L. Jurišić: RDEČI GOZD // TRIGGER + IETM CARAVAN LJUBLJANA 2024

𝗟𝗲𝗷𝗮 𝗝𝘂𝗿𝗶š𝗶ć
𝘃 𝘀𝗼𝗱𝗲𝗹𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝘂 𝘇 𝗨𝗿š𝗸𝗼 𝗖𝗲𝗻𝘁𝗮, Ž𝗶𝗴𝗮𝗻𝗼𝗺 𝗞𝗿𝗮𝗷𝗻č𝗮𝗻𝗼𝗺, 𝗚𝗮š𝗽𝗲𝗿𝗷𝗲𝗺 𝗞𝘂𝗻š𝗸𝗼𝗺, 𝗞𝗿𝗶𝘀𝘁ý𝗻𝗼 Š𝗮𝗷𝘁𝗼š𝗼𝘃𝗼 𝗶𝗻 𝗩𝗲𝗿𝗼𝗻𝗶𝗸𝗼 𝗩𝗮𝗹𝗱é𝘀 𝘁𝗲𝗿 𝗣𝗲𝘁𝗿𝗼 𝗩𝗲𝗯𝗲𝗿 𝗶𝗻 𝗘𝗱𝘂𝗮𝗿𝗱𝗼𝗺 𝗥𝗮𝗼𝗻𝗼𝗺

»𝘋𝘰𝘨𝘢𝘫𝘢𝘯𝘫𝘦 𝘷𝘻𝘵𝘳𝘢𝘫𝘢 𝘷 𝘱𝘳𝘪𝘻𝘢𝘥𝘦𝘷𝘢𝘯𝘫𝘶, 𝘥𝘢 𝘣𝘪 𝘨𝘭𝘦𝘥𝘢𝘭𝘤𝘢 𝘻𝘣𝘶𝘥𝘪𝘭𝘰 𝘪𝘻 𝘰𝘮𝘢𝘮𝘦 𝘷𝘴𝘦 𝘬𝘰𝘯𝘴𝘵𝘳𝘶𝘪𝘳𝘢𝘯𝘦 𝘥𝘳𝘶ž𝘣𝘦𝘯𝘦 𝘯𝘢𝘷𝘭𝘢𝘬𝘦, 𝘨𝘢 𝘱𝘳𝘪𝘱𝘦𝘭𝘫𝘢𝘭𝘰 𝘥𝘰 𝘴𝘵𝘢𝘯𝘫𝘢 𝘰𝘣č𝘶𝘵𝘭𝘫𝘪𝘷𝘰𝘴𝘵𝘪 𝘪𝘯 𝘳𝘢𝘯𝘭𝘫𝘪𝘷𝘰𝘴𝘵𝘪, 𝘻𝘢 𝘬𝘢𝘳 𝘭𝘢𝘩𝘬𝘰 𝘳𝘦č𝘦𝘮𝘰, 𝘥𝘢 𝘫𝘦 𝘦𝘯𝘢 𝘪𝘻𝘮𝘦𝘥 𝘳𝘦𝘴𝘯𝘪𝘤 𝘯𝘢š𝘦𝘨𝘢 𝘣𝘪𝘷𝘢𝘯𝘫𝘢 … 𝘗𝘰𝘵𝘰𝘷𝘢𝘯𝘫𝘦, 𝘬𝘪 𝘫𝘦 𝘻𝘢𝘴𝘵𝘢𝘷𝘭𝘫𝘦𝘯𝘰 𝘬𝘰𝘵 𝘪𝘯𝘪𝘤𝘪𝘢𝘤𝘪𝘫𝘢, 𝘴𝘦 𝘷 𝘨𝘭𝘦𝘥𝘢𝘭𝘤𝘢 𝘯𝘢𝘴𝘦𝘭𝘪 𝘬𝘰𝘵 𝘵𝘳𝘢𝘫𝘯𝘰𝘴𝘵𝘯𝘢 𝘪𝘻𝘬𝘶š𝘯𝘫𝘢 𝘪𝘯 𝘤𝘦𝘭𝘰𝘴𝘵𝘯𝘪 𝘶𝘮𝘦𝘵𝘯𝘪š𝘬𝘪 𝘥𝘰𝘨𝘰𝘥𝘦𝘬.«
– Petra Tanko, RTV SLO
𝗥𝗗𝗘Č𝗜 𝗚𝗢𝗭𝗗
Plesna predstava

Ljudje posegamo v gozd, a je tudi moč gozda, da oblikuje ljudi, neizogibna, pravi Leja Jurišić o konceptualnih vzgibih, ki so pognali nastajanje predstave 𝘙𝘥𝘦č𝘪 𝘨𝘰𝘻𝘥.
V gozd si gremo celit rane, v gozdu rane nastanejo, tišina gozda ni nenasilna, glasnost sveta prav tako ne. Gozd je mističen, fantastičen, nevaren, divji, močan, povzdignjen, osamljen, idiličen … je rastlinsko in živalsko kraljestvo, prostor za odmik ali hrepenenje, a tudi prostor izkoriščanja in uničenja. Gozd je kraj samote, prepletenosti, zdravljenja, regresije, vzvišenosti, spontane rasti in propadanja.
Poskus izstopa iz vsakdanjih realnosti kapitalizma in njegovih ideoloških ter materialnih katastrof, ki bi mu sledil počitek v gozdu, se izkaže za iluzijo: "Vsak lik, ki je poslan v gozd, ga ima za pomembno oviro. Kljub temu, da gozd ni nikoli premagan, mora lik še vedno potovati skozenj. Med porazom in uspehom je vedno gozd. Pravzaprav je šele gozd tisti, ki omogoča uspeh lika," povzema Jurišić Erico Spelman.
Z 𝘙𝘥𝘦č𝘪𝘮 𝘨𝘰𝘻𝘥𝘰𝘮 se sooča pet plesalk in plesalcev, koreografinj in koreografov: Urška Centa, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Kristýna Šajtošová in Veronika Valdés. Nastal je omnibus soočanj z gozdom, individualnih vstopanj vanj, ki s seboj nosijo duh bodočih kostruktivnih kolektivnih akcij. Te zahtevajo močne in občutljive posameznike, kajti gozd je kompleksen, ves obup in gnus pa je treba dvigniti k soncu, treba ju je potencirati in obsijati, da bi se naslajanje nad katastrofo končno prekinilo. Človeški gozd je polje praznih, potrošniško naravnanih signalov, puhlih političnih pamfletov in obljub. To je tudi polje sprejemanja le-teh, sodelovanje v koreografiji lastnega uničenja. A ne nenadnega, kajti človeški gozd deluje kontinuirano, po principu nepresahljivega kapljanja in požiranja. Sprejemljivost groze se tam napaja iz lastnega užitka v grozi, vse to zato, da bi se utišalo občutljivost, dojemljivost in ranljivost ter povzdignilo lažno vzdržljivost. 𝘙𝘥𝘦č𝘪 𝘨𝘰𝘻𝘥 pa jih ne utiša, ampak izreče dobrodošlico njihovemu sijaju in konstruktivni potencialnosti, kjer snujemo, kako vzdržati intenzivnost sveta. Rdeči gozd skuša vzpostaviti razmere, kjer konvencionalni družbeni dogovori, ki so najpogosteje tudi družbeni dogovori destrukcije, izgubijo čar naslade, hipnega užitka in nezadostnosti, ki mu sledi.
Zato iz človeškega v 𝘙𝘥𝘦č𝘪 𝘨𝘰𝘻𝘥.
Več o predstavi 👉🏼http://pekinpah.com/news/2022/rdeci-gozd

Ideja in koreografija: Leja Jurišić
Soavtorstvo in izvedba: Urška Centa, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Kristýna Šajtošová, Veronika Valdés
Scenografija, luč, kostumi, dramaturgija, fotografije: Petra Veber
Avtor glasbe: Eduardo Raon
Tehnični direktor: Igor Remeta
Producent: Žiga Predan
Produkcija: Pekinpah

📸Matija Lukić