Ljubljanska prednost pred večino se krči.
Povprečna bruto plača je bila lani v Ljubljani 2895 evrov, kar je 14,2 odstotka nad slovenskim povprečjem. Zveni kot prvo mesto, pa ni. Prvo mesto ima občina Mengeš s 3278 evri, in to z naskokom, ki ga ni mogoče spregledati: tam je povprečna plača skoraj za tretjino višja od slovenske.
Razlog stoji ob cesti proti Kamniku. V Mengšu je Lekov biotehnološki obrat, ki je po navedbah občine zagotavljal več kot devetsto delovnih mest, od tega osemdeset odstotkov takšnih, za katera je potrebna vsaj visoka izobrazba. V občini z nekaj več kot osem tisoč prebivalci en sam delodajalec dvigne povprečje na vrh države.
In tu se skriva stvar, ki jo je treba povedati, preden gremo naprej. Te plače niso razvrščene po tem, kje ljudje živijo, ampak kje delajo.
Zakaj je Grosuplje videti revno
Statistika plačo pripiše občini, v kateri stoji delovno mesto. Kdor živi v Grosupljem in se vsak dan vozi v službo v Ljubljano, s svojo plačo dviguje ljubljansko povprečje, v domači občini pa ne šteje nič.
Zato je obroč okoli Ljubljane videti bled. Grosuplje je pri devetdesetih odstotkih slovenskega povprečja, Domžale pri 90,1, Kamnik pri 90,7, Ig pri 91,6, Vrhnika pri 92,8 in Brezovica pri 92,9. To niso revne občine. To so občine, iz katerih ljudje odhajajo na delo drugam, doma pa ostanejo trgovine, vrtci in obrtniki.
Kaj zaslužijo Ljubljančani, se iz te tabele torej sploh ne da izvedeti. Statistike plač po občini prebivališča pri nas ni.
Višja dohodnina pobere del prednosti
Pri bruto plači je Ljubljana 14,2 odstotka nad povprečjem. Pri neto plači, torej pri tistem, kar pride na račun, pa samo še 12,4 odstotka. Razlika ni velika, je pa pomenljiva, in razlog je dohodnina. Višji dohodek se obdavči po višjih stopnjah, zato se prednost med obračunom stanjša.
Lepo se vidi tudi drugače. V Sloveniji ostane zaposlenemu 63,2 odstotka bruto plače, v Ljubljani 62,2. Ljubljančan odda državi odstotno točko več.
Ljubljanska prednost se krči; največji zasuk v Novem mestu.
Zdaj pa tisto, kar je v teh številkah najmanj pričakovano. Ljubljanska prednost se krči.
Indeks ljubljanske plače je leta 2023 znašal 114,9, lani 114,2. V dveh letih so ljubljanske bruto plače zrasle za 11,7 odstotka, slovenske za 12,5. Mariborske so v istem času zrasle za 14,7 odstotka in se z indeksa 94,8 povzpele na 96,7. Celje je z 13,3 odstotka tudi prehitelo državno povprečje.
Še bolj se je zasukalo v Novem mestu. Leta 2023 je bilo s 115,8 nad Ljubljano, lani je s 112,0 padlo na četrto mesto. Rast 8,9 odstotka je najpočasnejša med večjimi mesti.
Kaj ta plača v Ljubljani sploh kupi
Ostane še zadnje vprašanje, in to je tisto, ki ga človek dejansko občuti. Ljubljanska neto plača je 16,2 odstotka višja od mariborske, 1.801 evro proti 1.551. Povprečen posel z rabljenim stanovanjem pa je na primer v Ljubljani dražji za 92,7 odstotka, 287 tisoč evrov proti 149 tisoč.
Preračunano v leta cele plače, brez hrane, položnic in vsega drugega: Ljubljančan potrebuje 13,3 leta, Mariborčan 8,0. Pet let in štiri mesece razlike.
Primerjava je seveda poenostavljena, ker meri plačo v občini dela proti ceni stanovanja v isti občini. Marsikdo, ki dela v Ljubljani, kupuje v Grosupljem ali na Vrhniki, kjer je ceneje. Prav to je najbrž eden od razlogov, zakaj v teh občinah število prebivalcev raste, povprečna plača pa ostaja pri devetdesetih odstotkih.
Podatki so iz zadnje objave statističnega urada za leto 2025. Ker je urad takrat prešel na nov vir podatkov in preračunal tudi leto 2023, se te številke ne ujemajo povsem s tistimi iz starejših objav.
