FOTO: Mediaspeed
Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Ned, 20.3.2022 18:10
Marjan Dora je v novi epizodi oddaje Dora - nedeljski pogovori gostil Janeza Kodilo, markišavskega podjetnika in promotorja prekmurskih dobrot. Verjame, da je prihodnost za vse in da je v vsakem slabem nekaj dobrega.

Janez Janko Kodila je vedno govoril, da bo pomagal očetu, ampak da nikoli ne bo mesar. Kljub temu, da nikoli ni postal mesar, danes nadaljuje zgodbo o uspehu, ki temelji na družinski tradiciji.

»V Markišavcih je bila družinska hiša, domačija. Tudi jaz sem iz tam. V zadnjem delu hiše smo naredili trgovino, eno hladilnico in prostor, kjer se je obdelovalo meso. To je bil začetek, oče je v bistvu dal pobudo.

On je bil zaposlen v Pomurki in jaz sem bil nosilec dejavnosti, ker on ni smel biti. Obstajala je ta konkurenčna klavzula, to so bili občutljivi časi.«

Vzgojen v podjetniškem duhu

Njegova podjetniška pot se je začela od študenta s tremi indeksi do podjetnika. Bil je navdihnjen s tehničnimi znanji, v gimnaziji sta ga privlačila računalništvo in elektronika. Kot družina so bili zelo podjetni, vzgajan je bil v ekonomskem in podjetniškem duhu.

Že kot študent se je začel ukvarjati s prodajo hrane za male živali. Iz tega je nastala blagovna znamka Bobi, ki je bil zgodba o uspehu, dokler se Slovenija ni približala Evropi. Po tem je spoznal, da mora trgovati na globalni ravni

Njegov podpis vreden 50 tisoč dolarjev

Začel je uvažati vrtne garniture iz Malezije v časih, ko še ni bilo interneta, bila sta le faks in telefon.

»Letel sem z letalom v Singapur, tam so me čakali Kitajci, ki načeloma vodijo te posle v Maleziji. Vzeli so moj kovček, usedli smo se v beli mercedes 190E in se peljali na drugo stran Malezije. Ura je bila pet zjutraj.

Spomnim se, prvo je bila avtocesta, pa dvopasovnica, potem enopasovnica in samo naenkrat ni bilo več asfalta. Vozili smo se po džungli in sem razmišljal: moj podpis je vreden 50 tisoč dolarjev, potni list so mi vzeli in ga dali na armaturno ploščo in jaz sem se zbal za življenje.

Ampak vse je bilo pošteno. Čakala sta me dva kontejnerja in sem ju kupil, na poti domov sem že enega prodal.«

Obrnil filozofijo in začel delati po kvalitativnem ključu

Leta 2000 se je družina dobila na sestanku, kjer so se dogovorili, da Janko prevzame posel.

»Oče me je v mladosti veliko izučil, pomagal, tudi finančno prevzel moje napake in sem rekel: OK, oče. Bom šel jaz, ampak jaz ne bom mesar. To zadevo bom drugače delal. Imam denar, lahko vložim v razvoj, ampak pod mojimi pogoji.«

Obrnil je filozofijo in je začel delati po kvalitativnem ključu. Kar nekaj let je trajalo, da so našli portfelj kupcev, ki so razumeli in cenili to, kar delajo.

Zgodbo ilovnate hiše je prenesel v šunkarno

Njegova hiša je zgrajena na poseben način, iz ilovice. Pojasni, da so se šunke včasih sušile na slamnatih podstrešjih, v hišah iz ilovice.

To je postalo temelj njihove butičnosti oziroma naravne klimatizacije. Julija in avgusta, ko so temperature visoke, za vzdrževanje klime uporabljajo talno vodo.

»Jemljemo iz vrtine in pošiljamo nazaj v vrtino. Delamo zelo naravno in z modrostjo starih ljudi. Solimo, dimimo na star način, zorilnice so narejen po konceptu starih gradbenih materialov.«

Blagovno znamko je treba graditi

V prvem delu svoje podjetniške kariere se je naučil, da rabiš blagovno znamko, ki jo je treba zgraditi.

»Zelo pomembno je, da sestaviš vse skupaj: surovino, tehnologijo in na koncu kupca, ki vse to prepozna in je pripravljen plačati.

Kupec, ki je pripravljen tudi malo več plačati, to kupi, je zadovoljen in pride do ponovnega nakupa.«

Na uspešni poti ga spremlja tudi žena Helena, ki vodi trženje. Poudari pa, da so zelo pomembni tudi njihovi zaposleni ter kmetije, s katerimi sodelujejo.

Njihovi rejci prihajajo s Prekmurja, v bodoče bodo tudi s Prlekije.

Zaščita Prekmurske šunke in Prekmurske gibanice

Janko je ustanovil Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot, s pomočjo katerega so zaščitili recepturo za Prekmursko šunko in Prekmursko gibanico ter povečali prepoznavnost prekmurske kulinarike.

Za proizvajanje Prekmurske gibanice je potrebno pridobiti certifikat, kar pa utemelji:

»Ni to denar, ki je strošek, ampak si nekaj pridobiš, ker ne delajo skladi. Ker gibanica pomeni spoštovanje tradicije.

In tradicija je v pravilniku zapisana, kako je pravilna gibanica sestavljena, koliko plasti mora imeti, kake sestave so te plasti, kako se dela, kako dimenzijo mora imeti.

In zdaj eni ne spoštujejo tega in potem zlorabljajo sloves gibanice in potem napišejo Hišna gibanica, kar se mi zdi butasto.«

V Ljubljani najprej mesnica

V Ljubljani so odprli mesnico na Pogačarjevem trgu in to pred tem, ko se je začel graditi Mesarski most.

Dve leti jih nihče ni opazil, ker je gradbišče zakrivalo pogled na mesnico, po odprtju mosta pa so se začela pojavljati vprašanja, kako je dobil tako eminentno lokacijo.

»In ne, sem rekel, imel sem veze. Jaz sem trgovino tukaj imel že pred mostom, potem pa so mi še most zraven naredili. Take veze sem imel.

Mislim, karikiram, brez veze. Niti slučajno. Mislim, moja vizija je bila, sem vedel, da se bo to zgodilo, ampak sem vedel, da moram dve leti tudi tam preživeti s slabo ekonomiko.«

Od Gourmeta do Prekmurske šunke na Japonskem

Po zaključku zgodbe Diši po Prekmurju, se je pričela zgodba Gourmet over Mura, s katero so s partnerji želeli premakniti kulinariko in pokazati, da tudi v Prekmurju obstaja hrana na višjem nivoju.

Zgodba se je zaključila tako, da je eden izmed partnerjev zaščitil blagovno znamko in je postala individualna lastnina, ki je drugi več ne smejo uporabljati.

Janku pa je uspel še en velik podvig. S pomočjo nekdanjega častnega konzula Republike Slovenije, gospoda Yukija Morija, je Kodilina šunka našla pot na Japonsko.

Da so dosegli sporazum z Japonsko, je trajalo sedem let. Na Japonsko pošiljajo z letalom od 100 do 300 kilogramov Prekmurske šunke.

Zgodba o uspehu se nadaljuje …

Danes so resni ponudnik hrane in gostinsko-turistične ponudbe. Zgodba se je začela razvijati pred leti, ko so najprej ustvarili degustacijski prostor. 

Janko pojasnjuje: »Smo spodaj naredili kuhinjo in to je tako z leta v leto raslo in potem je en presedans se zgodil, ko sta se v hiši pojavila dva eminentna kuharja, kot najeta kuharja, Daniel Sukić in Boštjan Lačen.

In so fantje, moram povedati, so na nek način zbudili mojo pozornost in sem rekel, glejte, spodaj imamo portfelj kupcev svežega mesa.«

»Turistični ogledi obstajajo, pravim imamo steber prodaje, maloprodaje. Steber skozi gastronomijo in steber prodaje v turizmu, da našim gostom omogočimo pogled, kje se šunke zorijo.

Razložimo jim o šunkah, o pršutih, o prašičih, o zorjenju govedi in potem seveda to lahko sprobajo, lahko kupijo ali pa po naročajo in kupujejo v svoji bližini. Ta paket je tisti, ki nam odtehta to investicijo, ki smo jo naredili.«

Verjame v prihodnost

Na trditev, da so v tridesetih letih dokazali, da kljub raznim valovom, ki so jih premetavali lahko preživijo in rastejo, doda: »Ne, ne. Mi smo trdni in suvereni, seveda nas vsi ti valovi premetavajo.

Ampak naša ladja ima kurz in verjamem tudi, da ta svet ima kurz, da ti valovi nas edino včasih malo streznijo.«

»Jaz vsaki taki stres, pa vsaki taki izziv jemljem kot dobro, ne kot slabo. Zdaj pa je vse slabo, pa ne bomo več delali, pa nimamo prihodnosti. Verjamem, da je prihodnost za vse in vsakem slabem je tudi nekaj dobrega.«

Starejše novice