Ganljiv pevski nastop ljubljanskih upokojencev z demenco: »Takrat je, kot da bolezni ni.«
Demenca je kronična možganska bolezen, pri kateri postopoma pešajo spomin, kognitivne sposobnosti in zmožnost samostojnega življenja.
Tradicionalni pristopi zdravljenja oziroma oskrbe tistih, ki jih je prizadela, so večinoma osredotočeni na medicinski vidik bolezni, njihove psihosocialne potrebe pa pri tem ostajajo bolj v ozadju.
Prav tu pa svojo moč pokaže glasba.
V Sloveniji so oktobra 2024 zaživele pevske skupine za osebe z demenco, ki jih vodijo usposobljeni glasbeni terapevti.
Projekt, pri katerem sodelujejo Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Združenje glasbenih terapevtov Slovenije in domovi za starejše občane, letos poteka na ljubljanskih Fužinah in v domu Danice Vogrinec Maribor ter prinaša več kot samo petje.
Združuje glasbeno-terapevtski pristop in izobraževanje. Izboljšuje kakovost življenja oseb z demenco in usposablja glasbenike, pedagoge ter zaposlene v domovih za vodenje tovrstnih skupin.
Glasbeno-terapevtski pristop osebam z demenco ponuja varen prostor za izražanje, spodbujanje kognitivnih funkcij, krepitev duševnega zdravja in dragocene trenutke druženja.
Kako to izgleda v praksi, smo videli v Domu starejših občanov Fužine, kjer glasbena terapevtka Petra Gabršček iz Rogaške Slatine, skupaj z Mihaelo Kavčič iz Logatca, že drugo leto vodi pevsko skupino oseb z demenco.
Vsak četrtek se tako tam zaslišijo melodije, ki prebujajo spomine in ustvarjajo občutek skupnosti.
Njuno delo potrjuje, da glasba odpira vrata, ki jih besede ne morejo.
Soočenje s sabo in iskanje poslanstva
Petra, ki nam je podrobneje predstavila delo glasbenega terapevta, je sprva hodila po povsem drugačni poti.
Diplomirala je iz ekonomije in delala v turizmu. Kariera je bila ustvarjalna, uspešna, a hkrati naporna in izčrpavajoča.
Večkrat se je znašla na robu izgorelosti. Ko se je to zgodilo tretjič, se je ustavila, pogledala v svoje srce in se vprašala:
»Če bi jutri umrla, bi lahko rekla, da sem živela svoje poslanstvo? Odgovor je bil jasen – ne še,« se ozira na spoznanje iz preteklosti.
Na tej prelomnici je začutila svojo vseživljenjsko naklonjenost do glasbe in gradnje odnosov z ljudmi.
»Kot deklica sem zelo rada igrala klavir in končala tudi nižjo glasbeno šolo. Igranje klavirja je bilo nekaj, k čemur sem se rada vračala; igrala sem zase, za dušo, da sem izrazila svoje občutke. Tako je ostalo vse do danes.
Skozi leta sem opazila tudi, da se ljudje radi pogovarjajo z mano in mi zaupajo. Zato sem začutila, da je prišel čas, da glasbo povežem s svojo srčno željo pomagati drugim,« pripoveduje.
To spoznanje je bilo prelomno. Od tam naprej se je vse odvijalo hitro in naravno, kot da jo je pot sama od sebe vodila naprej.
Našla je Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo, edino tovrstno ustanovo v Sloveniji, in uspešno zaključila triletno šolanje za glasbeno terapevtko.
»Kvalificirani glasbeni terapevt mora pridobiti znanja tako s področja glasbe kot tudi s področja psihologije, psihiatrije, sociale, medicine. Ker je izzivov veliko, se ves čas izobražujemo in učimo – skozi lastno terapijo, supervizije in analizo svojega dela. To v procesu dela s klienti zagotavlja kakovost, strokovnost in varnost,« pojasni.
Kako sploh deluje glasbena terapija?
Glasbena terapija je proces, v katerem se srečujejo terapevt, klient in glasba v trosmernem odnosu.
Nudi varen prostor, kjer udeleženci lahko preko glasbe izražajo svoj občutke, čustva, stiske, jih preoblikujejo ter izboljšajo počutje in zdravje, razloži sogovornica.
Pove še, da se glasbena terapija izvaja individualno ali v manjših skupinah, kjer se uporabljajo preprosta glasbila, za katera ni potrebno glasbeno predznanje.
Osnovni cilj znotraj glasbeno-terapevtskega odnosa pa je zadovoljevanje terapevtskih potreb klienta.
Sicer Petra Gabršček glasbene terapije izvaja v ustanovah z osebami z demenco in motnjami v duševnem razvoju. Sodeluje z osnovnimi šolami, VDC-ji in domovi starejših oseb. Predava na Inštitutu Knoll in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Kot ambasadorka glasbene terapije izvaja motivacijska predavanja in delavnice za osebje v domovih starejših in svojce oseb z demenco.
»Rada bi poudarila, da cilj glasbeno-terapevtskih pevskih srečanj ni glasbeni izdelek, ampak izražanje, ustvarjanje, vzpostavljanje odnosa in druženje, saj so osebe z demenco odtujene od sebe in drugih. Glasba pa spodbudi ravno to, da se lahko povežejo s sabo in drugimi, tukaj in zdaj. Vsaka pesem zapeta iz srca ima zdravilno moč,« so njene besede.
Glasba vrača spomine
Pri starostnikih se glasbene strukture ohranjajo občutno dlje in stabilneje kot druge kognitivne sposobnosti, zato lahko stik z glasbo prebudi oaze spominov, občutek identitete, jaza in lastne vrednosti – kot dragocena protiutež izgubi samega sebe in sveta, še orisuje sogovornica.
»Glasba s svojo močjo nagovarja čustva, prinaša red in strukturo, spodbuja ustvarjalnost ter gibanje, hkrati pa krepi družabnost in sodelovanje, kar je za osebe z demenco še posebej dragoceno.«
Pri delu z osebami z demenco se najmočnejši trenutki zgodijo, ko glasba prebudi nekaj, kar se je zdelo že izgubljeno, še pravi Gabršček in izpostavi primer upokojenca.
»V skupini je gospod, ki je bil povsem tih, brez glasu. Ko smo začeli z glasbeno terapijo, se mu je glas počasi vračal. Danes slišimo njegov žameten glas, več prepeva in tudi govori več.
Nekdo drug, ki je bil nepokreten oziroma slabo gibalen, se je ob glasbi začel premikati, spomnili se je tudi, da je nekoč igral kitaro v bendu. Zato smo mu ponudili kitaro in se je spomnil prijemov ter zaigral akorde.
Med nami je tudi kapelnik godbe, ki na srečanjih še vedno profesionalno dirigira, sicer pa težko vstane iz postelje. Taki trenutki so neprecenljivi,« pripoveduje.
Pozitivne učinke potrjujejo tudi delovni terapevti doma za starejše na Fužinah.
»Ti nam zadovoljni povedo, da so stanovalci po glasbeni terapiji bolj motivirani za gibanje, bolj sodelujejo pri drugih aktivnostih. Glasba jih sprosti in jim da voljo ter življenjsko energijo,« je poudarila terapevtka Petra.
Cilj: mreža pevskih skupin oseb z demenco po vsej Sloveniji
V Sloveniji je po besedah sogovornice trenutno 16 šolanih glasbenih terapevtov, od tega jih je aktivnih osem, ki so tudi člani Združenja glasbenih terapevtov Slovenije.
Demenca je svetovni problem in rapidno narašča, zato želita Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Združenje glasbenih terapevtov Slovenije oblikovati mrežo pevskih skupin za osebe z demenco po vsej Sloveniji, da bi program postal dostopen čim širšemu krogu ljudi.
»Naš dolgoročni cilj je, da bi imeli vsaj šest do deset stalnih pevskih skupin za osebe z demenco po Sloveniji, z izobraževalnim centrom v Ljubljani.
Eno skupino bosta vodila glasbeni terapevt in pomočnik (na primer delovni terapevt), ki opravi usposabljanje v projektu.
Konec leta bomo izdali smernice za delo na tem področju. Želimo si, da projekt postane trajnosten, saj bi tako lahko pomagali čim več ljudem, ki se soočajo z demenco,« razloži.
Petra verjame, da bo glasbena terapija pri nas dobila še več pozornosti in veljave:
»V tujini je glasbena terapija že priznana kot stroka. Deluje kot podporna terapija medicini in je del celostnega pristopa. Pri nas se priznavanje premika počasi, a vztrajno in verjamem, da bo strokovna javnost sčasoma skozi naše delo prepoznala njen učinek.
Julija 2028 se veselimo Evropske konference glasbenih terapevtov v Ljubljani, ki pritegne več kot 500 strokovnjakov iz celega sveta. To bo gotovo še ena prelomnica za glasbeno terapijo pri nas. Glasba ima dokazano zdravilne učinke, in ljudem lahko močno izboljša kakovost življenja,« je dejala Gabršček.
Čudežna moč pesmi
Direktorica Doma starejših občanov Fužine Barbara Purkart potrjuje, da se je pevska skupina za osebe z demenco, ki jo vodita Petra Gabršček in Mihaela Kavčič, v domu odlično prijela.
»Onidve imata kot šolani glasbeni terapevtki prav poseben pristop do naših stanovalcev. Vodita skupino, ki šteje okoli dvanajst članov, vsak pa ima neko obliko demence. Sleherni od njih pove, da jim skupno petje polepša dan,« pravi Purkartova.
Kakšno moč ima glasba, ponazori tudi to:
»Nekateri stanovalci se smiselno skoraj ne zmorejo pogovarjati, ko pa pridejo do pesmi iz mladosti, jih brez težav zapojejo. Takrat je, kot da bolezni ni,« izpostavi direktorica.
DSO Fužine je sicer eden mlajših domov za upokojence v Ljubljani. Letos obeležuje 20 let. V njem živi skoraj 200 stanovalcev, poleg tega izvajajo še program dnevnega varstva in Center aktivnosti za starejše Fužine, ki združuje več kot 700 članov iz okolice.
»Naš dom je zelo odprt za različne pobude. Sodelujemo s številnimi zunanjimi izvajalci in prostovoljci, ki bogatijo naš program. Zato je dom živ, poln dogajanja,« poudarja direktorica.
Med dejavnostmi so zelo priljubljene pevske skupine – tako tista, ki jo vodita Petra in Mihaela, kot tudi zbor, ki ga vodi prostovoljka in domski zbor, ki ga vodi delovni terapevt.
»Petje je ena najbolj iskanih aktivnosti v domovih. Glasba se ljudi dotakne globlje kot marsikaj drugega,« doda Purkart.
