Os je ista že dva tisoč let. Menjala so se le imena.
Septembra 1976 naslova Dunajska cesta 18 ni bilo. Ne zato, ker bi bilo zemljišče prazno – Gospodarsko razstavišče je takrat delovalo že dvaindvajset let – ampak zato, ker se je cesta imenovala drugače. Bila je Titova.
To je prva ovira, na katero naleti vsakdo, ki išče stare fotografije te ceste. Pod geslom Dunajska za sedemdeseta leta v arhivih ni ničesar. Iskati je treba pod imenom, ki ga danes ni na nobeni tabli.
Pod cesto pa je nekaj, kar je starejše od vseh njenih imen skupaj.
Dva tisoč let ista poteza
Slovenska in za njo Dunajska cesta tečeta po emonskem kardu, glavni rimski mestni cesti v smeri sever–jug. Severna emonska vrata ležijo pod traso.
Arheologinja Ljudmila Plesničar-Gec je izsledke izkopavanj objavila leta 1964 v reviji Kronika. Naslov članka danes zveni skoraj kot šala: Severna emonska vrata pod traso Titove ceste v Ljubljani.
Os je torej ista že dva tisoč let. Menjala so se le imena.
Kako je Dunajska postala Titova in nazaj
Ljubljana je prvo Titovo cesto dobila leta 1952, ko je pod županom Jakom Avšičem mestna oblast preimenovala Tyrševo. Nova Titova je tekla od južnega dela mesta proti severu in je pogoltnila tudi današnjo Dunajsko.
Razdružena je bila šele po osamosvojitvi. Skupščina mesta Ljubljane je 8. oktobra 1991 sprejela odlok, ki ga je podpisal njen predsednik Jože Strgar. Titova je razpadla na tri dele: od Aškerčeve in Zoisove do Tivolske je postala Slovenska cesta, od tam proti severu Dunajska, za križiščem z Zasavsko pa Štajerska.
Ime se je nato še enkrat vrnilo. Mestni svet ga je aprila 2009 potrdil za drugo lokacijo, ustavno sodišče pa je oktobra 2011 razsodilo, da poimenovanje ceste po Titu krši ustavno načelo človekovega dostojanstva, in odlok razveljavilo.
Leta 1976 Mestne občine Ljubljana še ni bilo. Mesto je bilo razdeljeno na pet občin – Bežigrad, Center, Moste-Polje, Šiška in Vič-Rudnik. Občina Ljubljana-Bežigrad je bila ustanovljena junija 1955 in ukinjena zadnji dan leta 1994. Titova cesta je torej tekla čez dve občini, kar je še en razlog, zakaj se dokumenti o isti cesti danes najdejo v različnih fondih.
Zakaj se je gradilo prav tam
Sedemdeseta so ob tej cesti pomenila gradbišča skoraj po vsej dolžini. Razlog je dokument, sprejet desetletje prej.
Generalni urbanistični plan, ki so mu rekli GUP-66, je mestni svet sprejel 26. januarja 1966. Pripravil ga je Ljubljanski urbanistični zavod pod vodstvom direktorja Marka Šlajmerja, predsednik mestnega sveta pa je bil takrat Marjan Tepina. Ureditveno območje je merilo 17.700 hektarjev, projekcija pa je predvidevala, da bo imela Ljubljana do leta 2000 med 360.000 in 370.000 prebivalcev.
Bistvena je bila ena odločitev: mesto naj raste ob krakih, torej ob glavnih vpadnicah, in ne v koncentričnih krogih. Titova cesta je bila eden od teh krakov. Vse, kar se je ob njej dogajalo v naslednjih petnajstih letih, je izvedba tega načela.
Cesta sama je bila takrat že prenovljena. Zgodovinski arhiv Ljubljana v pregledu obdobja med letoma 1961 in 1967 navaja, da so podvoza na Celovški in Titovi zgradili v letih 1961 in 1962, temeljita prenova Titove pa je sledila leta 1964. Leto zatem so obnovili Namo ob njej. Cesta, ki jo vidimo na posnetkih iz sedemdesetih, torej ni bila stara cesta, ampak takrat dvanajst let nova ureditev.
Bavarski dvor: Gradbišče, ki je izvajalo trinajst let star načrt
Če bi kdo septembra 1976 stal na Bavarskem dvoru, bi videl več žerjavov kot stavb. In gledal bi izvedbo načrta, ki ga je arhitekt Milan Mihelič zasnoval leta 1963, ko je zmagal na natečaju za ureditev tega območja.
Njegova zamisel se je imenovala Severna mestna vrata. Niz vitkih, med seboj povezanih stolpnic, ki se spuščajo vzporedno s Tivolsko, s težkimi betonskimi jedri in lahkimi steklenimi volumni na tankih podporah. Kompleks naj bi obsegal okoli 60.000 kvadratnih metrov. Makete celostne zasnove so iz leta 1972.
Zgrajeni so bili le deli, in vsi prav v tem obdobju. Bencinski servis, ki ga je Mihelič zasnoval z inženirjem Jožetom Jakličem, je stal od leta 1968. Stavba telefonske centrale MATC, ki so ji Ljubljančani zaradi oblike rekli Klavir, je nastajala med letoma 1972 in 1978. Stolpnica S2 med 1974 in 1980. Njena dvojčica S1 ni bila nikoli zgrajena.
Leta 1976 sta bili torej dve od treh stavb še v gradnji, cela zamisel pa že trinajst let stara.
Kaj je prišlo namesto S1, je razvidno danes. Eurocenter leta 2002. Hotel InterContinental, uradno odprt 27. septembra 2017, enaindvajset nadstropij, ob odprtju najvišja stavba v Ljubljani, zgrajen v osemnajstih mesecih po načrtih biroja Ofis arhitekti. In Grand Plaza, odprt v začetku avgusta 2022, enainosemdeset metrov, dvaindvajset nadstropij, 354 sob, naložba okoli štirideset milijonov evrov, investitor Zlatarna Celje.
Grand Plaza se je med gradnjo imenoval A Tower – Severna vrata Ljubljane.
Miheličeva zamisel iz leta 1963 je tako preživela skoraj šestdeset let, vendar kot tržno ime.
Trolejbus, ki je ugasnil pet let prej
Trolejbus je v Ljubljani prvič zapeljal 6. oktobra 1951, in sicer prav po tej cesti – od Gospodarskega razstavišča do Ježice.
Leta 1964 je omrežje doseglo vrh: štiri proge med Vičem, Črnučami, Vižmarjami in Litostrojem ter triinpetdeset vozil. Potem je šlo navzdol. Odjemniki so se snemali z žic nad cestiščem in povzročali kratke stike, poceni nafta pa je avtobuse naredila cenejše.
Zadnja vožnja je bila 4. septembra 1971 na progi Vižmarje–Vič. Brez slovesnosti, brez zadnjega kroga časti. Leta 1976 so žice že pet let visele samo še v spominu.
Ostala je beseda trola, ki jo Ljubljančani še danes uporabljajo za avtobus.
Dve soseski, ena dokončana in ena v gradnji
Severno od obvoznice sta ob cesti takrat stali dve soseski v različnih fazah življenja.
BS 7, ki ji vsi rečejo Ruski car, je nastajala med letoma 1967 in 1972. Projektantsko skupino je vodil Vladimir Braco Mušič, osrednji park je zasnoval krajinski arhitekt Dušan Ogrin. Soseska ima okoli deset tisoč prebivalcev in tri linearne ulice – Bratovševo ploščad, Glinškovo ploščad in Mucherjevo – ter dvignjeno peščeno ulico z garažami pod njo. Leta 2017 je bila vpisana v register nepremične kulturne dediščine kot spomenik slovenske modernistične arhitekture.
BS 3 je takrat šele rasla. Gradnja je trajala od 1971 do 1981, arhitekt je bil Ilija Arnautović, urbanistični načrt je pripravil Mitja Jernejec. Soseska šteje 2.364 stanovanj in prav tako okoli deset tisoč prebivalcev. Prepoznavne so strme bele strehe. Velja za vrhunec Arnautovićevega opusa.
Na arhivskem letalskem posnetku iz sredine sedemdesetih se to vidi kot dve povsem različni sliki na obeh straneh iste ceste: na eni urejena soseska s parkom, na drugi blato in temelji.
Pod razstaviščem je pokopališče
Gospodarsko razstavišče stoji na prostoru nekdanjega osrednjega ljubljanskega pokopališča pri sv. Krištofu.
Pokopališče je bilo urejeno maja 1779, blagoslovil ga je škof Johann Karl von Herberstein. Pokopavati so nehali po letu 1926, potem ko je leta 1906 začelo delovati novo pokopališče pri cerkvi sv. Križa.
Območje so očistili za sejmišče ob sedmem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki je potekal aprila 1958 v za to zgrajeni dvorani Kupola. Posmrtne ostanke so prenesli v skupno grobnico. Izjemi sta bila Jernej Kopitar in Ivan Tušek, ki sta bila prekopana na Navje.
Navje je ostanek tega pokopališča in stoji še danes, vzhodno od ceste in severno od železnice. Zasnovala sta ga v tridesetih letih Jože Plečnik in Ivo Spinčič, pri ureditvi je sodeloval vrtnar Anton Lah. Nagrobnike so prenašali med letoma 1936 in 1940, delo je prekinil napad leta 1941 in nikoli ni bilo dokončano. Po vojni je bilo območje zanemarjeno; urejeno je bilo šele v devetdesetih.
Letnica rušenja se med viri razhaja. Angleška Wikipedija navaja leto 1955, župnija in drugi viri leto 1958, ponekod 1957. Ker je kongres potekal aprila 1958, so dela najverjetneje potekala več let.
Cerkev, ki so jo prestavili čez cesto
Ob stari baročni cerkvi sv. Krištofa je stala še ena. Plečnik je leta 1932 izdelal načrte za njeno povečanje, nova cerkev sv. Cirila in Metoda pa je bila zgrajena v letih 1933 in 1934.
V petdesetih je oblast odločila, da se zaradi gradnje razstavišča porušita obe. Nastal je kompromis, ki je v Ljubljani brez primere: staro cerkev so porušili, novo pa prestavili. Nekoliko severneje, na drugo stran ceste, ob Vodovodno, kjer stoji še danes. Vanjo so prenesli vso premično opremo in tudi nekaj fragmentov baročne opreme iz podrtega sv. Krištofa.
Med letoma 1964 in 1967 je Plečnikov učenec Anton Bitenc dodal zvonik nenavadnih oblik, po opisih edinstven v Sloveniji. Leta 1976 je bil torej star komaj devet let.
Po pripovedih naj bi dovoljenje za prenos pri Titu izprosil frančiškan p. Krizolog Zajec. Arhivski viri tega ne potrjujejo z gotovostjo. O zgodbi je leta 2021 nastal dokumentarno-igrani film Plečnikov skriti biser, ki ga je napisal in produciral p. dr. Andraž Arko, režiral pa Matjaž Feguš.
Nedokončano Plečnikovo semenišče
Za razstaviščem stoji še eno Plečnikovo delo, ki ni bilo nikoli končano. Baragovo semenišče je načrtoval med letoma 1936 in 1938, gradnja se je začela leta 1938. Predvidel je okroglo zasnovo iz dveh polkrožnih polovic, povezanih z vmesnim valjem. Druga polovica ni bila nikoli zgrajena, semeniščniki pa v stavbi niso nikoli bivali.
Po vojni so vanjo prišli Mladinsko gledališče, študentski dom in Pionirski dom. Arhitekt Anton Bitenc, isti, ki je postavil zvonik pri cerkvi sv. Cirila in Metoda, je v petdesetih kapelo spremenil v Festivalno dvorano.
Po poročilu iz decembra 2024 arhitekti zdaj dokončujejo Plečnikovo zasnovo v okroglo obliko. Naložba v semenišče je ocenjena na 34,3 milijona evrov, celotna ureditev območja na skoraj petdeset milijonov evrov brez davka. Ministrstvo za visoko šolstvo je od občine odkupilo študentske sobe za 3,7 milijona evrov, da ohrani okoli dvesto ležišč.
Stadion, ki je takrat še deloval
Ob Dunajski stoji stavba, ki ima ob tej cesti najbolj zapleteno zgodovino.
Območje je bilo nekoč gramoznica. Leta 1823 jo je velika procesija zravnala in uredila brežine za gledalce. Gradnja se je začela v dvajsetih letih za potrebe Orlov, katoliške telovadne organizacije – viri navajajo bodisi leto 1923 bodisi 1925, ko so stadion obdali z opečnatim zidom. Leto zatem so dogradili stebrično lopo. Leta 1929 so dela prekinili po ukinitvi telovadnih društev, nadaljevali pa šest let pozneje zaradi evharističnega kongresa, ko je nastala častna tribuna. Zasnoval ga je Jože Plečnik, dokončal pa njegov učenec Ivan Pengov.
Aprila 1944 in še enkrat leta 1945 sta na njem potekali prisegi domobrancev.
Leta 1976 je bil stadion v polni rabi. Nogometni klub Olimpija je na njem igrala od leta 1945 do 2005, za njo NK Bežigrad do leta 2007, med letoma 1995 in 2004 pa tudi slovenska reprezentanca. Zaprt je od leta 2008.
Leta 2009 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2020 pa ga je mreža Europa Nostra uvrstila med najbolj ogrožene primere evropske kulturne dediščine. Družba Bežigrajski športni park je v 59-odstotni lasti Elektrončka Joca Pečečnika, 28-odstotni lasti Mestne občine Ljubljana in 13-odstotni lasti Olimpijskega komiteja. Maja 2023 je ministrstvo zavrnilo gradbeno dovoljenje. Decembra 2024 je vrhovno sodišče vrnilo vprašanje lastništva parcel ob stadionu okrajnemu sodišču.
V spisu je med drugim sporna poravnava iz leta 1974.
Hotel z vzletno ploščadjo
Na Vošnjakovi, tik ob Bavarskem dvoru, je od leta 1964 stal Hotel Lev. Projekt arhitekta Emila Medveščka se je začel tri leta prej, ob odprtju pa je bil to edini hotel v mestu s pristajališčem za helikopter.
Med gosti so bili Agatha Christie, Orson Welles, Kirk Douglas, Louis Armstrong, Luciano Pavarotti, Deep Purple, Bob Dylan in Ray Charles. Redna gosta sta bila Josip Broz Tito in Jovanka.
Leta 1976 je bil Lev star dvanajst let in najimenitnejši naslov v mestu.
Kaj se je takrat pisalo o tej cesti
Občina Ljubljana-Bežigrad je izdajala časopis Zbor občanov. Digitalna knjižnica Slovenije ga ima digitaliziranega od 1961 do 1990 – skupaj 9.414 enot v prostem dostopu. Samo za geslo Bežigrad in leto 1976 je 425 zadetkov.
Naslovi iz tistih let povedo več kot marsikatera kronologija:
- Zapleti in razpleti na Titovi cesti, 1974
- Lepša Titova cesta, 1975
- Zastoj na Bavarskem dvoru, 1977
- Bavarski dvor: tri etaže parkirišč, 1978
- Nadvoz na Titovi cesti kar četrt leta pred rokom, 1982
- Do konca leta tudi pod Titovo cesto, 1983
- Obnova Titove ceste, 1985
Med oglasi iz leta 1985 je tudi vabilo na rekreacijo v Avtocamp Ježica, Titova cesta 260a. Ob tej cesti je bil torej kamp.
In danes
Meritve, ki jih navaja geograf Simon Koblar v reviji Urbani izziv, kažejo, da je leta 2010 po Dunajski pri železniškem podvozu dnevno vozilo dobrih sedemnajst tisoč vozil proti centru in slabih devetnajst tisoč proti Bežigradu. Po uvedbi rumenih pasov septembra 2013 se je promet proti centru zmanjšal za okoli dva tisoč petsto vozil, kar je trinajst odstotkov.
Cesta se medtem prenavlja naprej. Leta 2016 odsek med Posavsko in Tolstojevo. V letih 2020 in 2021 celoten odsek od Obvozne do Vilharjeve, za kar je občina namenila okoli 5,36 milijona evrov, od tega 1,46 milijona iz evropskih sredstev za kolesarski del; takrat je bilo zasajenih okoli osemdeset novih dreves. Leta 2023 rekonstrukcija nadvoza nad obvoznico. Decembra 2023 se je začela še prenova železniškega nadvoza, ki se širi s štirih na pet tirov, s prostorom za šesti.
Petintrideset let po odloku, ki ji je vrnil staro ime, in šestdeset let po načrtu, ki je določil, da bo rasla ob krakih, je Dunajska še vedno gradbišče.
