LITERARNI VEČER: TEREZA VUK IN FELIKS PLOHL

Literarni večer in predstavitev knjige.

Pogovor z avtorjema vodi Igor Brlek, glasbeni predah pa ima v rokah ljubljanski kantavtor Žak Stuhlač.

Tereza Vuk

Tereza Vuk (1976) nima življenjepisa. Opisuje življenje, ampak če čakate dokončane doktorate, se obrišite pod nosom. Če je šola življenjepis. Če ni, potem je leta 2012 zmagala na Proznem mnogoboju in ima za sabo dve knjigi. Po materini strani nečakinja dr. Nede Pagon in po očetovi potomka dr. Stanka Vuka. Na kar se nikoli ni zanašala, ampak je raje hodila po Metelkovi in ljudem delila liste, na katerih je bil napisan njen blog. Ker življenje je zabavno. In zato ni njenega življenjepisa. So samo knjige.

Vukova je izdala dve knjigi, Creepyatrija (2013) in Kolumniatrija (2016), prva opisuje njeno življenjsko pot, polno nenavadnih padcev do pekla in vzponov nazaj, druga pa je zbirka kolumen, ki jih piše za različne slovenske medije.

Nekaj o knjigi Zakaj ima moj hudič krila;

SSKJ geslo ambivalenca definira kot »hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev«. V navalu navdušenja včasih za kakšno stvar rečemo, da bi si jo bilo treba, če seveda še ne bi obstajala, preprosto izmisliti, saj lahko edino z njo opišemo prevladujoč vtis, ki smo si ga o nečem ustvarili. V tem konkretnem primeru je »stvar« slovarsko geslo, tisto »nekaj« pa knjiga, ki sliši na ime Zakaj ima moj hudič krila Tereze Vuk. Roman, ki zaradi slengovske govorice morda na prvi vtis deluje lahkotno, je v resnici kompleksno in občutkov polno delo, kot je življenje – polno ambivalenc, razpetosti med ja in ne, zabavnih, a tudi zelo trpkih trenutkov. Predvsem pa je knjigo moč brati kot kroniko nekega prebolevanja, najsi gre za družinske in ljubezenske odnose, odvisnosti od določenih substanc ali, navsezadnje, bolezen, ki se je nedavno zgrnila nad človeštvo v obliki pandemije in postala velik problem tudi zaradi številnih ovir za svobodnega duha avtorice oziroma prvoosebne pripovedovalke. Pripoved je podana v krajših, a izjemno povednih in spretno zašpiljenih prizorih, v katerih potujemo v času naprej in nazaj, izpisana pa je v za avtorico značilnem duhovitem in brutalno neposrednem slogu. Knjiga, o kateri bi lahko rekli, da je celo neprizanesljivejša in zato resničnejša od življenja. Pisava, ki nam da misliti, četudi je morda ne vzljubimo.

Feliks Plohl

Feliks Plohl se je rodil leta 1973 v Bihaću (BiH), kjer je končal naravoslovno gimnazijo. Že zelo zgodaj je pri sebi odkril talent za pisanje. Ta se je verjetno razvil pod vplivom ogromnega števila knjig, ki jih je požiral že od prvega razreda, ko je prišel v stik s šolsko knjižnico. Sredi osnovne šole je imel napisane tri »nindža« romane, ki jih ni nikoli dokončal, nato pa se je posvetil znanstveni fantastiki. Po mamini smrti je že pri štirinajstih zaživel sam, saj je oče živel v Sloveniji. Močno ga je zaznamovala tudi vojna ob razpadu Jugoslavije. Na začetku leta 1994 je bil obsojen na osem let zapora, a v kaosu povojnega obdobja ostal na prostosti in se najprej preselil v Slovenijo, od koder se je po treh letih namenil v Kanado, nato pa je kar sedem let živel v Los Angelesu. Znova je začel pisati na Dobu, kjer je nazadnje odslužil zaporno kazen. Feliks je izdal dve knjigi Vsi moji grehi(2019) in Grešnik na kvadrat(2022).Trenutno živi na Danskem

Vljudno vabljeni.