Pisma z roba gozda

Pisma z roba gozda je igriva in sodobna zgodba, ki je osredotočena na učenje pisanja in komunikacije.
Skupina raznolikih živalic, ki jih sicer običajno ne srečamo v istem gozdu, nadvse uživa v pošiljanju in prejemanju pisem. A ker Veverica, Tiger, Jež, Slon in Želva (še) ne znajo pisati, za njihovo korespondenco skrbi Sova, ki pa jim vsako zapisano črko mastno zaračuna. Nekega dne pa se na nebu pojavi pismo, ki ga ni napisala Sova, ampak Krtovka, s katerim vse prebivalce gozda vabi na rojstnodnevno zabavo. Živali Krtovki želijo takoj poslati pritrdilni odgovor, a jim je zmanjkalo živeža, s katerim Sovi plačujejo pisma, ta pa jim je pripravljena pomagati le za zelo visoke obresti. Živali se odločijo, da se bodo same potrudile sestaviti pismo, in tako druga drugo počasi naučijo pisanja, Sova pa doživi pomembno spoznanje o neprecenljivosti prijateljstva.

Dramska pripoved Pisma z roba gozda (Pisma na kraju šume) priznane hrvaške piske, teatrologinje, dramaturginje in performerke Jasne Žmak, je leta 2017 prejela nagrado na splitskem festivalu Mali Marulić za najboljše dramsko besedilo za otroke. Na Hrvaškem je bila zgodba, ki se sicer spogleduje z bogato tradicijo basni, objavljena tudi kot slikanica in adaptirana v animirani film. Prevod in priredba v slovenščino je zasluga piske in dramaturginje Simone Hamer.

Predstavo je režirala Anđelka Nikolić, ki prvič režira v LGL. Njen uprizoritveni koncept temelji na besedi: “igra”. Verjame, da moramo k spoznavanju pisanja in branja pristopati kot k igri, s katero se otroci zabavajo (doma, s starši ali skrbniki), še preden začnejo hoditi v šolo (in/ali uporabljati telefone in računalnike). Domišljije poln pristop k učenju črk, pisanja in jezika je izhodišče za didaktično, a umetniško bogato (dramsko) gledališko predstavo, ki raziskuje temo (poskusov) sporazumevanja na vsebinski in tudi uprizoritveni ravni.