Se bojimo pomagati, ne vemo, kaj storiti?
Žalostna zgodba o hudo poškodovanem golobu je sprožila številne odzive na družbenih omrežjih.
Žival naj bi več dni ležala na železniški postaji, tudi v neposredni bližini polne terase lokala, vendar je mimoidočim očitno ni uspelo pravočasno pomagati.
Goloba je nazadnje opazila Tea Smea in poskrbela, da je prišel do veterinarske pomoči. Kot je zapisala, so poškodbe kazale, da je bil v slabem stanju že dlje časa.
»Poleg tega, da ni mogel uporabljati nog, je imel na dveh mestih raztrgano golšo, več dni ni dobil ne vode ne hrane. Kmalu po prihodu na kliniko je podlegel poškodbam.«
»Ker je samo golob«
Ob tragičnem koncu živali jo je posebej prizadela ravnodušnost ljudi, ki so poškodovanega goloba lahko videli, a se niso odzvali.
»Že samo po sebi je to tragično. Še bolj pa zbode dejstvo, da je nemočen ležal sredi železniške postaje, pred polno teraso lokala, pa se je v vsem tem času le eni osebi zdelo vredno vsaj nekoga obvestiti. Ker je ‘samo golob’.«
Njeno objavo je delilo tudi Društvo za zaščito živali Ljubljana, kjer so se vprašali, ali so ljudje res postali tako brezčutni, da lahko več dni opazujejo umirajočo žival, ne da bi ukrepali.
Lahko to primerjamo?
Pod objavo so se zvrstili odzivi razočaranih in pretresenih uporabnikov. Številni so se spraševali, kako je mogoče, da nihče od množice mimoidočih ni vsaj poklical pomoči.
»Grozno, da so vsi gledali stran,« je zapisala ena od komentatork. Druga je dodala: »Kako lahko stopiš mimo trpeče živali, katerekoli?«
Oglasila se je tudi pevka in zagovornica pravic živali Jadranka Juras, ki jo je dogodek spomnil na podoben primer, ko je na pločniku ležal poškodovan moški.
»Cel lokal je slonel na oknu, poklical ali pomagal ni nihče. Razen ene osebe. Je treba kaj dodati?«
Ena od komentatork je ob tem opozorila še na pomembno vprašanje: ali ljudje sploh vedo, koga poklicati, ko najdejo poškodovano prostoživečo žival, in kdo nosi stroške njene oskrbe.
Pri Društvu za zaščito živali Ljubljana bomo preverili, kako lahko pomagamo.
