Žiga Kastelic je v prvem mesecu epidemije izgubil mamo, ki se je borila z rakom, alkoholom, odvisnostjo od cigaret, pljučnimi boleznimi, odpovedjo organov, depresijo in osamljenostjo.
Od vseh bolezni, ki so jo pestile, je najprej izvedel za rakava obolenja, saj je imela prvi poseg že 13 let pred njegovim rojstvom.
»To je najhujša stvar, ki jo lahko otrok izve. Vendar pa do konca ni imela najhujših oblik raka. Na njenem zdravju so se bolj izražale pljučne bolezni, ker je bila kadilka, kar zelo vpliva na telo.
Nenazadnje pa je na njeno zdravje najbolj vplivala odvisnost od alkohola, saj se je s tem vzpostavil domino efekt, ki je njeno stanje spravil v velik kaos,« je povedal Kastelic.
Bratova smrt
Kot otrok in najstnik se Kastelic še ni zavedal vseh bolezni, ki so zadevale njegovo mamo, zaradi šolanja tudi ni bil veliko prisoten v družini. Težave s pitjem je sicer začel zaznavati že v osnovni šoli, ker je bila pijača doma nenehno prisotna, da pa gre za večji problem, ki je prevzemal oba starša, je ozavestil proti koncu osnovne šole.
Takrat je prišlo do še enega dogodka, ki je spremenil njegovo dojemanje svoje družine in ga pripravil do opazovanja družinske tematike – leta 2011, ravno v času, ko je Kastelic prehajal iz osnovne šole v srednjo šolo, je umrl njegov starejši brat, tretji najstarejši otrok v družini. Zaradi nesreče z vlakom je Kastelic ostal le še s starejšo sestro in bratom, ki sta od njega starejša 25 let.
Bratova smrt je Kastelica zelo pretresla, saj se je po njem zgledoval, vendar zaradi pričetka srednje veterinarske šole ni imel časa za žalovanje.
Sledila so leta šolanja, v Ljubljani je študiral zgodovino in sociologijo, pot ga je vmes zanesla tudi na študij v Koper, in v teh letih je starše obiskoval le med vikendi, pogosteje so se slišali po telefonu.
»Takrat smo se trudili, da bi ustvarili sliko popolnosti,« se je spominjal Kastelic, ki se je pri 21. letih odločil, da je čas za vrnitev v domačo hišo, saj se mu je zdelo, da ga že predolgo ni bilo doma. Tako se je vrnil v vas na Dolenjskem, kjer je ponovno stanoval s svojimi starši.
Priložnost za spomine
Prava slika o maminem zdravju se mu je izoblikovala šele, ko je z njo začel preživljati vsak dan. Mnogo stvari, ki jih kot otrok ni razumel in ki jih tudi še ni bil zmožen dojeti, mu je začenjalo postajati jasnih.
Po fazi mladostništva, ko so ga starši začeli dojemati kot odraslo osebo, pa je na dan prišla tudi marsikatera skrivnost.
»Odkar sem se vrnil domov, pravega pogovora o maminem zdravju nismo imeli. Enostavno padel sem v dogajanje in prevzel vlogo opore, česar sem si tudi sam želel, hotel sem pomagati. Vedel sem, da se moj čas z njo izteka, zato sem želel poskrbeti, da bi bila zadnja leta z njo popolna. Zame je bila to tudi priložnost, da ustvarim z mamo spomine.«
Sprva se je mama upirala njegovi pomoči, saj ni želela, da bi sin skrbel zanjo. »Ko pogledam nazaj, se mi to zdi logično, saj bi verjetno redko kateri starš dovolil, da nekdo drug skrbi zanj. Prevzel sem skrb za urejanje finančnih situacij, zaradi opravljene veterinarske srednje šole sem poznal tudi veliko zdravniških izrazov na izvidih.«
Elektronska nepismenost staršev ga je postavila v položaj, kjer je prevzel komunikacijo z zdravniki, da je lahko vse potekalo hitreje in nemoteno. Velik del skrbi za mamo pa so predstavljali pogovori, ki so bili obema v uteho.
Skrb za mamo
Mama je bila v času smrti stara 66 let: »Opazil sem, da so to leta, ko se začnejo ljudje vračati v svoje spomine, ona pa se je še toliko bolj. Imela sva veliko vsakodnevnih pogovorov. Želel sem se pogovarjati tudi o prihodnosti, saj sem hotel narediti vse, kar je bilo mogoče, da bi njen čas podaljšal in izboljšal.«
Da pa bi zares lahko poskrbel za mamo, se je odločil, da bo študij nadaljeval izredno, torej na daljavo od doma, saj je njihova domača hiša stala predaleč od univerze, da bi jo lahko še naprej redno obiskoval. Zaradi slabše finančne situacije družine je moral opravljati tudi več študentskih del.
Brat z mamo v zadnjih letih skoraj ni imel odnosa, zaradi trme z obeh strani stiki niso bili ohranjeni, pravi Kastelic. Sestra pa je živela daleč stran in pri skrbi za mamo v zadnjih letih ni mogla pomagati na dnevni bazi, se pa je z njo pogovarjala po telefonu, kar je bilo za mamo neprecenljivo.
Fizično sta bila tako v bližini le Kastelic in njegov oče, s tem da Kastelic takrat še ni imel vozniškega izpita, zato je veliko slonelo na očetu.
Konec sramu
V osnovni šoli se je domače situacije sramoval, kar je vplivalo na njegovo povezavo z vrstniki in pridobivanje družbe. Kasneje je sprevidel, da ima vsak svoje življenjske situacije, skozi katere se mora prebiti, zato razloga za sram ni.
»Ko sem opravil s sramom pred drugimi, sem začel pridobivati prijatelje, spoznal sem tudi partnerko, s katero sva skupaj že osem let. Ona je prva zame pomembna oseba, ki je dobila vpogled v mojo družinsko situacijo.«
Ravno njena razumevajoča reakcija glede družinske situacije je bila tista, ki mu je utrdila zavedanje, da ni z njegovo situacijo nič narobe in da si ljudje stojijo ob strani, kadar je potrebno prebresti zahtevnejšo življenjsko preizkušnjo.
Začel se je obdajati z njej podobnimi ljudmi in prijatelje spuščati bližje k sebi: »Zid je padel, ko sem o domačih začel odprto govoriti prijateljem in družbi.«
Niso mogli verjeti, da se lahko kaj takega zgodi
Reakcije ljudi na njegovo družinsko situacijo sicer niso bile enotne in nekateri je niso sprejemali: »Dajali so mi vedeti, da ne gre za tako hudo zadevo, kot se meni zdi. Moja punca pa je reagirala brez odmika ali distance, stala mi je ob strani in se začela družiti z mojimi starši.«
Marsikdo ob umiranju njegove mame ni znal odreagirati na situacijo, ljudje so bili tiho in niso želeli ničesar izreči, saj so se bali, da bodo rekli napačno stvar.
Šokirani so bili tudi nekateri oddaljeni družinski člani, s katerimi dlje časa niso bili v stiku, zato niso vedeli, kaj se je pri njih doma dogajalo in kakšna je bila borba z boleznimi: »Niso mogli verjeti, da se lahko kaj takega zgodi.«
Po smrti mame je Kastelic v rojstni hiši naprej živel z očetom, ko pa se je poslovil še oče, je njegovo življenje zajel kaos: »Kar na enkrat se znajdeš sam v hiši, kjer si bil prej s starši, in predeluješ stvari. Večina hiše je samo še senca tega, kar je bila, saj je bilo tudi zame bolje, da se ne spominjam vsak dan preteklosti, četudi je bila lepa.«
Ljubeča mama, ki je otroke postavljala na prvo mesto
Kastelic že med pisanjem knjige ni želel, da bi bralec videl mamo kot negativca zgodbi. Želel jo je predstaviti v čim bolj realni luči: bila je ljubeča oseba, ki je otroke postavljala na prvo mesto.
»Bila je mama, kot se šika,« jo je opisal.
Zaradi alkohola nikoli ni bila psihično ali fizično nasilna do družinskih članov, sina je vzgojila v čutečo in empatično osebo. Kastelic se je na podlagi zgodb svojih staršev odločil, da sam ne bo zapadel v odvisnosti in da bo skrbel za svoje telo. Od nekdaj je raje dajal pozornost na stvari, ki sta jih starša počela prav, in ne na tiste, ki sta jih počela narobe.
Žiga Kastelic je danes vsebinski urednik revije Študent in samostojni podjetnik, star 26 let. Pred nekaj dnevi je izšla njegova druga knjiga z naslovom Dežela dinozavrov: Začetek.
V začetku leta je izdal svoj knjižni prvenec z naslovom Ti, v moji krvi, kjer je v celoti spregovoril o skrbi za bolno mamo, njunem odnosu, odraščanju in še drugih rečeh v življenju. Namenjena je najstnikom, staršem, starim staršem, starejšim otrokom, bolnikom in vsem bralcem, ki jih zanimajo resnične in pristne življenjske zgodbe.
»Za pisanje knjige govorijo, da biografija pomaga pri čiščenju naše preteklosti. Tudi meni je pomagalo, zlasti glede zadnjih let mojega življenja in smrt mame,« je zaključil pogovor Kastelic.
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Starejše novice
