Na onkološkem inštitutu umiral njen soprog. Zakaj je niso poklicali? Tako odgovarjajo v bolnišnici

Pred dnevi smo poročali o izpovedi vdove, ki je javno spregovorila o zadnjih urah svojega moža na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Kot je zapisala na družbenih mrežjih, je njen drugi mož decembra 2025 umrl ponoči in brez nje, saj je zdravstveno osebje po njenih navedbah ni pravočasno obvestilo, da se njegovo stanje hitro slabša.

Razlaga, da tistega dne zaradi okoliščin ni mogla priti v Ljubljano, zato je sama poklicala na oddelek. Povedali naj bi ji, da jo bo zdravnica poklicala nazaj, vendar klica ni prejela.

Šele naslednje jutro jo je eden od zdravnikov obvestil, da je mož ponoči umrl.

Kot navaja v pismu, jo najbolj boli misel, da je soprog zadnje trenutke preživel sam. Sprašuje se, zakaj je niso poklicali in ji omogočili, da bi bila ob njem. 

Z občutkom, da ji ni bilo omogočeno dostojno slovo, se še danes težko sooča.

Na drugi strani pohvala

Ob tem je opisala tudi povsem drugačno izkušnjo iz leta 2001, ko je na istem inštitutu umiral njen prvi mož. Takrat naj bi jo zdravstveni delavci pravočasno opozorili, da se bliža konec, in ji dovolili, da je ostala ob njem do zadnjega diha, ga držala za roko in mu govorila.

Njena izpoved je tako odprla vprašanje, koliko informacij lahko svojci pričakujejo, ko se življenje njihovega bližnjega izteka, kdo jih mora obvestiti o nenadnem poslabšanju in kako zdravstvene ustanove zagotavljajo, da bolniki v zadnjih trenutkih ne ostanejo sami.

Za pojasnila smo se obrnili na Onkološki inštitut Ljubljana. Vprašali smo jih, kakšen je protokol obveščanja svojcev ob poslabšanju zdravstvenega stanja in v terminalni fazi bolezni, kako svojcem omogočajo prisotnost ob umirajočem bolniku ter ali prejemajo podobne pritožbe. 

V svojem odgovoru so uvodoma izpostavili, da je komunikacija s svojci pomemben del celostne obravnave bolnikov, zlasti v zadnjem obdobju življenja, in presega zgolj posredovanje medicinskih informacij.

»Temelji na aktivnem poslušanju, empatiji, spoštovanju bolnikove avtonomije ter vzpostavljanju zaupanja med bolnikom, svojci in zdravstvenim timom. Pravočasne, razumljive in sočutne informacije so v teh trenutkih tako za bolnika kot za svojce izjemnega pomena, saj zmanjšujejo negotovost, omogočajo pripravo na slovo ter pomembno vplivajo tudi na proces žalovanja,« so povedali.

To je ključno

Ob tem so poudarili, da kadar zdravstveno osebje presodi, da se bolnikovo stanje pomembno spreminja oziroma da se bliža koncu življenja, si prizadevajo svojce o tem pravočasno obvestiti ter jih vključiti v pogovor, ob upoštevanju bolnikove volje in pravice do zasebnosti.

»Informacije praviloma posreduje pooblaščeni zdravnik onkolog, način obveščanja pa je vedno prilagojen konkretnim okoliščinam in zdravstvenemu stanju bolnika,« so sporočili.

Prizadevajo si tudi, da so svojci prisotni ob umiranju bolnika, in sicer takrat, kadar zdravstveno stanje bolnika, organizacija dela in druge okoliščine to omogočajo ter je to skladno z bolnikovimi željami.

»Zavedamo se, da ima prisotnost bližnjih velik pomen tako za bolnika kot za njegove svojce, saj omogoča dostojno slovo in lahko pomembno vpliva na doživljanje izgube. Ob tem pa je treba poudariti, da potek bolezni ni vedno predvidljiv. Pri nekaterih bolnikih lahko do nenadnega poslabšanja ali smrti pride zelo hitro, zato vseh situacij žal ni mogoče vnaprej predvideti ali organizirati tako, kot bi si želeli svojci in zdravstveni delavci,« je eno od ključnih sporočil njihovega obširnega pojasnila.

Pomen domačega okolja

Kadar zdravstveno stanje in želje bolnika ter njegovih svojcev to omogočajo, je oskrba na domu pogosto najprimernejša oblika oskrbe v zadnjem življenjskem obdobju, so še povedali.

»Domače okolje bolniku nudi občutek varnosti, zasebnosti in domačnosti, ob podpori mobilnih paliativnih timov pa bolniku omogoča, da ostane v krogu svojih bližnjih. To prispeva k večjemu občutku miru in dostojanstva ter svojcem omogoča aktivno sodelovanje pri oskrbi in slovo, ki je skladno z njihovimi željami in vrednotami.«

Potek bolezni je lahko nepredvidljiv

Razložili so še, da v primerih izrazitega poslabšanja zdravstvenega stanja komunikacija poteka prek lečečega oziroma pooblaščenega zdravnika onkologa, ki informacije posreduje osebam, za katere je bolnik ob sprejemu podal soglasje za obveščanje o njegovem zdravstvenem stanju.

»Kadar gre za nenadne spremembe zdravstvenega stanja, pa si zdravstveno osebje prizadeva svojce obvestiti čim prej, pri čemer mora upoštevati zdravstveno stanje bolnika, njegove želje in pravice ter druge okoliščine konkretnega primera. Ker je potek bolezni v terminalni fazi lahko nepredvidljiv, vseh situacij žal ni mogoče vnaprej predvideti, vendar si prizadevamo, da bi bili svojci o pomembnih spremembah obveščeni pravočasno,« so podčrtali.

Pritožbe glede obveščanja svojcev so izredno redke

Povedali so še, da imajo vzpostavljen postopek za prejem pohval in pritožb glede izvajanja zdravstvene obravnave ali glede odnosa zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev, katerega del je tudi komunikacija.

»Vsako prejeto pohvalo ali pritožbo obravnavamo individualno, saj želimo razumeti okoliščine posameznega primera ter po potrebi izboljšati svoje pristope in načine obravnave.

Pritožbe, ki bi se nanašale posebej na obveščanje svojcev ali možnost slovesa od umirajočih bolnikov, prejemamo izredno redko oziroma jih praktično ne beležimo.«

Kaj pa v konkretnem primeru?

Zaprosili smo jih tudi za komentar izpovedi, vendar so pojasnili, da konkretnega primera zaradi varovanja osebnih podatkov ter spoštovanja zasebnosti in pravic bolnika ter njegovih svojcev ne morejo komentirati.

»Želimo pa poudariti, da smo zapis obravnavali z vso resnostjo. Prav zadnji trenutki z bližnjim so za svojce neprecenljivega pomena in lahko imajo dolgoročen vpliv na proces njihovega žalovanja in njihovo psihološko dobrobit po izgubi bližnje osebe. 

Prav zato si prizadevamo za strokovno, spoštljivo in sočutno komunikacijo ter za to, da svojce, kadar je to mogoče in skladno z željami bolnika ter zdravstvenimi okoliščinami, pravočasno vključujemo v obravnavo in jim omogočimo, da so lahko ob svojem bližnjem tudi v zadnjem obdobju njegovega življenja. 

Ob tem pa še enkrat poudarjamo, da so okoliščine posameznih primerov lahko zelo različne in da vseh situacij žal ni mogoče predvideti ali izpeljati tako, kot bi si želeli svojci in zdravstveni delavci,« so sklenili za konec.