Etceteral: Predstavitev albuma Rhizome

Odpiralni čas: 19.00

Vstopnina: 10 evrov

Etceteral je slovenski eksperimentalni trio (saksofon in elektronika, bobni, vizualije), ki ustvarja propulzivni, poliritmični futuristični jazz. Gre za zvok, ki ga zaznamujejo abstraktno modularno raziskovanje, hipnotično bobnanje, odbijajoče se teksture roga in kristalno čista produkcija.

Medprostori nekje med dubom, krautrockom, afro-ritmi in svobodno improvizacijo skupaj s kvantizirano elektronsko glasbo so živo osvetljeni na tem drugem izjemnem albumu.

Zamisel o glasbeni elastičnosti je osrednja tema drugega albuma Rhizome slovenskega avdiovizualnega elektronskega jazzovskega tria Etceteral, najnovejšega člana družine Glitterbeat, ki je leta 2020 debitiral z albumom Ama-gi pri založbi Kapa Records. Po seriji domačih in mednarodnih koncertov se je zasedba v sestavi Boštjan Simon (saksofon, sintetizator, elektronika), Marek Fakuč (bobni) in Lina Rica (vizualije) vrnila v studio in svoje ambicije po združitvi zvoka in vizualij pri svoji prvi izdaji pri založbi tak:til prenesla na povsem novo raven.

Na albumu Rhizome bend raziskuje medprostore nekje med sodobnim jazzom, gnanim z groovom, kvantizirano elektronsko glasbo, abstraktnim modularnim raziskovanjem in svobodno improvizacijo. Kot se lahko elastika raztegne in nato vrne v prvotno obliko, tudi Etceteral razteza svoje aranžmaje do točke brez povratka, pri čemer zna svojo sonično arhitekturo pripeljati do skrajnega roba, ne da bi dovolil, da bi se pri tem sesedla sama vase. »Rad razmišljam v okviru soničnih elastik. Glasbo lahko ritmično in harmonično raztegnemo, spremenimo tonaliteto in se vrnemo k glavni temi v drugi tonaliteti. S tem procesom se odpira nov prostor za odkrivanje. V zadnjem času smo veliko poslušali Joshuo Abramsa in Evana Parkerja, glasbenika, ki znata svojo glasbo narediti zračno in prostorno,« pravi Simon.

Ko so dobili proste roke za lastno produkcijo svojega drugega albuma, so se osredotočili na koncept rizoma – nenehno rastočega horizontalnega podzemnega stebla, ki v določenih časovnih presledkih poganja stranske poganjke in adventivne korenine, ali povedano z Deleuzom in Guattarijem, je nelinearno omrežje, »ki spaja neko točko s katerokoli drugo točko«. »Rizom lahko zavzame praktično katero koli obliko, svojo pot izbira sproti. Tako kot naša glasba tudi njena reprezentacija ne temelji na idealni obliki. Album je kot raziskava o tem, kje se trenutno nahajamo in kam gremo,« meni Simon. Dovršeni komadi albuma Rhizome so v svojih strukturah medsebojno povezani in rastejo od znotraj navzven. Uvodno žgečkljanje po ušesih v Meadow Sage s prepletanjem sintetizatorjev, saksofonskimi ornamenti in sinkopami, ki zazibljejo boke, narekuje tempo albuma ter ponuja ambiciozen in pustolovski sonični karakter. »Prva plošča me je spominjala na Morphine, nova pa na Chicka Coreo,« pravi Rica z nasmeškom.

Novi komadi so se organsko oblikovali med džemanjem, edini izjemi sta intermezzo Ton 618, ki se navezuje na raziskovalni modularni techno, in IDM navdihnjena koda Idler Idol, obe aranžirani kot povezavi med sosednjimi komadi. »Imeli smo seznam stvari, ki smo jih želeli narediti na novem albumu. Svoje zamisli smo uresničevali postopoma, tako da je nastala nekakšna sestavljanka,« pojasni Simon. Medsebojno prepletanje sintetizatorskih sekvenc, udarnega bobna in saksofona predstavlja temelj sonične sfere Etceterala. Njihovo zvočno paleto sestavljajo kultni sintetizator Dave Smith Evolver, saksofon s krmilnikom MIDI, zvočni učinki in bobni. »Ta sintetizator ponuja veliko možnosti za igranje s parametri, saksofon pa uporabljam tudi za nadzor različnih učinkov, sprožanje ovojnic in vnaprej programiranih sekvenc. Enako velja za Marekov udarni boben,« pove Simon.

Etceteralova zamisel o muzikalnosti izhaja iz odstopanj in nepopolnosti, ki so posledica tega sproščenega pristopa. Ne gre toliko za privzete lastnosti določenih strojev kot za to, kaj lahko glasbenik dobi iz njih – skoraj kot eksorcizem ujetega soničnega demona. »Če se podrediš stroju, postane vse preveč oglato. Želeli smo ohraniti odprtost,« pove Simon. Vedno obstaja bolj ali manj neposredno zaporedje, ki Fakuču pomaga, da ujame ritem, ne da bi se pri tem posluževal metronoma. »Poljski avantgardni jazzovski trobentač Tomasz Stańko je to raziskoval že leta 1973 na svojem osupljivem albumu Fish Face,« pojasni Simon. »Naše izhodišče je enako. Imaš določeno sekvenco, na katero lahko precej svobodno improviziraš,« še doda.

V tradiciji ljudstva Pigmejcev, ki je ena od referenčnih točk skupine, vsak pevec ali glasbenik sledi posamezni temi ali ritmu, ki se nato združi v polifonijo ali poliritmične vzorce. »Začneš z enim samim elementom, nato pa stvari nadalje rastejo navzven, kar je veliko bolj zanimivo kot statične strukture,« pojasni Simon. Etceteral svojo sonično arhitekturo gradi od znotraj navzven, pri čemer nikoli ne opredeli kontur svojih komadov v celoti. Čeprav so njihove sekvence kvantizirane, Fakuč le redko uporablja klik track in se raje odloča za bolj instinktiven pristop k elektroakustičnemu fuzionizmu, kar prinaša spontan tok in jazzovsko vzdušje. »Glasbeniki, ki igrajo jazz, ga verjetno ne bi imeli za jazz, medtem ko bi ga elektronski producenti verjetno uvrstili v to kategorijo,« doda brez dlake na jeziku.

Novi vizualni elementi so bili oblikovani med snemanjem z uporabo treh različnih neposrednih zvočnih izhodov. Medtem ko sta Simon in Fakuč improvizirala, je Rica v prostoru za vaje projicirala svoje vizualije in tako ustvarila virtualni prostor med glasbenikoma in podobami. »Ko gledam vizualije, se mi začne vrteti v glavi in iščem potencialno ustvarjalno zanko, v kateri podobe vplivajo na proces ustvarjanja glasbe in obratno,« pojasni Simon. Ricine vizualije usmerjajo pogled gledalca in simulirajo stanje zamaknjenosti. »Gre za multisenzorično vožnjo skozi sinergijo podob in zvoka,« pravi Rica, katere vizualni jezik temelji na geometrijski in biomorfni abstrakciji, grafizmu in konstruktivizmu. »Proces animacije je kompleksnejši in subtilnejši kot prej, generativne animacije v realnem času se odzivajo na tri različne zvočne vhode (snare boben, sintetizator in saksofon) brez kakršne koli latence. Vizualije so zdaj bolj barvite in nasičene ter nekoliko bolj psihedelične kot pri našem prvem projektu Ama-gi. Abstraktne podobe v gibanju imajo različne asociativne oblike, odprte za različna branja,« sklene Rica.