Na dan spomina na mrtve, ob množičnem odpravljanju na pokopališča, potekajo tudi spominske slovesnosti in verski obredi za umrle.
Ponekod po svetu pa je ta dan zaznamovan s praznovanjem v spomin umrlih.
Praznik vseh svetih
Na začetku 7. stoletja so se svetih spominjali le z javnim čaščenjem mučencev in je vsak od mučencev imel svoj godovni dan.
V času rimskega cesarja Dioklecijana so kristjane preganjali in je zato število mučencev tako naraslo, da se je cerkev odločila za spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj.
Praznik je bil najprej 13. maja, ampak ker je papež Gregor IV. ugotovil, da ob prazniku množice romarjev prihajajo v Rim, kjer pa je zmanjkovalo hrane za domačine in turiste, je v 8. stoletju tega premaknil na 1. november.
Po svetu praznujejo različno, v nekaterih državah tudi več dni
Dan spomina na mrtve v Mehiki praznujejo dva dni. Na predvečer praznika okrasijo grobove in postavijo oltarje za pokojnike. Nanje položijo fotografijo pokojnika, sveče in predmete, ki so jih pokojni imeli radi, tudi njihovo najljubšo hrano in pijačo.
Prvega novembra prirejajo sprevode, kjer prevladujejo ples, glasba, hrana, pijača, najrazličnejša pisana oblačila in maske. Drugega novembra pa se zberejo v družinskem krogu in se ob hrani in pijači spominjajo življenja pokojnih.
Mehičani verjamejo, da v noči iz prvega na drugi november duše mrtvih pridejo nazaj in obiščejo kraje, kjer živijo njihove družine in prijatelji ter se pogostijo s hrano na oltarju.
Po koncu dvodnevnega praznovanja oltar pospravijo in pojejo sladki kruh, imenovan kruh mrtvih. Mehičani pa so posebni tudi po tem, da domove in pokopališča krasijo z lobanjami ali pa si obraz porišejo tako, da so videti kot lobanje.
Mehiška tradicija praznovanja dneva mrtvih je tako posebna, da jo je Unesco razglasil za nesnovno kulturno dediščino človeštva.
Na Filipinih praznovanje traja tri dni. Na grobove prinesejo rože in prižgejo sveče ter se s plesom poklonijo umrlim.
Dan, namenjen družini in otrokom, določene aktivnosti pa prepovedane
V Avstriji in na Bavarskem je tako kot pri nas običaj, da obiščejo grobove, prižigajo sveče in polagajo cvetje, botri pa svojim krščencem podarijo pleteno kvašeno pecivo.
V nekaterih nemških deželah so na ta dan prepovedane določene aktivnosti, na primer koncerti.
Na Poljskem prav tako kot v Sloveniji ta dan spomina na grobovih prižgejo veliko sveč in jih okrasijo s cvetjem, predvsem s krizantemami. Po obisku grobov se družina zbere ob kosilu ali večerji.
Drugega novembra pa pospravijo hišo in spečejo majhne hlebce kruha, da bi nahranili duše, za katere verjamejo, da naj bi se na ta dan vrnile domov in obiskale svoje bližnje.
Na ta dan pustijo tudi odklenjena vrata in okna. Na sredino hiše postavijo klop, nanjo pa vedro z vodo, brisačo in glavnik, da se pokojnik še zadnjič umije in počeše, preden se odpravi nazaj v onstranstvo. Hrano pa delijo tudi z berači in duhovniki, saj verjamejo, da so slednji v stiku z drugo stranjo.
Na Portugalskem praznovanje dneva spomina na mrtve ponavadi začnejo z obiskom pokopališča, kjer na grobove svojih bližnjih položijo cvetje in sveče. Potem pa se družine zberejo za mizo in skupaj večerjajo.
Spečejo tudi tako imenovani kruh za boga, s katerim gredo nato otroci od vrat do vrat, ljudje pa jih podarjajo pecivo, granatna jabolka, pomaranče, oreščke in sladkarije.
Hrana in pijača tudi na grobovih in za pokojnike
V Gvatemali ta dan pripravijo posebno jed iz hladnega mesa in zelenjave. Jed odnesejo tudi na pokopališče in jo pustijo ob grobu za pokojnike.
Na pokopališčih spuščajo pisane zmaje, saj so prepričani, da bo to pomagalo povezati žive in mrtve.
Na Kitajskem, Japonskem in v Indiji v dar ponudijo hrano in pijačo, saj menijo, da bodo tako pomirili jezo umrlih duhov.
Japonske ženske pa v spomin na umrle plešejo ob mesečini. Poleg tega počistijo bivališče in na oltarju darujejo surove ribe.
V Rusiji se svojci zberejo ob grobu pokojnika, kjer pripravijo tudi pogostitev. Ob grobu večkrat nazdravijo z vodko, ob vsaki zdravici pa malo vodke zlijejo tudi na pokojnikov grob.
Posebni rituali ob smrti
Za indonezijsko ljudstvo Toraja smrt je smrt del življenja in se je ne bojijo. Do pogreba so pokojniki doma, kjer za njih še vedno skrbijo in jim nosijo hrano ter pijačo, saj verjamejo, da jim bo to pomagalo pri prehodu v onstranstvo.
V času med smrtjo in pogrebom vsak dan berejo verze iz svetega pisma, truplo pa mumificirajo. Torajci se na pogreb bližnjega pripravljajo več mesecev ali celo let in ima prednost pred skoraj vsemi drugimi družinskimi dogodki.
Krste so pri njih izklesane iz skale, saj vsaka tri leta trupla vzamejo iz krst, jih očistijo in preoblečejo, se z njimi fotografirajo in kadijo. Ta obred daje mlajšim generacijam priložnost, da se povežejo s svojimi predniki.
Če je pokojnik dojenček, ga položijo v izdolben del drevesa, saj verjamejo, da bo to absorbiralo duha otroka, ko bo ponovno zraslo.
Torajci se za plačilo pogreba pogosto zadolžijo. Na pogreb je povabljena cela vas, traja pa lahko od nekaj dni do nekaj tednov, odvisno od pomembnosti posameznika. Na pogrebu molijo, pojejo, plešejo, žrtvujejo bivola in petelinje boje.
Starejše novice
