Iniciativa Ljubljana za tramvaj je vodstvu Ljubljanskega potniškega prometa poslala javno pismo, v katerem opozarjajo na številne strokovne in operativne dileme.
Ljubljanski potniški promet je testne vožnje začel 16. novembra, skoraj 30 metrov dolgo vozilo, ki naj bi sprejelo okoli 250 potnikov, pa vozi na gumijastih kolesih po običajni cesti, brez tirnic.
Že kmalu po prvi tesni vožnji pa so se uporabniki spleta obregnili ob postavitev električnih polnilnic, ki so postavljene tik ob rumenem pasu na cestišču, kar pomeni, da bi se tramvaj med polnjenjem moral ustaviti, s tem pa bi zablokiral pot drugim vozilom, ki jim je pas namenjen, tj. taksijem ter vozilom na nujni vožnji.
Številni uporabniki spleta so opozorili tudi na električne kable, ki prečkajo kolesarske steze ter s tem kolesarjem ovirajo vožnjo.
Zdaj so na številne »odprte strokovne in operativne dileme, povezane s testiranjem novega baterijskega tramvaja« opozorili tudi v iniciativi Ljubljana za tramvaj. Kot so zapisali v javnem pismu, naslovljenem na direktorja LPP Roka Viharja, je bilo sporno že poimenovanje nove pridobitve ljubljanskega javnega prometa, saj gre v osnovi za hiter avtobus, ki vozi po cestišču, in ne tramvaj.
Na LPP naslovili 12 ključnih vprašanj
Kot so zapisali v iniciativi, takšna organizacija testiranja odpira vprašanje, ali je bila izbira tehnologije sploh povezana s predhodnim načrtovanjem prometnega sistema, v katerem naj bi ta vozila nekoč obratovala.
»Ker gre za potencialno zelo pomembno in finančno zahtevno odločitev o prihodnosti ljubljanskega javnega prometa, vas kot zainteresirana javnost prosimo za konkretne odgovore,« so poudarili ter v nadaljevanju postavili dvanajst konkretnih vprašanj.
Prvo vprašanje zadeva dejansko kapaciteto. Pobudniki opozarjajo, da primerljive tuje strokovne analize navajajo precejšnjo precenjenost oglaševane zmogljivosti takšnih vozil, ker izhajajo iz nerealističnih predpostavk o zasedenosti. Številka 250 potnikov se v javnih predstavitvah pojavlja kot samoumevna, v pismu pa jo pobudniki postavljajo pod vprašaj.
Drugo vprašanje zadeva doseg in polnjenje. Vozilo ima približno 70 kilometrov dosega in do eno uro dolge postanke za polnjenje. Pobudniki sprašujejo, kako bo to zagotavljalo ustrezno pogostost in zanesljivost prevoza.
Tretje vprašanje je, ali so pred napovedmi o nakupu nastale investicijske in strokovne podlage. Te naj bi primerjale predlagano rešitev z običajnimi električnimi avtobusi, daljšimi zgibnimi avtobusi in klasičnim tramvajem.
Polnilnica na Linhartovi cesti
Posebej problematična se pobudnikom zdi začasna polnilnica na Linhartovi cesti. Testno vozilo bo med polnjenjem zasedalo obstoječi rumeni pas in tako oviralo druge avtobuse Ljubljanskega potniškega prometa.
»Menimo, da je takšna rešitev posebej problematična. Rumeni pasovi so namenjeni prav zagotavljanju hitrejšega in zanesljivejšega javnega prevoza, zato se nam zdi nerazumljivo, da se za potrebe preizkušanja novega vozila zmanjšuje uporabnost že obstoječe prednostne infrastrukture,« so zapisali.
Zanima jih tudi, ali obstaja investicijska dokumentacija in primerjalna presoja različnih prometnih rešitev, kako namerava LPP oblikovati javno naročilo, da tehnične zahteve ne bodo vnaprej prilagojene zgolj enemu proizvajalcu in njegovemu tipu vozila ter ali je bila opravljena morebitna ocena vpliva vozila na cestno infrastrukturo.
»Zaradi velike mase in vožnje po gumijastih pnevmatikah se zastavlja vprašanje dolgoročne obrabe cestišč, zlasti ob ponavljajočih se obremenitvah na istih voznih poteh,« so zapisali ter izpostavili analizo, ki je opozorila na visoke osne obremenitve in potrebo po rekonstrukciji oziroma ojačitvi cestne konstrukcije.
Mestna občina Ljubljana in podjetje vozilo umeščata v širši sklop ukrepov, ki jih združujeta pod imenom zmogljive mestne linije. Pri načrtovanju preizkusa so poleg Ljubljanskega potniškega prometa sodelovali Javni holding Ljubljana, Mestna občina Ljubljana, Energetika Ljubljana, ministrstvo za infrastrukturo in energetiko, policija, agencija za varnost prometa in pristojna inšpekcija.
Vprašanje tudi o plastičnih sedežih in zakonski ureditvi uporabe vozila
V iniciativi so opozorili tudi na podatek, da testiranje vožnje trenutno poteka s policijskim spremstvom. Ob tem so izpostavili, da bo za trajno uvedbo tako dolgih vozil potrebna tudi sprememba veljavne podzakonske ureditve.
Kot so dodali, pa je na družbenih omrežjih veliko pozornosti požela tudi notranjost vozila s plastičnimi sedeži. »Zavedamo se, da imajo takšne rešitve lahko določene prednosti pri čiščenju in vzdrževanju, vendar se sprašujemo, ali so primerne za razmeroma dolge vožnje na ljubljanskih mestnih linijah,« so zapisali.
V iniciativi so direktorja LPP pozvali, naj na zastavljena vprašanja odgovori javno. Kot so ob tem poudarili, njihov namen namreč ni nasprotovati preizkušanju novih tehnologij, temveč zagotoviti, da bodo dolgoročne investicije temeljile na preverljivih strokovnih podlagah.
»Ljubljana nedvomno potrebuje bistveno zmogljivejši, hitrejši in zanesljivejši javni potniški promet. Vendar večje vozilo samo po sebi še ne pomeni boljšega prometnega sistema. Brez ustrezne infrastrukture, zadostne pogostosti voženj in premišljene organizacije obratovanja lahko tudi tehnološko zanimiva rešitev prinese nove stroške in operativne omejitve, ne da bi bistveno izboljšala mobilnost prebivalcev,« so za konec še zapisali v javnem pismu.