postavil peš površine. Koseški bajer, ob katerem danes tečejo, je ostanek glinokopne jame Tönniesove opekarne.
In potem, na koncu, Šentvid. Skozenj.
In danes
Na odseku med Šentvidom in obvoznico je po Celovški leta 2024 peljalo povprečno 41.917 vozil na dan, kaže evidenca Direkcije za infrastrukturo. Leta 2018 jih je bilo 40.032. Za odsek skozi Šiško proti centru, ki je občinska in ne državna cesta, števnih podatkov ni objavljenih.
Predor Šentvid je bil odprt 1. julija 2008. Dolg je 1.480 metrov, stal pa je 135,7 milijona evrov, čeprav bi ga izvajalec moral zgraditi za nekaj manj kot petdeset. Polni priključek na Celovško je bil dokončan sedemnajst let pozneje; gradbeno dovoljenje je DARS dobil marca 2023 šele v tretjem poskusu, postopke pa so podaljševale tožbe dedičev enega od lastnikov zemljišč. Dela so se začela novembra 2024 in 31. avgusta 2025 je promet stekel po vseh štirih pasovih.
Razširitev v šestpasovnico na približno treh kilometrih med Šentvidom in nekdanjo Metalko je v načrtih od leta 2011. Devet objektov je predvidenih za rušitev, dva sta že porušena, vsi so odkupljeni. Prvotna ocena je bila osem milijonov evrov.
Tramvaja mesto ne načrtuje. Prometna strategija, sprejeta oktobra lani, predvideva sistem hitrih avtobusov, trideset metrov dolgih, z dvema zglobema in na baterije.
Za cesto, s katere so žice sneli pred petinpetdesetimi leti, je to nekoliko ironično.
