Za vrati Mestne hiše na Mestnem trgu se skriva eden najpomembnejših reprezentančnih prostorov v Ljubljani. Velika sejna dvorana združuje politično, arhitekturno in umetnostno zgodovino mesta.
Tu ljubljanski župan in mestni svetniki sprejemajo odločitve, ki vplivajo na življenje v prestolnici. Velika sejna dvorana ljubljanskega Magistrata pa ni samo prostor političnih razprav.
Njene stene, pohištvo in umetniška dela pripovedujejo več kot stoletje dolgo zgodbo.
Dvorana ima danes 59 sedežev, kažejo podatki Mestne občine Ljubljana. Njena sedanja podoba je rezultat velike prenove, ki je potekala ob koncu 19. stoletja.
Prenovo spodbudil Ivan Hribar
Zamisel o preureditvi mestne dvorane je dozorela na začetku županovanja Ivana Hribarja. Takratna dvorana ni več ustrezala potrebam mesta, saj se je s širitvijo občinske oblasti povečevalo tudi število mestnih odbornikov.
Podrobnosti o njeni prenovi je na podlagi gradiva Zgodovinskega arhiva Ljubljana raziskala umetnostna zgodovinarka Jelka Pirkovič. Svoje ugotovitve je objavila v strokovnem članku z naslovom Mestno dvorano prenavljajo, mar ne? Leopold Theyer in ljubljanski magistrat v reviji Zgodovina za vse.
Iz arhivskih dokumentov je razvidno, da avtorstva dvorane ni mogoče pripisati samo enemu človeku.
Osnovna zamisel Dufféjeva, podrobnosti Theyerjeve
Avtor osnovne arhitekturne zamisli je bil mestni stavbni inženir Jan Duffé. Njemu je mogoče pripisati tudi zamisel za galerijo in tlorisno razporeditev sedežev.
Graški arhitekt Leopold Theyer je nato pripravil izvedbene načrte prenove. Oblikoval je členitev sten, arhitekturne in okrasne podrobnosti, notranjo opremo ter pohištvo. Zasnoval je tudi kovane ograje na galeriji.
Pri prenovi so sodelovala številna podjetja in domači obrtniki. Mizarski mojster Karol Binder je izdelal okna, vrata in opaže, ljubljansko pohištveno podjetje J. J. Naglas pa je dobilo naročilo za izdelavo pohištva. Klesarska dela sta si razdelila Feliks Toman in Alojzij Vodnik.
Veliki lestenec in stenske svetilke je mestu podarilo podjetje Siemens & Halske. Lestenec je imel po prvotnem načrtu 24 svetil.
Prenova je bila končana maja 1898.
Ni secesijska, ampak historicistična
Čeprav se dvorano v nekaterih zapisih povezuje s secesijo, je takšna oznaka nekoliko nenatančna.
Jelka Pirkovič jo opredeljuje kot notranjščino v historicističnem slogu poznega 19. stoletja z neobaročnimi okrasnimi podrobnostmi. Nastala je tik pred časom, ko se je v dunajski in pozneje tudi ljubljanski arhitekturi začela uveljavljati secesija.
Dvorana je še toliko pomembnejša, ker se je ohranila razmeroma neokrnjena. Pirkovič jo označuje kot eno redkih ohranjenih reprezentančnih notranjščin poznega 19. stoletja pri nas.
Vse vendarle ni ostalo tako, kot je bilo leta 1898. Prvotne klopi, namenjene mestnim odbornikom, so pozneje odstranili. Sedanje sedeže so namestili med prenovo v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Nad političnimi razpravami bdi delo Ivane Kobilce
Najbolj prepoznavno umetniško delo v dvorani je monumentalna slika Ivane Kobilce z naslovom Slovenija se klanja Ljubljani.
Olje na platnu je nastalo leta 1903 in meri 146 krat 262 centimetrov. Gre za alegorično upodobitev, na kateri se predstavniki različnih slovenskih pokrajin poklanjajo poosebljeni Ljubljani.
Zgodovino slike je podrobno raziskala umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ugotovitve je objavila v znanstvenem članku Ivana Kobilca and Her Painting for the Ljubljana Town Hall, Slovenia Bows to Ljubljana.
Prvi dogovori o nastanku slike so se začeli leta 1898. Kobilca je takrat za mesto naslikala portret hrvaškega škofa, mecena in zagovornika slovanske povezanosti Josipa Juraja Strossmayerja, nato pa je dobila še naročilo za veliko alegorično sliko za mestno sejno dvorano.
Iz Sarajeva naravnost na Magistrat
Kobilca je v času nastajanja dela živela v Sarajevu. Ko je sliko dokončala, so jo leta 1903 prepeljali v Ljubljano in namestili na steno Velike sejne dvorane, kjer visi še danes.
Za tisti čas je šlo za izjemno pomembno naročilo. Ženske umetnice so namreč le redko dobile priložnost ustvariti tako veliko delo za enega osrednjih javnih prostorov evropskega mesta.
Kot navaja Beti Žerovc, je naročilo dokaz, da je bila Kobilca v tedanji Kranjski dobro sprejeta ter da je že ob koncu 19. stoletja veljala za uspešno in uveljavljeno umetnico. Pri izbiri je imel pomembno vlogo tudi župan Ivan Hribar, ki je želel javna naročila namenjati slovenskim umetnikom.
Ob postavitvi je slika pritegnila veliko zanimanja javnosti in časopisov. Naročniki so bili z opravljenim delom tako zadovoljni, da je Kobilca prejela še dodatno denarno nagrado.
V prostoru, kjer ljubljanski župan in mestni svetniki še danes razpravljajo o prihodnosti mesta, tako že več kot 120 let visi podoba Slovenije, ki se klanja Ljubljani.
Dvorano je mogoče tudi najeti
Velika sejna dvorana ni namenjena izključno delu mestne oblasti. Mestna občina Ljubljana jo oddaja tudi za konference, okrogle mize, predstavitve in druge dogodke.
Po ceniku, objavljenem na uradni spletni strani Mestne občine Ljubljana, ima dvorana 59 sedežev, ura najema pa stane 113 evrov brez davka na dodano vrednost.
